Jedro

Na podlagi trditev v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče utemeljenost suma ugotovilo tudi na podlagi nedovoljenih dokazov, lahko Vrhovno sodišče poseže v izpodbijane pravnomočne odločbe o priporu, zoper katere je dovoljeno to izredno pravno sredstvo, samo v tistih primerih, ko je iz vseh spisovnih podatkov razvidno, da gre prima facie za nedovoljen dokaz, brez katerega kateri od pogojev za pripor, praviloma je to utemeljen sum, ne bi bil podan.

Izrek

Zahteva zagovornice obdolženega M.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 18.7.2003 zoper obd. M.K. iz razloga po 2. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredila pripor, ki lahko traja največ en mesec, torej glede na všteto policijsko pridržanje do dne 16.7.2003 do 6.45 ure. Zunajobravnavni senat istega sodišča je s sklepom z dne 21.7.2003 pritožbo obdolženčevega zagovornika, odvetnika D.K., zavrnil kot neutemeljeno.

Zunajobravnavni senat je s sklepom z dne 21.7.2003 ugodil predlogu okrožnega državnega tožilca in zoper obd. M.K. odredil pripor tudi iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Celju je s sklepom z dne 25.7.2003 pod točko a zavrnilo pritožbo zagovornice obd. M.K. kot neutemeljeno.

Zoper navedena pravnomočna sklepa je zagovornica obd. M.K. zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki jih ni izrečno opredelila, vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijana pravnomočna sklepa spremeni tako, da ugodi pritožbama obeh zagovornikov ter pripor zoper obd. M.K. (nemudoma) odpravi.

Vrhovni državni tožilec F.M. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zatrjevanje v zahtevi, da ni podan utemeljen sum, da je obdolženi storil očitani mu kaznivi dejanji, nima opore v spisnem gradivu. Meni, da je zahteva, ki jo je vložila obdolženčeva zagovornica, neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornica v zahtevi izpostavlja, da je od vložitve pritožbe, ki jo je zoper sklep zunajobravnavnega senata podala pri Okrožnem sodišču v Celju dne 25.7.2003 ob 8.10 uri, do prejema sklepa Višjega sodišča v Celju, s katerim je to odločilo o pritožbi, minilo manj kot sedem ur. Poudarja, da je spis, takrat ko je o pritožbi odločalo Višje sodišče v Celju, obsegal skoraj 500 listovnih številk. Zato je po mnenju vložnice mogoče utemeljeno sklepati, da je pritožbeno sodišče odločalo, ne da bi se seznanilo s spisovnim gradivom, kar pa pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

Po 6. odstavku 202. člena ZKP mora senat, ki odloča o pritožbi vloženi zoper sklep senata (6. odstavek 25. člena ZKP) o odreditvi pripora odločiti v 48 urah. Določen je torej tisti najdaljši rok, v katerem mora pritožbeno sodišče sprejeti odločitev, nobenih omejitev pa ni glede odločanja v okviru tega. Ni se mogoče strinjati z vložnico, da se objektivno gledano sodniki višjega sodišča, glede na obsežnost spisa, njegovo dejansko in pravno problematiko ter vsebino obeh pritožb, v času, ki ga navaja vložnica, niso mogli seznaniti s spisom in šele nato odločiti. Proti navedbam v zahtevi govori ugotovitev, da sklep sodišča druge stopnje ni pavšalen in neobrazložen, marveč je v njem določno obrazloženo, zakaj so trditve v obeh pritožbah neutemeljene. Zgolj pomisleki zagovornice, da se pritožbeni senat pred odločanjem o pritožbah ni seznanil z vsebino spisa, ki pa niso z ničemer podkrepljeni, ne zadoščajo za sklepanje, da je sodišče zagrešilo zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

Zagovornica obd. M.K. ne more biti uspešna niti z nadaljnjimi navedbami, s katerimi v izpodbija obstoj temeljnega pogoja za odreditev pripora, da je spisovno gradivo, ki ga je policija zbrala na podlagi izvedbe ukrepov po 1. odstavku 49. člena Zakona o policiji (ZPol) take narave, da bi moral vsak sodni senat odkloniti njihovo uporabo pri ugotavljanju, ali je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivi dejanji. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-272/98 dne 8.5.2003 razveljavilo prvi, drugi in tretji odstavek 49. člena ZPol ter odločilo, da razveljavitev začne učinkovati po enem letu od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. V svoji odločbi je zapisalo, da je določba 3. odstavka 49. člena Zpol v neskladju z načelom sorazmernosti, ko omogoča odreditev navedenih ukrepov za tri mesece z možnostjo večkratnega (torej ne enkratnega) podaljšanja vsakič za tri mesece.

Vložničina razlaga besedila 3. odstavka 49. člena ZPol, da se lahko trajanje ukrepov iz tehtnih razlogov podaljša vsakokrat za tri mesece, da izvajanje ukrepov iz 1. odstavka iste določbe lahko traja največ šest mesecev, torej, da jih je mogoče pod predpisanimi pogoji podaljšati samo enkrat, je napačna. Očitki zahteve, da je policija izvedbo tajnega opazovanja in sledenja z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje, tajnega policijskega delovanja in tajnega policijskega sodelovanja, ki ga je izvajala od 11.11.2002 do 16.7.2003, prekršila navedeno določbo 3. odstavka 49. člena ZPol, zato niso utemeljeni. Enako velja tudi za trditev obdolženčeve zagovornice, ko ta v zahtevi navaja, da se je tudi državnemu tožilcu očitno zataknilo štetje do šest, ko je v času od 13.11.2002 do 12.8.2003 dovolil tajnemu policijskemu delavcu in tajnemu policijskemu sodelavcu uporabo prirejenih listin in identifikacijskih oznak (osebne izkaznice, potne listine, vozniškega dovoljenja, prometnega dovoljenja in registrskih tablic).

Drži sicer navedba v zahtevi, da je bil predlog za podaljšanje izvajanja prikritih ukrepov vložen 31.1.2003 in da naj bi ga namestnik generalnega direktorja policije odobril dne 4.1.2003 ob 11.00 uri. Zagovornica pred vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti sploh ni zatrjevala, da so bili podatki, posnetki, sporočila in druga dokazila, ki jih je pridobila policija z izvajanjem ukrepov po 1. odstavku 49. člena ZPol, pridobljeni nezakonito in da zato nanje ni mogoče opreti sodne odločbe. V pravnomočnih sklepih, ki jih izpodbija, zato tudi niso bile ugotavljane procesno relevantne okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče preizkusiti utemeljenost takih vložničinih navedb. S sklicevanjem na to, da je sodišče utemeljenost suma ugotovilo tudi na podlagi nedovoljenih dokazov, na katere ne sme opreti svoje odločbe, pravnomočne odločbe o odreditvi oziroma podaljšanju pripora z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati. O tem, ali gre za dovoljen ali nedovoljen dokaz, sodišče v različnih fazah postopka odloči na predlog strank in tudi po uradni dolžnosti s posebnim sklepom, zoper katerega pa samostojna zahteva za varstvo zakonitosti, torej še pred pravnomočno končanim kazenskim postopkim, po 4. odstavku 420. člena ZKP ni dovoljena.

Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah zapisalo, da na podlagi, kot jo uveljavlja vložnica, lahko poseže v izpodbijane pravnomočne odločbe o priporu, zoper katere je dovoljeno to izredno pravno sredstvo, samo v tistih primerih, ko je iz vseh spisovnih podatkov razvidno, da gre prima facie za nedovoljen dokaz, brez katerega kateri od pogojev za pripor, praviloma je to utemeljen sum, ne bi bil podan. V konkretni zadevi pa ni tako. Predlog za uvedbo izvajanja prikritih ukrepov po 1. odstavku 49. člena ZPol je generalni direktor policije odobril 8.11.2002, po preteku treh mesecev je bilo izvajanje podaljšano z odobritvijo, ki jo izpodbija vložnica, nato pa je namestnik generalnega direktorja policije dr. A.A. še dne 9.5.2003 odobril podaljšanje ukrepov, ki pa ni več zajemalo tajnega policijskega sodelovanja. Glede na sukcesivno podaljševanje po preteku treh mesecev in dejstvo, da predlog za podaljšanje izvajanja prikritih ukrepov z dne 31.1.2003 omenja konkretno dogajanje dne 18.1.2003, ni mogoče sklepati, da gre dokaz, za katerega je očitno, da je nedovoljen, ker naj bi namestnik generalnega direktorja policije odobril izvajanje ukrepov še 27 dni preden bi bil tak predlog sploh podan.

Čeprav zahteva zatrjuje, da s temi navedbami ne uveljavlja nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, temveč bistveno kršitev določb kazenskega postopka, je treba ugotoviti, da obdolženčeva zagovornica ponuja lastno videnje dejanskega stanja in zatrjuje dejstva, ki v izpodbijanih sklepih sploh niso bila ugotovljena ter na tej podlagi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Na ta način zato po vsebini izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Tudi ko vložnica v zahtevi navaja, da je sodišče dolžno ugotoviti, ali so se državljanke Ukrajine (tudi Moldavije, Litve in Rusije), ki naj bi jih s preslepitvijo obdolženec pridobil za prostitucijo in njihovo prostituiranje organiziral, dejansko tudi prostituirale, izpodbija v pravnomočnih odločbah ugotovljeno dejansko stanje.

Kršitev kazenskega zakona je podana samo takrat, kadar je sodišče dejansko stanje pravilno ugotovilo, nato pa napačno uporabo kazenski zakon. Vložnica sicer navaja, da se nobeno od sodišč s tem vprašanjem ni ukvarjalo in da so ugotovitve obeh senatov protispisne. Očitno je, da zahteva ne sprejema ugotovitev v izpodbijanih pravnomočnih sklepih, da je dejstvo, da naj bi se navedene tuje državljanke, sicer striptizete in plesalke, ukvarjale tudi s prostitucijo. Taka ugotovitev se v napadenih pravnomočnih odločbah opira tudi na obvestila, ki jih je policija dobila v razgovorih z A.Š., Z.M., M.V., S.Š., I.U., K.R., N.S. in M.C. in računih lokalov, v katerih naj bi nekatera od deklet "bivala", skupaj s "koristniki" spolnih uslug. Z zatrjevanjem nasprotnega in tudi z navedbo, da nobena od doslej zaslišanih prič, ki so v kazenskem postopku že zaslišane, očitkov, da so navedene tuje državljanke gostom obdolženčevih lokalov proti plačilu nudile tudi spolne usluge, zagovornica obdolženega M.K. izpodbija v ugotovljenih pravnomočnih odločbah ugotovljeno dejansko stanje. Uveljavlja torej razlog, iz katerega, kakor je že pojasnjeno, zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Pritrditi je treba zahtevi, da navedba, da se utemeljen sum v izpodbijanih pravnomočnih sklepih glede kaznivega dejanja spravljanja v suženjsko razmerje po 1. odstavku 387. člena KZ opira tudi na obvestila, ki jih je policiji podala M.J. (K. J.), nima podlage v spisovnih podatkih in je zato protispisna. Iz poročila Policijske uprave C. z dne 17.7.2003 je namreč razvidno, da od te oškodovanke niso mogli zbrati obvestil, ker se trenutno nahaja na obisku v Moldaviji ter da se bo v našo državo predvidoma vrnila konec julija 2003. V tem delu ima zato zahteva prav, da je utemeljevanje suma s sklicevanjem na obvestilo te oškodovanke protispisno. Vendar pa napadena sklepa zato še nista nezakonita, saj se sklicujeta tudi na obvestila, ki sklepanje o potrebni verjetnosti suma potrjujejo, ki jih je o tem kaznivem dejanju policiji dal oškodovankin mož S.J. Sicer pa vložnica niti ne zatrjuje, da bi navedbe le-tega ne zadostovale za sklepanje o utemeljenem sumu, pač pa ostaja le na trditvi, ki je sicer točna, da se sodišči v nasprotju s spisovnimi podatki sklicujeta tudi na obvestilo M.J. (K.). Zato tudi s to navedbo zahteva ne more biti uspešna.

Zagovornica navaja, da je policija nezakonito delovala in kršila ustavne pravice posameznikov ter hudo kršila določbe Zakona o varstvu osebnih podatkov s tem, da je zbirala podatke o tem, s kom, kdaj in kje je kdo v zadnjih letih prespal, sodišči pa sta na take podatke oprli sklepanje o obstoju utemeljenosti suma. Tudi tega očitka v času, ko sta bili sprejeti izpodbijani pravnomočni odločbi, vložnica ni uveljavljala. Sodišči zato tudi nista razjasnjevali okoliščin, v katerih je policija pridobila navedene podatke in dokazila. Glede na to, da za presojo teh navedb procesno relevantna dejstva sploh niso bila ugotovljana, vložnica pa se sklicuje na lastno videnje dejanskega stanja, zahteva tudi v tem obsegu uveljavlja razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Vložnici zato ni mogoče pritrditi, ko sodiščema očita, da sta v postopku ugotavljanja utemeljenega suma prekršili kazenski zakon in bistveno kršili določbe kazenskega postopka. Glede na to, da zagovornica obdolženega M.K. niti ne zatrjuje, da pri obdolžencu priporna razloga koluzijske in ponovitvene nevarnosti nista podana in da odreditev pripora ni neogibno potrebna za potek postopka in varnost ljudi, je treba ugotoviti, da je njena zahteva neutemeljena in jo je zato Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.