Jedro

Tožena stranka bi morala glede na naravo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in upoštevaje določbo prvega odstavka 110. člena ZDR takoj, ko je prejela dokazilo o vročitvi tega sklepa tožniku (torej najkasneje do 3. 8. 2009), odreagirati in ukreniti vse potrebno za zaključek njegovega dela. Tega pa ni storila, saj je v zvezi s tem prvič odreagirala šele 10. 8. 2009, tožniku pa je delo omogočala vse do 12. 8. 2009. S takšnim ravnanjem je negirala obstoj pogoja za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 110. člena ZDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta sklepa tožene stranke z dne 16. 1. 2009 in 8. 7. 2009 nezakonita in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki 29. 7. 2009 ni prenehalo, temveč mu je prenehalo z dnem odločitve sodišča, to je 19. 12. 2011 (točka 1.a izreka sodbe). Kar je zahteval več ali drugače glede nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je zavrnilo (točka 1.b izreka sodbe). V točki 2.a izreka sodbe je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje od 30. 7. 2009 dalje do odločitve sodišča, to je do 19. 12. 2011, in mu za čas od avgusta 2009 do vključno septembra 2011 obračunati plačo v bruto zneskih, od teh zneskov odvesti prispevke in davke ter mu nato izplačati neto plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, poleg tega pa mu je dolžna obračunati tudi regres za leto 2010 in 2011, odvesti davek in mu izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku, to je za čas po 19. 12. 2011, je tožbeni zahtevek iz naslova razlike v plači zavrnilo (točka 2.b izreka sodbe). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku izplačati odškodnino zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v znesku 13.320,23 EUR, kar predstavlja sedem tožnikovih plač v bruto znesku (točka 3.a izreka sodbe), v presežku pa je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo kot neutemeljen zavrnilo (točka 3.b izreka sodbe). V točki 4.a izreka sodbe je toženi stranki še naložilo, da je dolžna tožnika prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od 30. 7. 2009 do odločitve sodišča, to je 19. 12. 2011, v točki 4.b izreka sodbe pa je v preostalem zahtevek tožnika glede prijave v zavarovanje za vpis v matično evidenco od 19. 12. 2011 dalje zavrnilo. V točki 5 izreka sodbe je sodišče prve stopnje odločilo o stroških postopka, in sicer je toženi stranki naložilo, da tožniku povrne njegove stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremenilo (v točkah 2.a in 4.a izreka sodbe sodišča prve stopnje), v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker je tožena stranka v postopku s pritožbo uspela le s sorazmerno majhnim delom, je odločilo, da mora tožniku povrniti njegove stroške pritožbenega postopka, svoje stroške pritožbenega postopka pa krije sama. Sodišče druge stopnje je opravilo pritožbeno obravnavo ter zaključilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker ni bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR).

3. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Graja presojo sodišča, da ni bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR, in navaja, da iz vseh ugotovljenih dejstev izhaja namen tožniku izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi, kar je tožena stranka tudi storila. Z dokončnostjo sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku se je seznanila šele z vrnitvijo vročilnice s strani Pošte Slovenije, iz katere je bilo razvidno, da je bil drugostopenjski sklep (Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja) vročen tožniku. Priznava, da ni dokazala dejstva, kdaj je izvedela za datum vročitve drugostopenjskega sklepa tožniku, vendar meni, da tega dejstva ni mogoče dokazati. Glede na določbo drugega odstavka 82. člena ZDR je dokazno breme res na njeni strani, vendar pa ji ni mogoče naložiti, da dokaže dejstvo, ki ga niti teoretično ni mogoče dokazati. Zaključek v izpodbijani sodbi, da je tožena stranka dokazilo o vročitvi drugostopenjskega sklepa tožniku prejela najkasneje 3. 8. 2009, za katerega sodišče ni imelo nobenega dokaza, je posledica zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka je ves čas postopka trdila, da se vročilnice vračajo različno dolgo in da je treba upoštevati čas dopustov in oddaljenost od Ljubljane. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je dokazno breme glede dneva prejema vročilnice v celoti prevalilo na toženo stranko in zgolj zaradi tega nedokazljivega dejstva zaključilo, da je izpodbijana odpoved nezakonita. Podrejeno tožena stranka navaja, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno tudi pri odmeri odškodnine po 118. členu ZDR, saj je sodišče glede na obstoječo sodno prakso določilo previsoko odškodnino. V zadostni meri ni bilo upoštevano dejstvo, da je tožnik sklenil najemno pogodbo za vodenje planinskega doma in da prejema določen zaslužek iz tega naslova.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Kadar gre za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi javnemu uslužbencu, ima slednji glede na določbo tretjega odstavka 24. člena Zakona o javnih uslužbencih možnost vložiti pritožbo, ki zadrži izvršitev odločitve o prenehanju delovnega razmerja, tako da javnemu uslužbencu preneha delovno razmerje šele po odločitvi drugostopenjskega organa o njegovi pritožbi zoper sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

7. V obravnavani zadevi je drugostopenjski organ tožene stranke (Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja) tožnikovo pritožbo zoper sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zavrnil 8. 7. 2009. Takrat je sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku postal dokončen. Ne glede na to pa so lahko njegovi pravni učinki za tožnika nastali šele z dnem, ko mu je bil pisni odpravek tega sklepa tudi vročen.

8. Iz dejanskih ugotovitev, na katerih temelji izpodbijana sodba, izhaja, da je bil pisni odpravek obravnavanega drugostopenjskega sklepa tožniku vročen 28. 7. 2009. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče druge stopnje, pa je z vidika presoje zakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi glede na pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR (da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka) v tej zadevi odločilno predvsem vprašanje, kdaj je tožena stranka za dejstvo tega učinkovanja izvedela. Po ugotovitvah sodišča druge stopnje, je bila tožena stranka o tem dejstvu obveščena najkasneje do 3. 8. 2009. Tožena stranka se s tem dejanskim zaključkom sodišča sicer ne strinja, vendar pa, kot je bilo že poudarjeno, nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju ni dovoljen revizijski razlog. Ker tožena stranka v zvezi s tem dejanskim zaključkom sodišča ne uveljavlja bistvenih kršitev določb postopka, je revizijsko sodišče glede na že omenjeno določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP nanj vezano.

9. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da bi morala tožena stranka glede na naravo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in upoštevaje določbo prvega odstavka 110. člena ZDR takoj, ko je prejela dokazilo o vročitvi tega sklepa tožniku (torej najkasneje do 3. 8. 2009), odreagirati in ukreniti vse potrebno za zaključek njegovega dela. Tega pa po ugotovitvah sodišča druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, ni storila, saj je v zvezi s tem prvič odreagirala šele 10. 8. 2009, tožniku pa je delo omogočala vse do 12. 8. 2009. S takšnim ravnanjem je tudi po presoji revizijskega sodišča negirala obstoj pogoja za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 110. člena ZDR (1).

10. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe o zmotni uporabi materialnega prava v zvezi s pravili o dokaznem bremenu, saj je bilo po presoji revizijskega sodišče dokazno tveganje v zvezi z odločilnimi dejstvi pravilno porazdeljeno med obe pravdni stranki. Tožena stranka pravilno izhaja iz določbe drugega odstavka 82. člena ZDR, na podlagi katere je utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved, dolžna dokazati tista stranka, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, vendar pa ob tem zmotno zatrjuje, da dejstva, kdaj je izvedela za datum vročitve drugostopenjskega sklepa tožniku, sploh ni mogoče dokazati. Tudi če držijo njene navedbe, da sistem Pošte Slovenije dokazovanja tega dejstva ne omogoča, to še ne pomeni, da gre za nedokazljivo dejstvo. Dokazovati bi ga bilo namreč mogoče tudi z drugimi dokazi, na primer z zaslišanjem prič. Temeljno načelo, ki velja za ocenjevanje dokazov, je načelo proste presoje dokazov. Katera dejstva je šteti za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Naš pravdni postopek torej ne pozna t. i. dokaznih pravil, po katerih bi lahko stranke posamezna dejstva dokazovale le z določenimi dokazi. Stranke lahko vsa pomembna dejstva dokazujejo s katerimikoli dokazi.

11. Predmet revizijske presoje je tudi višina odškodnine po 118. členu ZDR. Sodišče druge stopnje je pri odmeri te odškodnine upoštevalo, da je bil tožnik ob izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi star 43 let, da je bil pri toženi stranki zaposlen več kot 24 let, da je po poklicu policist, pri čemer svojega poklica zelo verjetno ne bo mogel več opravljati, da je imel ob izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi dve šoloobvezni hčerki, pri čemer je bila ena od njiju šoloobvezna tudi v času odločanja sodišča prve stopnje, da se je tožnik poskusil zaposliti kot pravosodni policist, vendar pa v tem ni bil uspešen, ker so mu to preprečili nadrejeni, in da je moral ob sorazmerno nizki plači soproge poravnavati obroke za odobrena posojila. Poleg naštetih okoliščin je sodišče druge stopnje upoštevalo tudi dejstvo, na katero v reviziji posebej opozarja tožena stranka, in sicer da je tožnik od aprila 2010 dalje opravljal dejavnost kot samostojni podjetnik posameznik (z bruto mesečnim prejemkom 835 EUR), pa tudi njegovo premoženjsko stanje. Vsa ta pravno relevantna dejstva so bila po presoji revizijskega sodišča v izpodbijani sodbi tudi primerno ovrednotena, odškodnina v višini sedmih bruto plač pa je tako glede na okoliščine oziroma kriterije, ki vplivajo na odmero odškodnine, kot tudi ob upoštevanju odškodnin, prisojenih v najbolj podobnih primerih, odmerjena pravilno (2).

12. Glede na vse navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Takšna presoja je tudi v skladu z že zavzetimi stališči VS RS. Glej na primer odločbe v zadevah VIII Ips 218/2008 z dne 8. 3. 2010, VIII Ips 70/2007 z dne 2. 11. 2009, VIII Ips 340/2007 z dne 12. 1. 2009 in VIII Ips 33/2006 z dne 11. 4. 2006. Op. št. (2): Glej na primer sodbe VS RS v zadevah VIII Ips 90/2012 z dne 18. 2. 2013, VIII Ips 137/2012 z dne 17. 12. 2012, VIII Ips 114/2012 z dne 3. 12. 2012 in VIII Ips 48/2011 z dne 6. 3. 2012.