Jedro

Pritožbeno sodišče v okviru pritožbenega postopka zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo presoja le, ali je glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, le-to pravilno uporabilo materialne določbe ZP-1 ter določbe predpisa, ki določa prekršek, ali je pri tem storilo kakšno bistveno kršitev določb postopka ter ali je pravilno odmerilo sankcijo za storjeni prekršek.

Storilec izpodbija odločitev sodišča prve stopnje s trditvami, da je soseda (oškodovanka) večkrat podala lažno prijavo zoper njega, da ima oškodovanka osebnostne motnje, da ni bila prestrašena, saj se je ob enem izmed naslednjih dogodkov smejala ter da je njen sin tisti, ki razbija po stanovanju. S takimi trditvami povsem jasno napada dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je del ugotovljenega dejanskega stanja, to pa glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 60,00 EUR v roku in na način, kot bo določeno v plačilnem nalogu, ki mu ga bo poslal prekrškovni organ.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo kot neutemeljeno zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo (ZSV) in odločilo, da izpodbijana odločba o prekršku ostane v veljavi ter da je storilec dolžan plačati stroške postopka, in sicer sodno takso po tar. št. 8212 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v znesku 40,00 EUR, k plačilu katere ga bo pozval prekrškovni organ.

2.Zoper sodbo se pritožuje storilec brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po 154. členu ZP-1. Smiselno predlaga ugoditev pritožbi.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločalo o storilčevi ZSV, vloženi zoper odločbo o prekršku z dne 11. 1. 2022, s katero je prekrškovni organ spoznal storilca za odgovornega storitve prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1, ker je dne 30. 10. 2021 okoli 9.30 ure pristopil do vhodnih vrat oškodovanke A. A. in pričel neutrudno zvoniti, vse dokler oškodovanka ni odprla vrat, storilec je nato oškodovanki očital, da je ves prejšnji dan razgrajala, oškodovanka je navedeno zanikala in zaprla vhodna vrata, v tistem je storilec pograbil kljuko vrat in poskušal vrata odpreti, vendar se je oškodovanka uspela še pred tem zakleniti, nakar je še več minut razbijal po vhodnih vratih, nato pa odšel. Zaradi drznega in nasilnega vedenja se je oškodovanka počutila prestrašeno in ogroženo.

5.Sodišče prve stopnje je po vloženi ZSV, v kateri je storilec zatrjeval, da se je očitanega dne ob očitanem času zgolj želel pogovoriti s sosedo, saj je sredi noči spustila na tla trd predmet ter da ni držal za kljuko in razbijal, temveč je samo potrkal, dopolnilo dokazni postopek, v okviru katerega je zaslišalo storilca, oškodovanko A. A. in pričo B. B., nato pa na podlagi celovite in prepričljive dokazne ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da je očitanega dne ob očitanem času storilec neutrudno zvonil na vratih oškodovanke, dokler mu le ta ni odprla vrat, ko pa je poskušala oškodovanka vrata zapreti, pa je pograbil kljuko vrat in poskušal vrata odpreti, vendar se je oškodovanka uspela še pred tem zakleniti, nakar je še več minut razbijal po vhodnih vratih, zaradi česar je bila oškodovanka prestrašena in se je počutila ogroženo.

6.Sodišče prve stopnje tako glede na izvedeni dokazni postopek ni podvomilo, da se je storilec obnašal do oškodovanke na opisani drzen in nedostojen način. Ker sodbe o ZSV ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 66. člena ZP-1), je pritožbeno sodišče na take ugotovitve prvostopenjskega sodišča in sprejeto dokazno oceno, ki po prepričanju pritožbenega sodišča ni pomanjkljiva, temveč je logična in natančna, vezano. Pritožbeno sodišče tako v okviru pritožbenega postopka zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo presoja le, ali je glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, le-to pravilno uporabilo materialne določbe ZP-1 ter določbe predpisa, ki določa prekršek, ali je pri tem storilo kakšno bistveno kršitev določb postopka ter ali je pravilno odmerilo sankcijo za storjeni prekršek.

7.Kot je razvidno iz pritožbenih navedb, storilec izpodbija odločitev sodišča prve stopnje s trditvami, da je soseda (oškodovanka) večkrat podala lažno prijavo zoper njega, da ima oškodovanka osebnostne motnje, da ni bila prestrašena, saj se je ob enem izmed naslednjih dogodkov smejala ter da je njen sin tisti, ki razbija po stanovanju. S takimi trditvami povsem jasno napada dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je del ugotovljenega dejanskega stanja, to pa glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče zato takim pritožbenim navedbam ne more slediti in na njihovi podlagi spremeniti izpodbijano odločitev.

8.Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo storilca kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

9.Ker storilec s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče storilcu na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 60,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku in na način kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.

Zveza:

Zakon o prekrških zoper javni red in mir (1974) - ZJRM - člen 6, 6/1 Zakon o prekrških (2003) - ZP-1 - člen 66, 66/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.