Jedro

Stranki sta se s tem, ko sta v pogodbo vpisali ceno in obroke v tuji valuti, vsebinsko dogovorili za valutno klavzulo. Izpolnitev obveznosti iz pogodb, v katerih je bila cena izražena v tuji valuti, je bilo med domačimi osebami dovoljena le v domačem denarju (in je še danes). Pogodbene stranke so se odločale za takšen zapis pogodb zato, ker je bila vrednost domačega denarja nestabilna, in so na ta način zavarovale vrednost svojih terjatev. Valutna klavzula je bila v času sklenitve sporne pogodbe že dovoljena (nekdanji zvezni zakonodajalec je prepoved odpravil 1.1.1990 z Zakonom o začasnih ukrepih o spremembah in dopolnitvah Zakona o deviznem poslovanju, Ur. l. SFRJ, št. 85/89).

Valutna klavzula pomeni (je pomenila tudi v času sklenitve pogodbe), da je znesek denarne obveznosti v domačem denarju vezan na spremembo vrednosti tuje valute (sedaj je definirana v 5. členu ZDP).

Vsebina pravnega pojma valutne klavzule je taka, da vsebuje strinjanje s spremembo nominalne vrednosti plačil v domačem denarju, in je zato presoja sodišča druge stopnje, da tožniku namen tega dogovora ni mogel ostati neznan, tudi materialnopravno pravilna (ignorantia iuris nocet).

Na občni seji je Vrhovno sodišče Republike Slovenije dne 22. in 23.06.1993 sprejelo pravno mnenje (Poročilo o sodni praksi VS RS, št. 1/93, str. 23 - 25), po katerem imajo stranke za terjatve, ki so izražene v tuji valuti, pravico do zamudnih obresti po obrestni meri, ki jo banka v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge v tuji valuti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval ugotovitev, da je lastnik osebnega avtomobila znamke Renault 19 Chamade, registrska št.... Ugodilo pa je zahtevku iz nasprotne tožbe in tožnika (nasprotnega toženca) zavezalo k plačilu zneska 15.583 DEM v tolarski vrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, z zamudnimi obrestmi, ki se plačujejo za devizne vloge, vezane za več kot leto dni pri LB KB Slovenj Gradec, od dneva vložitve tožbe dalje do plačila Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika (nasprotnega toženca) in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik (nasprotni toženec, v nadaljevanju tožnik) iz vseh revizijskih razlogov. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, nasprotni tožbeni zahtevek pa v celoti zavrne z ustreznimi stroškovnimi posledicami, podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji trdi, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ko sta razsojali o pogodbenem namenu tožnika pri sklenitvi sporne pogodbe. Sodišče druge stopnje se je zmotno oprlo na drugi odstavek 99. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

Ugotavljalo je le pogodbeni namen tožene stranke. Sam je hotel skleniti pogodbo "samo pod pogoji, ki so veljali na dan sklenitve pogodbe, to je z določilom o veljavnem tečaju na dan sklenitve pogodbe". Noben dokaz o njegovem namenu ni bil izveden. Svoj namen je izkazal tudi z ravnanjem pri izpolnitvi pogodbe. Takšno pogodbo je sklenil prav zato, ker je imela vrsto pomanjkljivosti, saj je bila pogodbena cena bistveno večja od tiste, ki je v času sklenitve pogodbe veljala na trgu, poleg tega pa so obstajali še drugi neugodni pogoji. Sodišče vrednosti dajatev ene in druge stranke ni tehtalo. V obrazložitvi le počez sklepa, da je "namen pogodbe logičen in razumljiv ter da tožniku ni mogel ostati neznan". Tožnik nadalje trdi, da ni sprejel plačilnih pogojev iz aneksa, saj mu je bilo jasno, da je želela tožena stranka s tem odpraviti napako, ki je nastala pri zapisu pogodbe. Sodišče druge stopnje bi zato moralo upoštevati 100. in 101. člen ZOR in odločiti v njegovo korist. Napačen je tudi sklep sodišča, da naj bi bila višina tožbenega zahtevka nesporna. Tožnik je sicer soglašal z izračunom, ampak le, če bi res moral plačati tolarsko protivrednost po tečaju na dan plačila. Ker se s tem stališčem ne strinja, z njegovo trditvijo o višini tožbenega zahtevka ni mogoče na ta način manipulirati. Tožnik se nadalje ne strinja z odločitvijo o zamudnih obrestih. Toženi stranki gredo le obresti po obrestni meri za devizne vloge na vpogled. Končno izpodbija stroškovni izrek.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP (1977), ki se v tem postopku uporablja na podlagi prvega odstavka 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da je tožnik v uvodu svoje revizije sicer navedel, da sodbo izpodbija "iz vseh revizijskih razlogov", vendar jo v obrazložitvi utemeljuje le z zmotno uporabo materialnega prava. Zato je revizijsko sodišče smelo presojati procesne kršitve le v okviru uradnega preizkusa po 386. členu ZPP (1977). Ugotovilo je, da kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977) med postopkom ni bilo.

Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da tudi materialnopravnih kršitev na prvi in drugi stopnji ni bilo.

Pogodbena volja strank pri sklepanju pogodbe je pretežno dejansko vprašanje. Na dejanske ugotovitve na prvi in drugi stopnji je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 385. člena ZPP (1977)). Tako je bilo ugotovljeno, in to med strankama tudi ni bilo sporno, da sta sklenili leasing pogodbo za ceno v tedanji dinarski vrednosti 36.123 DEM, da sta se dogovorili za polog 12.000 DEM po srednjem tečaju na dan plačila, za plačilo nadaljnjih 36 mesečnih obrokov v vrednosti 642,50 DEM ter, če bi se tožnik po izteku pogodbe odločil za nakup avtomobila, še za odkupno ceno v vrednosti 1000 DEM. Da je tako, je tožnik med postopkom večkrat zatrjeval. Še posebej jasno v svoji pripravljalni vlogi z dne 16.02.1999, v kateri je posebej poudaril, da je sporen samo tečaj DEM (list. št. 52 spisa). Ni res, da sodišče ni izvedlo dokazov o tožnikovem namenu ob sklepanju pogodbe. Sodišče je izvedlo vse dokaze, ki jih je predlagal, in ni izvedlo le tistih, glede katerih se je sam strinjal, da izvedba ni potrebna (zapisnik z zadnjega naroka za glavno obravnavo, list. št. 68 spisa).

Res pa je, da je bila med postopkom sporna tolarska vrednost nadaljnjih obrokov (med izpolnjevanjem pogodbe je prišlo tudi do spremembe denarne enote), in sicer zato, ker so poznejši obroki zapadali v plačilo, ko je tečaj DEM rasel. Na tej točki se stranki še vedno v celoti razhajata. Tožnik trdi, da je sklenil pogodbo, po kateri mora plačati vseh 36 obrokov po tečaju, ki je veljal na dan sklenitve pogodbe. Svojo trditev utemeljuje z besedilom iz III. točke pogodbe, in sicer s stavkom, ki pravi: "Stranki soglašata, da se v primeru spremembe tečaja obračun opravlja po veljavnem tečaju na dan sklenitve pogodbe." Tožena stranka pa vztraja pri drugačni razlagi in se opira na isto točko pogodbe, vendar na stavek, ki se glasi: "DEM = obračun po srednjem tečaju v dinarski protivrednosti na dan plačila" ter na Leasing pogoje, ki v točki Plačila pravijo: "Obveznosti po tej pogodbi so nominirane v DEM. Najemodajalec jih na dan plačila obračuna v dinarski protivrednosti po srednjem tečaju. V primeru znižanja tečaja stranki soglašata, da se obračun opravlja po tečaju na dan sklenitve pogodbe." Sodišči sta to nasprotje v dokaznem postopku razjasnili in presodili, da sta se stranki dogovorili za vrednost tečaja v času plačila posameznega obroka. Razliko, ki med besediloma navedenih stavkov v pogodbi res obstaja, je sicer po mnenju vrhovnega sodišča mogoče pojasniti že z razlago pogodbe kot celote, katere sestavni del so tudi splošni pogoji (da jih je tožnik prejel skupaj s pogodbo, je povedal sam - list. št. 25 spisa). Navidezno protislovje v povezavi s splošnimi pogoji namreč odpade, saj je "sprememba" tečaja kot splošni pojem v njih konkretizirana. Sprememba pomeni znižanje tečaja. Če sta sodišči pogodbo razlagali tudi z uporabo razlagalnih pravil po ZOR, in s tem prišli do enakega rezultata, sta še vedno ostali v okviru ugotavljanja dejanskega stanja, in s tem nista zmotno uporabili materialnega prava.

Materialno pravo pa tudi ni bilo zmotno uporabljeno pri razlagi pravnih institutov, ki jih sporna pogodba vsebuje.

Prvo materialnopravno vprašanje pri razlagi vsake pogodbe je, katero pogodbo sta stranki sploh sklenili. S tem, ko sodišče ugotovi, kakšna pogodba je bila sklenjena, odgovori tudi na večino pravnih, pa tudi dejanskih vprašanj (ki zadevajo namen strank) v zvezi s to pogodbo. Kot je bilo že navedeno, sta stranki dne 07.02.1991 sklenili leasing pogodbo, ki nosi naslov Najemna (leasing) pogodba. Zaradi tega trditve v reviziji o tržni ceni spornega avtomobila in drugih pogojih, ki bi se lahko nanašali na kupno pogodbo, za odločitev v tem sporu ne morejo biti pomembne. Poleg tega so te trditve tudi nedovoljene novote (387. člen v povezavi s tretjim odstavkom 385. člena ZPP).

Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da sta se stranki s tem, ko sta v pogodbo vpisali ceno in obroke v tuji valuti, vsebinsko dogovorili za valutno klavzulo. Izpolnitev obveznosti iz pogodb, v katerih je bila cena izražena v tuji valuti, je bilo med domačimi osebami dovoljena le v domačem denarju (in je še danes). Pogodbene stranke so se odločale za takšen zapis pogodb zato, ker je bila vrednost domačega denarja nestabilna, in so na ta način zavarovale vrednost svojih terjatev. Valutna klavzula je bila v času sklenitve sporne pogodbe že dovoljena (nekdanji zvezni zakonodajalec je prepoved odpravil 1.1.1990 z Zakonom o začasnih ukrepih o spremembah in dopolnitvah zakona o deviznem poslovanju, Ur. l. SFRJ, št. 85/89).

Valutna klavzula pa pomeni (je pomenila tudi v času sklenitve pogodbe), da je znesek denarne obveznosti v domačem denarju vezan na spremembo vrednosti tuje valute (sedaj je definirana v 5. členu Zakona o deviznem poslovanju, Ur. l. RS, št. 1/91-I do št. 63/95). Materialnopravno pravilna je zato ugotovitev sodišča druge stopnje, da bi v primeru, če bi obveljala tožnikova razlaga, potreba po dogovarjanju valutne klavzule odpadla (stranki bi dosegli enak učinek, če bi ceno določili v domačem denarju). Tudi aneks, ki ga tožnik ni hotel podpisati, za vsebino valutne klavzule ni pomemben (do spremembe denarne enote je prišlo na podlagi zakona). Vsebina pravnega pojma valutne klavzule je torej taka, da vsebuje strinjanje s spremembo nominalne vrednosti plačil v domačem denarju, in je zato presoja sodišča druge stopnje, da tožniku namen tega dogovora ni mogel ostati neznan, tudi materialnopravno pravilna (ignorantia iuris nocet).

Prav tako ni mogoče šteti, da gre za kršitev materialnega prava, ko sta sodišči ugotovili, da višina zahtevka iz nasprotne tožbe med pravdnima strankama ni bila sporna. Sodišče prve stopnje je posebej poudarilo: "Med strankama je višina zahtevka tožene stranke iz nasprotne tožbe nesporna, saj je tudi tožeča stranka navedla, da bi v primeru, ko bi bila njena dolžnost plačilo tolarske protivrednosti po tečaju na dan plačila posameznega mesečnega obroka najemnine, bila dolžna še plačati znesek 15.583 DEM" (str. 6 sodbe prve stopnje). Iz tega stavka jasno izhaja, da gre za pogojnik, saj je sodišče ves čas izhajalo iz predpostavke, da se tožnik upira nasprotnemu tožbenemu zahtevku. Ne gre torej za nobeno manipulacijo. Sodišče se ob takšnem strinjanju (pogojnem) ni bilo dolžno še posebej ukvarjati s ponovnim izračunom. Sicer pa tožnik v reviziji ne oporeka izračunu, temveč vztraja pri radikalnem stališču, da je svojo obveznost do tožene stranke že v celoti izpolnil. Končno sta sodišči druge in prve stopnje pravilno odločili o zahtevku za plačilo zamudnih obresti. Tožnik med prvostopenjskim postopkom zoper obrestni zahtevek iz nasprotne tožbe ni ugovarjal. Ugovarjal mu je šele v pritožbi, pa še to pavšalno, ne da bi povedal, kakšen obrestni zahtevek bi bil po njegovem mnenju zakonit. Sodišče druge stopnje sicer na ta ugovor ni izrecno odgovorilo, vendar je moralo opraviti preizkus materialnega prava po uradni dolžnosti (drugi odstavek 365. člena ZPP). Uradni preizkus ni zahteval posega v odločitev. Zato pomanjkanje odgovora nanj lahko pomeni le nebistveno kršitev ZPP, ki na odločitev ni vplivala. Leasingodajalec je v nasprotni tožbi zahteval zamudne obresti, ki se plačujejo za devizne vloge, vezane za več kot leto dni pri LB KB Slovenj Gradec, in sicer od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, čeprav je imel pravico do obresti od zamude z vsakim posameznim obrokom. Poleg tega je zahteval obresti, ki se plačujejo za devizne vloge, in ne zakonskih zamudnih obresti za obveznosti v domačem denarju. ZOR sicer nima določb o zamudnih obrestih za obveznosti, izražene v tuji valuti, vendar je sodna praksa to praznino izpolnila tako, da je uporabila analogijo s predpisi, ki veljajo za pogodbene obveznosti po tretjem odstavku 399. člena ZOR. Na občni seji je Vrhovno sodišče Republike Slovenije dne 22. in 23.06.1993 sprejelo pravno mnenje (Poročilo o sodni praksi VS RS, št. 1/93, str. 23 - 25), po katerem imajo stranke za terjatve, ki so izražene v tuji valuti, pravico do zamudnih obresti po obrestni meri, ki jo banka v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge v tuji valuti. Obrestni zahtevek in odločitev o njem tako ne nasprotujeta našemu pravnemu redu in zato tudi poseg revizijskega sodišča v to odločitev ni potreben.

Ker torej tožnik svoje obveznosti iz pogodbe ni izpolnil, njegov tožbeni zahtevek ni utemeljen, utemeljen pa je nasprotni tožbeni zahtevek tožene stranke.

Revizija je zato neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP (1977)).

O reviziji zoper stroškovni izrek revizijsko sodišče ni odločalo, ker revizija zoper takšen izrek ni dovoljena (prvi odstavek 400. člena ZPP(1977)).