Jedro

Glede na to, da je upravnik le zastopnik etažnih lastnikov in ni nosilec pravic in obveznosti, ki pripadajo etažnim lastnikom, bi morala tožeča stranka vtoževano terjatev uveljavljati od etažnih lastnikov oziroma, glede na to, da je račun zapadel že po prenehanju veljavnosti pogodbe o upravljanju, račun poslati novemu upravniku kot (novemu) zakonitemu zastopniku etažnih lastnikov. S prenehanjem pogodbe o upravljanju upravnik izgubi vsa upravičenja iz pogodbe o upravljanju, prenehajo pa tudi njegova zastopniška pooblastila iz pravnih poslov, sklenjenih s tretjimi osebami. Zaradi zamenjave upravnika pogodbe s tretjimi ne prenehajo veljati, spremeni pa se zastopnik etažnih lastnikov (dolžnikov), ki je zaradi specifičnosti ureditve poslov upravljanja tudi operativni zavezanec za plačilo terjatev iz teh poslov.

Tožeča stranka ni podala nobenih trditev o tem, da bi bilo tožena stranka odškodninsko odgovorna zaradi kršitev obveznosti upravnika v času upravljanja. Zaradi navedenega na odločitev ne vpliva sicer utemeljeno opozarjanje pritožbe, da bi morala tožena stranka tožeči stranki ob sklenitvi pogodbe (oziroma ob izdaji naročilnice) izročiti seznam etažnih lastnikov, ki vsebuje ime in priimek etažnih lastnikov, naslov, številko stanovanja ter druge podatke, ki so potrebni za opravljanje storitve ter delilnik stroškov med etažnimi lastniki, česar pa tožena stranka ni storila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 17112/2010 z dne 12. 2. 2010 v 1. in 3. odstavku in tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške.

V pritožbi zoper sodbo tožeča stranka uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je s prenehanjem pogodbe o upravljanju tožena stranka kot upravnica izgubila vsa upravičenja iz pogodbe o upravljanju in da so prenehala tudi njena zastopniška pooblastila iz pravnih poslov, sklenjenih s tretjimi osebami (v tem primeru s tožečo stranko).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožeči stranki v imenu in na račun etažnih lastnikov naročila opravo storitve, zaračunane z vtoževanim računom, in da je tožeča stranka račun naslovila na etažne lastnike. Prvi odstavek 68. člena Stanovanjskega zakonika (v nadaljevanju: SZ-1) določa, da upravnik pri sklepanju pravnih poslov s tretjimi osebami nastopa v imenu in za račun etažnih lastnikov, na podlagi drugega odstavka 68. člena pa se šteje, da je pravni posel sklenjen v imenu etažnih lastnikov, če vsebuje navedbo „Etažni lastniki“ skupaj z natančno označbo stanovanjske stavbe, to pa je bilo v konkretnem primeru izpolnjeno (naročilnica, Priloga A2). Glede na to, da je upravnik le zastopnik etažnih lastnikov in ni nosilec pravic in obveznosti, ki pripadajo etažnim lastnikom, je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da bi morala tožeča stranka vtoževano terjatev uveljavljati od etažnih lastnikov oziroma, glede na to, da je račun zapadel že po prenehanju veljavnosti pogodbe o upravljanju, račun poslati novemu upravniku kot (novemu) zakonitemu zastopniku etažnih lastnikov. S prenehanjem pogodbe o upravljanju upravnik izgubi vsa upravičenja iz pogodbe o upravljanju, prenehajo pa tudi njegova zastopniška pooblastila iz pravnih poslov, sklenjenih s tretjimi osebami. Zaradi zamenjave upravnika pogodbe s tretjimi ne prenehajo veljati, spremeni pa se zastopnik etažnih lastnikov (dolžnikov), ki je zaradi specifičnosti ureditve poslov upravljanja tudi operativni zavezanec za plačilo terjatev iz teh poslov. Upravnik je namreč pooblaščenec etažnih lastnikov, ki zastopa etažne lastnike v poslih, ki se nanašajo na upravljanje in ki skrbi, da se izvršujejo pravice in obveznosti iz sklenjenih poslov (drugi odstavek 48. člena SZ-1). Zapadle denarne obveznosti tretjim osebam iz pogodb, ki se tičejo upravljanja večstanovanjske stavbe, mora upravnik brez odlašanja izpolniti glede na prejeta plačila od vsakega posameznega etažnega lastnika (prvi odstavek 71. člena SZ-1). Tretje osebe se v primeru prenehanja pogodbe o upravljanju, pri kateri gre za notranje razmerje med etažnimi lastniki in upravnikom, zato lahko znajdejo v negotovem položaju. Zakon torej predpostavlja, da bo v primeru odpovedi pogodbe o upravljanju podana kontinuiteta med prenehanjem poslov upravljanja enega in začetkom upravljanja drugega upravnika. Tako bi praviloma tudi moralo biti, saj bi etažni lastniki morali poskrbeti za neprekinjeno upravljanje večstanovanjske stavbe. Če pa tega ne storijo, posledic njihove opustitve ne nosi upravnik, temveč etažni lastniki, ki so tudi materialnopravni dolžniki vtoževane terjatve (30. členom SZ-1).

Na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje nimajo vpliva pritožbene navedbe v zvezi s sredstvi iz rezervnega sklada, ki naj bi bila namenjena za poravnavo vtoževane terjatve. Določbe SZ-1, ki se nanašajo na rezervni sklad, urejajo vprašanja v zvezi z razpolaganjem z rezervnim skladom in materialnopravno določajo pooblastila upravnika, ne dajejo pa podlage za njegovo pasivno legitimacijo v tem postopku. Za odločitev v zadevi pa so nerelavantne tudi pritožbene trditve, da bi morala tožena stranka, še preden je šla v posel, zagotoviti ustrezno finančno konstrukcijo.

Tožeča stranka je navedla, je tožena stranka ni pravočasno obvestila o prenehanju pogodbe o upravljanju, da ni prejela dopisa tožene stranke z dne 5. 5. 2009 o prenehanju upravljanja in da do začetka tega pravdnega postopka ni bila seznanjena s prenosom upravljanja na novega upravnika. Trdila je, da je s tem tožena stranka kršila svojo notifikacijsko dolžnost iz 61. člena SZ-1 in da je tožena stranka kot upravnica ob naročilu storitve, na katero se nanaša sporni račun, ravnala neodgovorno (v nasprotju z določbo 3. odst. 68. člena SZ-1), ker tožeči stranki ni izročila seznama etažnih lastnikov z vsemi potrebnimi podatki.

Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da v tem delu tožeča stranka vtoževano terjatev utemeljuje (tudi) na odškodninski podlagi, za katero pa ni zatrjevala in dokazala obstoja predpostavk odškodninske odgovornosti. Tožeča stranka zatrjuje obstoj le ene predpostavke (protipravno ravnanje - opustitev notifikacijske dolžnosti iz 61. člena SZ-1 in opustitev dolžnosti iz 3. odstavka 68. člena SZ-1), ne pa tudi nastanka oziroma obstoja škode in vzročne zveze med protipravnostjo in škodo. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni podala nobenih trditev o tem, da bi bilo tožena stranka odškodninsko odgovorna zaradi kršitev obveznosti upravnika v času upravljanja. Zaradi navedenega na odločitev ne vpliva sicer utemeljeno opozarjanje pritožbe, da bi morala tožena stranka tožeči stranki ob sklenitvi pogodbe (oziroma ob izdaji naročilnice) izročiti seznam etažnih lastnikov, ki vsebuje ime in priimek etažnih lastnikov, naslov, številko stanovanja ter druge podatke, ki so potrebni za opravljanje storitve ter delilnik stroškov med etažnimi lastniki, česar pa tožena stranka ni storila. Pri tem pa višje sodišče ugotavlja, da iz navedb tožeče stranka ne izhaja, da je tožeča stranka od tožene stranke (niti od novega upravnika) zahtevala izročitev ustreznega seznama etažnih lastnikov.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Ker je skladno s 286.b členom ZPP stranka dolžna uveljavljati kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje takoj, ko je to mogoče, bi morala tožena stranka zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič, ki ga je sodišče prve stopnje na naroku obrazložilo, grajati že tisti trenutek. Tega ni storila, prav tako pa ne trdi, da tega ni mogla storiti. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bilo dejansko stanje že na podlagi listinskih dokazov dovolj razjasnjeno za odločitev. Procesne kršitve, na katere sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, mora stranka uveljavljati konkretizirano, tožeča stranka pa ni navedla, katere dokazne predloge je podala in kdaj jih je podala, pa jih sodišče ni izvedlo, zato pritožbenega očitka tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, ni mogoče preizkusiti.

Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede na navedeno zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi tožeče stranke niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odst. 154. člena v zvezi s prvim odst. 165. člena ZPP).