Jedro

Pri varščini gre za sredstvo zavarovanja, določitev njene višine je odvisna od ocene izvršitelja o tem, kolikšno zavarovanje bi v konkretnem primeru zadoščalo. Če pa upnik ne soglaša z načinom plačila, rokom ali višino varščine, lahko zahteva, da o tem odloči sodišče. Logika takšne ureditve je gotovo v tem, da sodišče preizkusi, ali ni varščina zahtevana v previsokem znesku, ne pa v tem, da jo še zviša, kar je v obravnavanem primeru storilo sodišče prve stopnje.

Izrek

Pritožbi upnika se ugodi in se izpodbijani sklep s p r e m e n i tako, da znaša varščina, ki jo je dolžan plačati upnik za delo izvršitelja, 80.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje upniku naložilo, da mora plačati varščino za delo izvršitelja v višini 100.000,00 SIT. V obrazložitvi je navedlo, da je upnik s pravočasno pisno vlogo podal zahtevo, da o višini varščine odloči sodišče, ker je menil, da je varščina, ki jo je določil izvršitelj v višini 80.000,00 SIT, previsoka. Ker pa je sodišče ugotovilo, da znaša predvideno plačilo izvršitelju 105.600,00 SIT, varščina pa previdenega plačila ne sme presegati, jo je določilo v prej navedenem zneku. Proti navedenemu sklepu je upnik po svojem pooblaščencu vložil pritožbo in predlagal, da se znesek varščine zniža na normalno in najnujnejšo višino, morebitne dodatne stroške z rubežem in dražbo pa naj se zaračuna naknadno, če do rubeža in do dražbe sploh pride. Meni, da je varščina, ki jo je določilo sodišče, še bolj pretirana kot je bila prvotna, saj se zaenkrat sploh ne ve, ali dolžnik še obstaja, ali ima kaj premoženja in ali se bosta sploh opravljala dražba in rubež, vse to pa naj bi izvršitelj dobil poplačano takoj, torej preden je sploh pričel z izvršitvijo, in sicer ne glede na to, ali bo s tem postopkom uspel ali pa ne. Izvršitelj bi tudi sam moral biti zainteresiran za uspešno izvršitev te terjatve in če se mu stroške poravna vnaprej in v celoti, njegov interes k uspešni zaključitvi te zadeve ne bo več popoln oz. mu bo lahko vseeno, ali bo izvršitev opravil uspešno ali pa ne.

Pritožba upnika je utemeljena.

Po mnenju pritožbenega sodišča utemeljenosti določitve varščine oz. njene višine ni mogoče presojati skozi vprašanja, ki jih v pritožbi izpostavlja upnik, in sicer, da se ne ve, ali dolžnik sploh še obstaja in ali dolžnik ima kaj premoženja, saj gre za to, da mora navedene okoliščine presojati in pretehtati upnik sam, predno se odloči, ali bo predlagal izvršbo zoper konkretnega dolžnika.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno navedlo, da varščina ne sme presegati predvidenega plačila za delo izvršitelja, glede na to, da 1. odst. 7. čl. Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (Ur.l.RS št. 18/2003) določa, da varščina za posamezno izvršilno dejanje ne sme biti večja od seštevka predvidenega plačila za to izvršilno dejanje in stroškov, ki bodo pri tem predvidoma nastali, obračunanimi v skladu s tem pravilnikom. Varščino za plačilo dela in stroškov izvršitelja ureja 38. a čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki določa, da za zavarovanje plačila za delo in za povračilo stroškov lahko izvršitelj od upnika zahteva plačilo varščine v roku in v višini, določeni v tarifi iz 292. čl. tega zakona (1. odst.), iz navedenega določila pa je tudi razvidno, da gre pri varščini za sredstvo zavarovanja, ne pa za plačilo (glede na to je neutemeljena pritožbena omemba, češ da bo izvršitelj prejel plačilo takoj, še preden je sploh pričel z opravo dejanj, saj 38. b čl. ZIZ jasno določa, da se znesek varščine nakaže in hrani na računu prehodnih sodnih pologov, torej se ne nakaže na račun izvršitelja). Ker gre torej pri varščini za sredstvo zavarovanja, je določitev njene višine odvisna od ocene izvršitelja o tem, kolikšno zavarovanje bi v konkretnem primeru zadoščalo. Če pa upnik ne soglaša z načinom plačila, rokom ali višino varščine, lahko zahteva, da o tem odloči sodišče (3. odst. 38. a čl. ZIZ). Logika takšne ureditve je gotovo v tem, da sodišče preizkusi, ali ni varščina zahtevana v previsokem znesku, ne pa v tem, da jo še zviša, kar je v obravnavanem primeru storilo sodišče prve stopnje. Ker je s tem zmotno uporabilo prej citirana določila ZIZ, je pritožbeno sodišče pritožbi upnika ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je določilo varščino v višini, ki je razvidna iz izreka (3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s 15. čl. ZIZ).