Jedro

Po določbi čl. 44/II ZPP je pri nedenarnih zahtevkih odločilna vrednost spornega predmeta, navedena v tožbi. Zato je sodišče prve stopnje pri odmeri odvetniških stroškov za vloge, vložene pred sklepom sodišča prve stopnje o ugotovljeni višji vrednosti spornega predmeta, pravilno upoštevalo vrednost spora, navedeno v tožbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnika sama nosita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (ponovno) odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov in sicer tako, da je tožeči stranki naložilo toženi stranki v roku 15 dni od vročitve sklepa plačati pravdne stroške v višini 909,24 EUR, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki teko od izteka izpolnitvenega roka.

Proti sklepu se tožena stranka pravočasno pritožuje. Uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge po členu 338/I v zvezi s členom 366/I Zakona o pravdnem postopku (ZPP), v nadaljevanju pa utemeljuje le pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Povzema odločitev sodišča prve stopnje in trdi, da so bili priglašeni stroški v pretežni meri neutemeljeno zavrnjeni. Zavrnitvi priglašenih stroškov za medijacijo ter stroškov ugovora z dne 21. 5. 2009 pritožba ne nasprotuje, neutemeljeno pa so bili zavrnjeni ostali priglašeni stroški. Sodišče prve stopnje je potrditvi pritožbe zmotno upoštevalo vrednost spora, kot ga je navajala tožeča stranka, to je 1.000,00 EUR in višjo, pravilnejšo vrednost šele od pravnomočnosti sklepa Okrajnega sodišča v Celju P 162/2008 z dne 29. 10. 2008. Toženi stranki je bilo zato za odgovor na tožbo priznanih le 400, namesto 1.200 odvetniških točk. Pritožba se nadalje sklicuje na drugi, tretji in četrti odstavek 4. člena Odvetniške tarife (OT) in navaja, da je v obravnavani zadevi tožnik ravnal šikanozno, saj je tožbo 27. 3. 2008 vložil brez pravnega interesa, 12. 1. 2011 pa jo je umaknil. V tožbi je tožnik kot vrednost spora spornega predmeta navedel znesek 1.000,00 EUR, toženi stranki sta nato odreagirali že v odgovoru na tožbo in pojasnili, da vrednost spora znaša 238.095,00 EUR, ter se pri tem sklicevali na cenitev nepremičnin v nepravdnem postopku, sodišče pa je v vrednost spornega predmeta podvomilo šele na podlagi tožnikove vloge 24. 10. 2008, kateri pa je sledil sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bilo pravnomočno ugotovljeno, da vrednost spornega predmeta znaša 20.030,00 EUR. Vrednost spornega predmeta je bila s strani tožnika od vsega začetka torej napačno predstavljena in sanirana šele s “priznanjem” tožnika. Sklep z dne 29. 10. 2008 zato potrditvi pritožbe glede na takojšnje grajanje neustreznega punktuma po toženi stranki učinkuje tudi za vse dotedanje vloge, v katerih sta toženi stranki priglašali stroške po realni vrednosti. Zato bi morala biti toženi stranki tudi za odgovor na tožbo in prvo obrazloženo pripravljalno vlogo glede na tar. št. 18 in 19 OT priznana nagrada za odgovor na tožbo ter prvo pripravljalno vlogo po 600 točk, za drugo pripravljalno vlogo pa 450 točk. Prvostopno sodišče pa je za odgovor na tožbo in prvo pripravljalno vlogo priznalo le 200 namesto 600 točk za vsako od navedenih vlog. Za takšno odločitev ni podlage v materialnih predpisih. Nedvomno sta toženi stranki upravičeni tudi do 10 % povišanja skupne vrednosti storitve po 9. členu OT. V zvezi z odmero izdatkov za kilometrino pa pritožba opozarja, da po vseh uradno priznanih spletnih aplikacijah razdalja med krajama C. in Š. znaša najmanj 12 km. Takšno razdaljo dnevno odmerjajo tudi ostala sodišča v Republiki Sloveniji, v več kot sto primerih. Glede na obrazloženo pritožba pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep v delu glede odmere stroškov spremeni tako, da tožeči stranki poleg že priznanih pravdnih stroškov v plačilo toženi stranki naloži še nadaljnjih 880 odvetniških točk skupaj z 20 % DDV ter stroške pritožbe oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču. Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek o nepravilni uporabi materialnega prava pri odmeri odvetniških stroškov tožene stranke kot za pravdo potrebnih stroškov. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo tako določbo člena 158 Zakona o pravdnem postopku -ZPP (kar ni pritožbeno sporno), kot tudi določbo člena 155 ZPP. Glede na določbo člena 41/I Zakona o Odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. 67/2008 in 35/2009) je glede na to, da je bil pravdni postopek začet že pred začetkom veljavnosti tega zakona, uporabilo Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 s spremembami), ki je veljala pred uveljavitvijo ZOdvT. Tudi to pa je sodišče prve stopnje glede pritožbeno izpodbijanih odvetniških stroškov pravilno uporabilo.

Sodišče prve stopnje je za vloge tožene stranke, ki so bile vložene do (pravnomočnega) sklepa sodišča prve stopnje z dne 29. 10. 2008, s katerim je bila v točki 1 ugotovljena vrednost spornega predmeta na 20.030,05 EUR, pravilno upoštevalo vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik opredelil v tožbi, to je 1.000,00 EUR. Po določbi člena 44/II ZPP je pri nedenarnih zahtevkih, kot je primer tudi tožbeno uveljavljeni zahtevek v tej pravdi, odločilna vrednost spornega predmeta, kot je navedena v tožbi. Višja vrednost spornega predmeta, 20.030,05 EUR, pa je bila ugotovljena šele s sklepom sodišča prve stopnje z dne 29. 10. 2008, kar pritožbeno ni sporno. Zato ni slediti pritožbi, da bi moralo sodišče upoštevati to vrednost spornega predmeta tudi za vloge oziroma dejanja, ki jih je tožena stranka, v danem primeru njen pooblaščenec, opravila pred tem, ali da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati pri odmeri odvetniških stroškov celo vrednost spornega predmeta, za kakršno se je tožena stranka zavzemala v odgovoru na tožbo, ki pa ji sodišče prve stopnje glede na s sklepom ugotovljeno vrednost spornega predmeta očitno ni sledilo. Sodišče prve stopnje pri tem tudi ni ravnalo v nasprotju z drugim, tretjim in četrtim odstavkom 4. člena Odvetniške tarife, kar izpostavlja pritožba, saj je ta določila potrebno razlagati v povezavi s tarifo št. 18 in 19 OT, ki določata odvetniško tarifo za sestavljanje vlog v pravdnem postopku od vrednosti obravnavanega spornega predmeta. Ob obrazloženem je tako sodišče prve stopnje pritožbeno izpostavljene odvetniške stroške za odgovor na tožbo (op. vložen dne 17. 4. 2008) ter za prvo pripravljalno vlogo (op. vloženo 3. 7. 2008) toženi stranki pravilno priznalo nagrado glede na vrednost spornega predmeta 1.000,00 EUR, to je po 200 odvetniških točk po tar. št. 18 in 19 OT, za drugo pripravljalno vlogo pa od vrednosti spornega predmeta 20.030,05 EUR 450 odvetniških točk (op. 75 % od 600 točk). Drugih priznanih odvetniških stroškov pritožba ne izpodbija, smiselno izpostavlja le še stroške priznane kilometrine ter navaja, da razdalja Šentjur – Celje po uradnih evidencah znaša 12 km in ne le 11 km, kot je upoštevalo sodišče prve stopnje. Slednjemu bi načelno bilo mogoče pritrditi, vendar upoštevaje dejstvo, da je razlika med priglašenimi in iz tega naslova priznanimi stroški kilometrine le 3,46 EUR, da pa so bili po drugi strani toženi stranki glede na vrednost spornega predmeta priznani previsoki, sicer pritožbeno neizpodbijani odvetniški stroški za prvi narok za glavno obravnavo 19. 4. 2010, kjer so se, kot izhaja iz sodnega zapisnika o glavni obravnavi, obravnavala le procesna vprašanja ( pri čemer pritožbeno sodišče v odmero le teh glede na določbo člena 359 v zvezi s členom 366/1 ZPP z ustreznim znižanjem le teh ni smelo poseči), pa pravdni stroški tožene stranke kljub nekoliko prenizko priznanimi stroški kilometrine z zneskom 909,24 EUR niso prenizko odmerjeni.

Ob obrazloženem se pritožba tožene stranke pokaže kot neutemeljena. Sodišče prve stopnje je materialno pravo pravilno uporabilo in ker pritožbeno sodišče v pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo postopkovnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (člen 365, točka 2 ZPP).

Ker pritožnika s pritožbo nista bila uspešna, bosta morala stroške odgovora na pritožbo nositi sama (člen 154/I v zvezi s členom 165/I ZPP). Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je bil odgovor na pritožbo tožeče stranke vložen prepozno in zato glede na določilo člena 366/II v zvezi s členom 344/II ZPP neupošteven. Pritožba je bila pooblaščencu tožeče stranke v odgovor vročena 25. 1. 2012 (povratnica pri l. št. 118 spisa), odgovor na pritožbo pa je bil po pošti priporočeno poslan šele 10. 2. 2012, kar je po izteku 15 dnevnega roka, ki je iztekel na četrtek, 9. 2. 2012.Zato tudi o priglašenih stroških odgovora na pritožbo tožeče stranke ni odločilo.