Jedro

Tožnik se je poškodoval na delu pri toženi stranki, ko je pri demontaži konzole oziroma podpore za dvigovanje strehe ta padla, zdrsnila z vijakov in mu ob rezervoar stisnila ramo in prsni koš. Tožnik je opravljal delo, pri katerem se konzola odstrani iz fiksnega položaja, torej postane gibljiva. To pa je, ob dejstvu, da gre za več sto kilogramov težak predmet, okoliščina, zaradi katere je takšno delo mogoče označiti za nevarno. Šlo je tudi za delo na gradbišču, ki v skladu s sodno prakso predstavlja nevarno dejavnost. Zato je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke. Tožnik bi moral pred odvijačenjem vijakov konzolo pripeti na kavelj žerjava in bi se moral s sodelavcem, s katerim sta izvajala demontažo konzole, dogovoriti o zaporedju delovnih operacij ter o načinu dela. Zato znaša njegov soprispevek k nastanku škode 10 %.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da tožniku v roku 15 dni plača znesek 7.789,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2008 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku do zahtevanega zneska 20.105,00 EUR in za zakonske zamudne obresti od 25. 9. 2007 do 8. 7. 2008 je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 244,65 EUR, po poteku izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe v II. točki izreka in zoper odločitev o stroških postopka v III. točki izreka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da mu je sodišče prve stopnje prisodilo prenizko odškodnino, ki ne ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine. Poudarja, da je izvedenec medicinske stroke po šestih letih od obravnavanega dogodka ugotovil, da tožnik še trpi občasne lahke telesne bolečine, ki jih bo po oceni izvedenca trpel trajno. Telesne bolečine bodo po ugotovitvah izvedenca zaradi poslabšanja stanja zaradi izrazite deformacije prsno-ledvenega segmenta lahko tudi pogostejše ali v določenem obdobju trajne. Sodišče prve stopnje je v zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v premajhni meri upoštevalo, da ima tožnik zaradi zloma I. ledvenega vretenca ukrivljeno prsno in ledveno hrbtenico, ki se kaže z invertno kifozo in skoliozo prsno-ledvene hrbtenice. Tožnik ima omejeno gibljivost in moteno biomehaniko prsno-ledvene hrbtenice. Ima moten vzorec hoje in nepravilno držo telesa. Prisotna je tudi oslabela moč dorzifleksije in plantarne fleksije obeh stopal. Ena hujših posledic ledvene hrbtenice je inkontinenca in impotenca, poškodba glave pa je zapustila posledice v obliki glavobolov, nespečnosti, nervoze, zaradi česar duševno trpi. Zapadel je tudi v depresijo, kar je zahtevalo zdravljenje pri psihiatru. Ne zmore več opravljati poklicnega dela, pa tudi ne daljše hoje. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za strah zmotno upoštevalo 30 % soprispevek tožnika, saj je iz obrazložitve razvidno, da znaša njegov soprispevek 10 %. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe v I. točki izreka iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje tudi v novem postopku ni zaslišalo tožnika o posameznih oblikah nepremoženjske škode, zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti vsaj glede strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ker je zaslišanje oškodovanca predpogoj za ugotavljanje posameznih oblik nepremoženjske škode, tožnik škode v tem postopku ni dokazal. V konkretnem primeru ni mogoče govoriti o delu s povečano nevarnostjo. Če bi se tožnik držal vseh navodil in delo opravil na pravilen način (konzolo, ki jo je bilo potrebno sneti, predhodno pritrdil na jekleno vrv žerjava), bi bil tudi teoretično onemogočen nastanek poškodb. Sama teža konzole pa še ne pomeni, da je šlo za delo s povečano nevarnostjo. Sodišče prve stopnje bi zato lahko ravnanje tožene stranke presojalo le po pravilih krivdne in ne objektivne odškodninske odgovornosti, vendar tožnik trditev v zvezi s krivdno odškodninsko odgovornostjo ni podal. Do škodnega dogodka je prišlo izključno zaradi ravnanja tožnika, ki je pozabil privezati konzolo z jekleno vrvjo na kavelj dvigala. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo tudi bistveno previsoko odškodnino. V zvezi z odškodnino za strah pa navaja, da tožnik primarnega strahu ni utrpel, ker, kot je sam izpovedal, sploh ni videl, da konzola pada, da bo padla nanj in da se dogodku ne bo mogel izogniti. Priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba tožene stranke, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala v delovni nesreči dne 5. 6. 2005. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in tožniku prisodilo odškodnino v višini 7.789,02 EUR. Ugotovilo je, da je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke za tožniku nastalo škodo, pri tem pa upoštevalo, da je tožnik sam prispeval k nastanku škodnega dogodka v obsegu 10 %.

8. Sodišče prve stopnje je v zadevi enkrat že odločilo, in sicer s sodbo, opr. št. Pd 832/2008 z dne 18. 12. 2013, ki jo je pritožbeno sodišče s sklepom, opr. št. Pdp 154/2014 z dne 13. 3. 2014, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku je bila izdana izpodbijana sodba.

9. Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da izpodbijane sodbe glede višine prisojene odškodnine ni mogoče preizkusiti, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo tožnika. Očitek, da tožnik zatrjevanega ni uspel dokazati, pomeni očitek zmotne uporabe materialnega prava, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa tudi sicer ni podana, saj izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o relevantnih dejstvih, ki so jasno navedeni in med seboj niso v nasprotju, prav tako izpodbijana sodba vsebuje razumljiv izrek, ki ni v nasprotju z razlogi sodbe. Sodišče prve stopnje v 34. točki obrazložitve sicer res pomotoma navaja, da znaša odškodnina iz naslova strahu ob upoštevanju 30 % soprispevka tožnika 1.400,00 EUR. Ker pa je iz seštevka celotne odškodnine 24.300,00 EUR (z upoštevano že izplačano odškodnino v revalorizirani višini 16.510,00 EUR), kot izhaja iz 35. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, razvidno, da je sodišče prve stopnje glede vseh postavk odškodnine upoštevalo soprispevek v obsegu 10 % in mu glede na to prisodilo odškodnino, pritožbeni očitek ni utemeljen.

10. Sodišče prve stopnje je o višini odškodnine odločilo, ne da bi tožnika zaslišalo o obsegu utrpele škode (zaslišan je bil le v zvezi s škodnim dogodkom). Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da tožnik, ki je dokazni predlog z zaslišanjem tožnika po prejemu izvedenskega mnenja medicinske stroke umaknil, škode ni uspel dokazati, zato bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek vsaj v delu zahtevane odškodnine za strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zavrniti. Glede na to, da v slovenski ureditvi pravdnega postopka ne veljajo posebna dokazna pravila in da je vsa dejstva možno dokazovati z vsemi dokaznimi sredstvi, je tudi obstoj in obseg nastale nepremoženjske škode možno ugotavljati z izvedencem medicinske stroke. Iz izvedenskega mnenja (list. št. 133) je razvidno, da je izvedenec medicinske stroke tožnika tudi osebno pregledal dne 29. 9. 2014 in svoje izvedensko mnenje podal tudi upoštevaje neposredno zaznanega stanja tožnika.

11. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke, saj je bilo tožnikovo delo mogoče označiti kot delo, iz katerega izhaja povečana nevarnost za nastanek poškodbe. Tožnik se je poškodoval pri demontaži konzole oziroma podpore za dvigovanje strehe. Pri presoji, ali gre za nevarno dejavnost, je potrebno upoštevati predvsem to, da je tožnik opravljal delo, pri katerem se konzola odstrani iz fiksnega položaja, torej postane gibljiva. To pa je, ob dejstvu, da gre za več sto kilogramov težak predmet, okoliščina, zaradi katere je takšno delo mogoče označiti za nevarno. Pri tem je treba upoštevati tudi to, da je šlo za delo na gradbišču, ki v skladu s sodno prakso(1) predstavlja nevarno dejavnost, in da je tudi iz prijave poškodbe pri delu (A3) razvidno, da gre za zelo nevarno delovno mesto. V skladu z ustaljeno sodno prakso, se delo na gradbišču šteje za nevarno dejavnost v smislu določbe 149. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Glede na navedeno je zmotno pritožbeno stališče, da delo, ki ga je opravljal tožnik ni nevarno in da je postalo nevarno šele zaradi nespoštovanja pravil s strani tožnika.

12. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da znaša tožnikov soprispevek k nastanku škodnega dogodka 10 %. Ker njegova malomarnost izhaja zgolj iz tega, da bi moral pred odvijačenjem vijakov na konzoli pripeti konzolo na kavelj žerjava in da bi se s sodelavcem A.A., s katerim sta izvajala demontažo konzole, morala dogovoriti o zaporedju delovnih operacij in o načinu dela, je zaključek sodišča prve stopnje o 10 % soprispevku pravilen.

13. Obe pravdni stranki se pritožujeta zoper višino prisojene odškodnine. Tožnik meni, da mu je sodišče prve stopnje prisodilo prenizko odškodnino, medtem ko tožena stranka meni, da je prisodilo previsoko. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da standardu pravične denarne odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti, ki jih je tožnik trpel med zdravljenjem, ustreza znesek 9.000,00 EUR. Ugotovilo je, da je tožnik utrpel udarnino glave, zlom desetega rebra in kompresijsko-impresijski zlom ledvenega vretenca. Zdravljenje je trajalo od 5. 6. 2005 do 31. 5. 2007. Tožnik je trpel hude telesne bolečine tri dni, srednje hude 10 dni, stalne lahke pol leta, občasne lahke pa se mu bodo pojavljale trajno. Upoštevalo je, da lahko občasno pride do poslabšanja njegovega stanja, v takih primerih bodo bolečine lahko pogostejše ali stalne v določenem obdobju. Glede na ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem (dve hospitalizaciji, nošenje mavčevega korzeta, uporaba bergel, jemanje analgetikov, rentgensko slikanje, CT, pregledi) je določena odškodnina v višini 9.000,00 EUR primerna in primerljiva z odškodninami v podobnih primerih(2). Pritožbene navedbe tako tožnika kot tožene stranke v tem delu zato niso utemeljene.

14. Za strah je sodišče prve stopnje kot primerno odškodnino določilo znesek 2.000,00 EUR. Ugotovilo je, da je v času nezgode trpel intenziven primarni strah, imel je hude telesne bolečine, bil je zelo prestrašen in prizadet. V nadaljevanju je trpel sekundarni strah, ki je bil intenziven prvih pet dni, nato pa pogosto izražen v zmerni obliki šest mesecev, pojavljal pa se je vse do ocenitve na invalidski komisiji dne 8. 8. 2006. Glede na navedeno je odškodnina v znesku 2.000,00 EUR primerna. V zvezi z odškodnino za strah je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da tožnik primarnega strahu ni utrpel, ker ni videl, da bo konzola padla in je bil dogodek zanj nepričakovan. Oškodovancu namreč pripada odškodnina za primarni strah tudi, če ni videl, da se bo dogodek pripetil oziroma, če dogodka ni pričakoval. Tožnik pa v svoji pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno prisodilo odškodnino za strah v višini 1.400,00 EUR ob upoštevanju 30 % soprispevka, namesto v višini 1.800,00 EUR ob upoštevanju 10 % soprispevka. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da gre v 34. točki obrazložitve zgolj za pisno pomoto, saj je iz seštevka odškodnine razvidno, da je sodišče prve stopnje dejansko upoštevalo odškodnino za strah v višini 1.800,00 EUR (glej 9. točko obrazložitve te sodbe).

15. Primerna in primerljiva z odškodninami v podobnih primerih(3) pa je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jo je sodišče prve stopnje določilo v višini 16.000,00 EUR. Tožnik je v posledici obravnavane poškodbe invalid III. kategorije in za delo, ki ga je opravljal ni več sposoben, opravlja lahko le lahka fizična dela, pretežno sede z možnostjo večkratnega vstajanja, brez prisilne drže hrbtenice in dvigovanja bremen nad 5 kg. Motena je njegova hoja, ni sposoben daljše hoje, posebej po neravnem terenu. Navedene posledice, ki jih tožnik ima in zaradi katerih trpi duševne bolečine, opravičujejo odškodnino v navedeni višini, zato pritožbene navedbe tako tožnika kot tožene stranke v tem delu niso utemeljene. Tožnik v pritožbi sicer navaja tudi nekatere posledice škodnega dogodka, ki pa jih sodišče prve stopnje ni ugotovilo (inkontinenca, impotenca, glavoboli, nespečnost, nervoza). Ker pa se tožnik izrecno pritožuje le iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne izpodbija, njegovih pritožbenih navedb o posledicah, ki naj bi jih tudi trpel, ni mogoče upoštevati.

16. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, zato sami krijeta svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP).

(1) Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 481/2006 z dne 4. 12. 2008. (2) Odločbe pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 13/2012 z dne 31. 5. 2012, Pdp 695/2011 z dne 25. 1. 2012 in Pdp 474/2008 z dne 17. 3. 2009. (3) Kot zgoraj.