Jedro

Ker tožnik (potnik v enem od v nesreči udeleženih motornih vozil) v teku zastaralnega roka škode ni uveljavljal od drugo tožene zavarovalnice (pri njej je imel odgovornost zavarovano eden od lastnikov v nesreči udeleženih vozil), je obveznost drugo tožene zavarovalnice postala naturalna, kar pomeni, da je tožnikova pravica zahtevati izpolnitev od drugo tožene zavarovalnice prenehala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Zavrnjen je primarni tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka zahteva: – od prvo tožene zavarovalnice plačilo 38.107,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje in plačevanje mesečne rente za tujo nego in pomoč v višini 3.702,20 EUR od 1. 4. 2017 dalje: – od drugo tožene zavarovalnice plačilo 4.970,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje in plačevanje mesečne rente zaradi izgube na plači oz. dohodku 1.242,65 EUR od 1. 3. 2017 dalje. Zavrnjen je tudi podredni zahtevek, s katerim tožeča stranka od drugo tožene zavarovalnice zahteva plačilo 38.107,52 EUR ter 4.970,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje in plačilo mesečne rente za tujo nego in pomoč 3.702,20 EUR od 1.4.2017 dalje ter mesečne rente zaradi izgube plače oz. dohodka 1.242,65 EUR od 1. 3. 2017 dalje. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna plačati prvo toženi stranki v višini 30,00 EUR in drugo toženi stranki v višini 170,40 EUR.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo primarnemu in podrednemu zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pojasnjuje, da ni ugovarjala višini zavarovalne vsote po polici št. 002 za škodo zaradi smrti, telesnih poškodb in prizadetega zdravja, saj bo to predmet drugega postopka. Ugovarjala je načinu preračunavanja vrednosti zavarovalne vsote iz SIT v EUR. Po tem, ko je ponovno odprlo glavno obravnavo, je sodišče prve stopnje prvo toženi stranki naložilo predložitev potrdil o vseh izplačilih po polici avtomobilskega zavarovanja št. 001. V obrazložitvi pa navaja, da mu je prvo tožena stranka predložila izplačila odškodnin oz. izračune porabe zavarovalne vsote. Podpisane poravnave, blagajniški izpisi in izdani računi niso potrdila o izplačilih iz zavarovalne police. Nimajo narave potrdila o plačilu posameznega dela odškodnine. Sklenjene poravnave, blagajniški izpisi in izdani računi namreč ne potrjujejo, da so v njih navedeni zneski tudi dejansko plačani. Ni res, da je prvo tožena stranka podrobno in jasno obrazložila, kaj, komu in iz katerega razloga ter na kateri podlagi je bilo plačano. Sodišče se sklicuje na računalniške izpise, ki nimajo pravne veljave. Žig na drugi strani ne potrjuje ali utrjuje verodostojnosti. Iz njih ni mogoče ugotoviti iz katere police so se izplačila izvajala, v katero korist, iz katerega namena. Nasprotuje ugotovitvi, da elementom izračuna in predloženi dokumentaciji ni konkretno ugovarjala. Tožeča stranka je svoj ugovor dodatno konkretizirala z navedbo, da potrdila o najmanj enem, vendar najvišjem izplačilu 23.452.218,00 SIT prvo tožena stranka ni predložila. Ugovori so bili konkretni, nanašali so se na pomanjkljivosti predložene dokumentacije; da ni vsebovala potrdil o plačilih, ki jih je sodišče s sklepom zahtevalo. Ali je zavarovalna vsota izčrpana, bi moralo sodišče nedvoumno ugotoviti. To bi morala dokazati prvo tožena stranka. Odločitev je napačna tudi zato, ker ni upoštevan ugovor tožeče stranke, da bi moral biti preračunu iz SIT v EUR izveden na dan sklenitve zavarovalne pogodbe in ne na dan 1. 1. 2007. V času sklenitve zavarovalne pogodbe je bil menjalni tečaj Banke Slovenije drugačen od tistega, ki ga je upoštevalo sodišče. Sodišče je pavšalno navedlo, da so se v SIT glasila tudi vsa izplačila iz police, zato je odločitev neobrazložena. Zanika svojo prekludiranost glede trditev v zvezi z izplačilom Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije. O tem se je opredelila 10 dni po tem, ko ji je bila predložena pripravljalna vloga prvo tožene stranke. Za neobrazloženo označuje navedbo, da je bilo do 31. 12. 2006 iz zavarovalne police izplačanih 209.601,61 EUR, skupaj pa 306.782,98 EUR. Brez obrazložitve tako ostaja najmanj razlika v višini 97.181,37 EUR. Znesek 293.245,59 EUR je neskladen z navedbami prvo tožene stranke in nekritično obrazložen s sklicevanjem na navedbe prvo tožene stranke. Nekritično so povzete trditve in dokumentacija prvo tožene stranke. Glede dolžnosti izpolnitve izvensodne poravnave z dne 21. 6. 2007 pa je tolmačenje napačno. Besedilo ni dovolj jasno, zato ga je treba tolmačiti v korist tožeče stranke. Iz besedila poravnave bi moralo biti razvidno, da obveznost plačevanja rente velja do izčrpanja zavarovalne vsote. Ugovarja odločitvi o zastaranju terjatve do drugo tožene stranke. Za škodo toženki odgovarjata solidarno. Zahtevek se nanaša na izgubo plače oz. izgubo dohodka. Ta škoda gotovo ni nastala s podpisom poravnav, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje. V času podpisa poravnav je bil tožnik star šele dobrih 8 let in mu škoda iz naslova izgube na dohodku oz. na plači takrat zagotovo še ni bila znana. Šele z odločbo Centra za socialno delo z dne 25. 10. 2015 je bilo ugotovljeno, da je zaradi posledic obravnavanega dogodka tožnik nesposoben za opravljanje kakršnegakoli pridobitnega dela. Ta nova škoda ni vezana na škode, ki so bile pokrite s poravnavami, na katere se sklicuje sodišče. Sodno uveljavljanje te škode pred 25. 10. 2016 bi bilo preuranjeno, saj pred tem datumom še ni bila znana. Kakršenkoli zahtevek, bodisi zoper prvo toženo bodisi zoper drugo toženo stranko pred tem datumom ne bi bil utemeljen. Posebej glede zahtevka glede izgube na dohodku oz. plači se sodišče ni opredelilo, kar pomeni, da so razlogi pomanjkljivi. Zahtevek je zavrnjen brez razlogov, kar je bistvena kršitev postopka. Obrazložitev se nanaša zgolj na zahtevek za tujo nego in pomoč. Tega zahtevka tožnik od drugo tožene stranke ni mogel sodno uveljavljati, saj je prvo tožena stranka rentne obveznosti redno izpolnjevala. Tožbo je tožnik vložil v roku 3 let od zadnjega nakazila rente, izvedenega s strani prvo tožene stranke. Tudi podredni zahtevek, uperjen zoper drugo toženo stranko, je zato neutemeljeno in nezakonito zavrnjen.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zoper prvo toženo stranko tožeča stranka uveljavlja plačilo na podlagi izvensodne poravnave z dne 22.6.2007, s katero se je le-ta zavezala plačevati mesečno rento v višini 400,00 EUR. Zahteva plačilo za čas od aprila 2014 do avgusta 2016 v višini 400,00 EUR mesečno, po tem pa zaradi zaradi tožnikove vključitve v celodnevno oskrbo v Centru X več: za september in oktober 2016 po 3.848,26 EUR mesečno, od novembra 2016 do marca 2017 po 3.702,20 EUR mesečno, skupaj 38.107,52 EUR; od 1. 4. 2017 dalje pa rento za tujo nego in pomoč v višini 3.702,20 EUR mesečno. Iz istega škodnega dogodka (prometna nesreča dne 17.3.2000) zoper drugo toženo zavarovalnico postavlja zahtevek za izgubljeni dohodek v višini 4.970,60 EUR (za čas od 1. 11. 2016 do 28. 2. 2017 po 1.242,65 EUR mesečno) in zahtevek za plačilo rente zaradi zgube na dohodku od 1. 3. 2017 dalje v višini 1.242,65 EUR mesečno. Meni, da sta toženi stranki solidarno odgovorni za škodo, nastalo tožniku, ki je bil sopotnik v vozilu, zavarovanem pri drugo toženi stranki.

5. Zaradi škode, izvirajoče iz istega škodnega dogodka (prometna nesreča dne 17. 3. 2000), postavlja zoper drugo toženo zavarovalnico – za primer, da bi se izkazalo, da zahtevek zoper prvo toženo stranko zaradi izčrpanja zavarovalne vsote ni utemeljen – podredni zahtevek: enak primarnemu zahtevku, s to razliko, da celotno terjatev (38.107,52 EUR in 4.970,60 EUR, vse z obrestmi) in obe renti uveljavlja od drugo tožene stranke.

6. Prvo tožena stranka zahtevek zavrača z argumentom, da je zavarovalna vsota iz avtomobilskega zavarovanja njenega zavarovanca, povzročitelja škode, izčrpana. Zavarovanje dokazuje zavarovalna polica št. 001 z dne 7. 2. 2000 z zavarovalno vsoto za škodo zaradi smrti, telesnih poškodb in prizadetega zdravja v višini 68,800.000,00 SIT in za škodo zaradi uničenja in poškodovanja stvari v višini 45,800.000,00 SIT.

7. Drugo tožena stranka zavrača zahtevek, ker je za nesrečo odgovoren voznik vozila, zavarovanega pri prvo toženi stranki in zaradi zastaranja. Do postavitve obravnavanega zahtevka tožnik od drugo tožene zavarovalnice škode še ni uveljavljal. 8. Ugotovitvi, da zavarovalna vsota za škodo zaradi smrti, telesnih poškodb in prizadetega zdravja znaša 68,800.000,00 SIT, tožnik ne nasprotuje. Nasprotuje pa izvedenemu načinu preračuna tega zneska v EUR1. Sodišče prve stopnje je preračun zavarovalne vsote v EUR, ki je od 1. 1. 2007 dalje v Sloveniji uradno plačilno sredstvo, izvedlo po postopku, predvidenem z Zakonom o uvedbi eura (v nadaljevanju ZUE) in po uradno določenem tečaju 239,640 SIT/EUR. Ravnalo je pravilno, skladno s četrtim odstavkom 13. čl. ZUE. Tožeča stranka se zavzema za preračun po tečaju, ki ga je pred uvedbo EUR določala banka Slovenije (198,8795 SIT/EUR). Za tak preračun ni materialne podlage, pa tudi potrebe po preračunavanju v času, ko je bilo v Sloveniji plačilno sredstvo tolar (npr. na dan škodnega dogodka, dan sklenitve zavarovalne pogodbe kot predlaga pritožnik), ne. Do 1. 1. 2007 so se pogodbe sklepale in plačila vršila v tolarjih (SIT), po uvedbi evra pa v EUR. Podlaga za preračun – zavarovalne vsote iz zavarovalno pogodbe 001 z dne 4. 2. 2000 in na osnovi te pogodbe do 31. 12. 2006 izvršenih plačil – je torej ZUE. Zavarovalna vsota, preračunana v EUR, torej znaša 287.097.31 EUR, kakor je ugotovilo sodišče prve stopnje.

9. V I. točki vloge z dne 19. 6. 2017 je tožeča stranka za nesporno označila dejstvo, da izplačila na osnovi zavarovalne pogodbe znašajo 291.862,03 EUR, kakor je v odgovoru na tožbo navajala prvo tožena stranka2. Tudi v I. točki tožbe (drugi in tretji odstavek) se je tožeča stranka sklicevala na po prvo toženi stranki navedena izplačila iz zavarovalne vsote zaradi smrti, telesnih poškodb in prizadetega zdravja v višini 287.097,31 EUR. Prvo tožena stranka je zato navedeno dejstvo štela za nesporno (npr. peti odstavek 6. točke vloge z dne 24. 1. 2018). Tožeča stranka je zahtevek vseskozi utemeljevala zgolj s sklicevanjem na napačen preračun iz SIT v EUR; z razliko 54.076,08 EUR, ki jo je prvo tožena stranka zaradi napačnega preračunavanja zavarovalne vsote še dolžna plačati. Prvo tožena stranka je zato na tretji strani vloge z dne 14. 2. 2018 navedla, da bo, če bo zaradi preračuna sporno, ali izplačila dosegajo zavarovalno vsoto, predložila potrdila o vseh izplačilih iz omenjene police. Ker je nesporno, da plačila, ki črpajo v zavarovalni polici (za škodo zaradi smrti, telesnih poškodb in prizadetega zdravja) navedeno zavarovalno vsoto 68,800.000,00 SIT (287.097,31 EUR), znašajo 291.862,03 EUR, torej zavarovalno vsoto celo presegajo, tožena stranka izplačil ni bila dolžna dokazovati (prvi odstavek 214. čl. ZPP).

10. Sodišče, ki je po zaključku glavne obravnave le-to ponovno odprlo in od tožene stranke zahtevalo dokazila o plačilu odškodnine, je torej ugotavljalo nesporna dejstva; vodilo dokazni postopek, ki presega potrebe tega postopka. S tem je kršilo prvi odstavek 214. čl. ZPP, kar pa na odločitev ni vplivalo, saj njegove ugotovitve (odločilno) ne odstopajo od nespornih dejstev. Na pritožbeno razpravljanje o tem, kateri dokazi so „potrdila o izplačilih po polici“ in da računalniški izpisi plačil nimajo pravne veljave, zato pritožbeno sodišče ne odgovarja. Res je, da tožena stranka iz zavarovalne vsote ni izplačevala samo tožniku, ampak tudi drugim osebam. Ker pa gre za družinsko povezane osebe, ki so potrditvi prvo tožene stranke imele celo istega pooblaščenca, tudi tožeča stranka razpolaga s podatki o plačilih. Na dokazila o plačilih, ki jih je predložila prvo tožena stranka, bi se tožeča stranka zato lahko konkretno odzvala, pa v pritožbi, enako kot v postopku pred sodiščem prve stopnje, zgolj pavšalno zatrjuje, da podpisane poravnave, blagajniški izpisi in izdani računi niso potrdila o izplačilih, ki jih je zahtevalo sodišče in da ne dokazujejo, da so bili na dokumentih navedeni zneski dejansko plačani. Tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje listinam, ki jih je v dokaz predložila tožena stranka, ni argumentirano nasprotovala. Npr. opozorila je, da prvo tožena stranka ni predložila dokazila o izplačilu najvišjega zneska 23,452.218,00 SIT, ni pa zanikala, da bi bil ta znesek izplačan. Preračunavanje v tolarjih izvedenih plačil v EUR bi preseglo potrebe tega postopka.

11. Da je prvo tožena stranka iz naslova zavarovanja po zavarovalni polici 001 izplačala celo nekaj več, kot znaša njena, z višino zavarovalne vsote omejena obveznost, izhaja torej že iz med pravdnima strankama nespornih dejstev. Razen tega tožeča stranka s strani prvo tožene stranke (na poziv sodišča) predloženim dokazom o plačilih ni nasprotovala z navedbami ali dokazi, ki bi vzbudili dvom v točnost prvo toženkine trditve, da so bila izplačila v zatrjevani višini dejansko izvedena. Tudi dokazovanje izplačila Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije ni bilo potrebno. Trditev, da je bilo plačilo Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije izvedeno nezakonito in neutemeljeno, je tožeča stranka podala šele v vlogi z dne 24. 8. 2018, po zaključku prvega naroka. To je, upoštevajoč 286. čl. ZPP prepozno. Zato ni bilo treba ugotavljati, ali se je v času nakazila Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije že plačevala vnaprejšnja pavšalna odškodnina za škodo, nastalo zaradi smrti, poškodb zavarovanih, v prometnih nesrečah prizadetih oseb – na osnovi 18. čl. Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu – ZOZP.

12. V 22. točki obrazložitve sodišče sledi navedbam prvo tožene stranke, ki jih je ob dokazovanju izplačil minimalno spremenila. Zatrjuje izplačan znesek 306.782,98 EUR, od česar izplačila, ki črpajo obravnavano zavarovalno vsoto, znašajo 293.245,59 EUR. V odgovoru na tožbo je zatrjevala skupna izplačila v višini 306.010,93 EUR, od tega izplačila, ki črpajo zavarovalno vsoto, znašajo 291.862,03 EUR. Gre za minimalne, nebistvene razlike, ki jih je ugotovila pri preračunavanju, zato spremenjene trditve tudi pritožbenemu sodišču ne vzbujajo dvoma v verodostojnost trditev prvo tožene stranke. Obrazložitev iz 22. točke prvostopenjske sodbe, ki se sklicuje na prvo toženkino evidenco in izplačila, ni nejasna ali nerazumna.

13. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z razlogi iz 24. točke prvostopenjske sodbe. S sklenitvijo sodne poravnave z dne 22. 6. 2007 – z njo je dogovorjeno plačevanje 400,00 EUR rente od 1. 8. 2003 dalje, dokler bodo obstajali zakonski pogoji – prvo tožena stranka ni prevzela obveznosti plačevanja odškodnine, višje od zavarovalne vsote. Poravnava je sklenjena v zvezi z izplačilom na osnovi zavarovalne pogodbe. Niti njena jezikovna razlaga, niti drugi dokazi ne izkazujejo, da bi podpisnika želela spreminjati zavarovalno pogodbo, ali da bi prvo tožena stranka prevzela večje obveznosti od tistih, ki jih ima po zavarovalni pogodbi. Zavarovalne pogodbe podpisnika poravnave nista sklepala, zato je tudi spreminjati nista mogla. Zavarovalno pogodbo sta sklepala prvo tožena stranka in njen zavarovanec A. A. 14. Zoper drugo toženo stranko uperjen – primarni in podredni – zahtevek je zaradi zastaranja neutemeljen. Škoda izvira iz škodnega dogodka z dne 17. 3. 2000; zoper drugo toženo stranko jo je tožnik prvič uveljavljal z obravnavano tožbo, vloženo dne 31. 3. 2017. Drugo tožena stranka je ugovor zastaranja utemeljila s trditvijo: – da so bila ob zaključku tožnikovega zdravljenja znana vsa dejstva, pomembna za uveljavljanje odškodnine: povzročitelj, njegova zavarovalnica, zavarovalna vsota, ki je tudi zakonsko določena; – da je bilo za vse oblike škode ob zaključku zdravljenja gotovo, da bodo nastajale tudi v bodoče, zato so ob zaključku zdravljenja začeli teči zastaralni roki za vse zahtevke oškodovancev. Na te trditve se tožnik ni odzval z navedbami in dokazovanjem zaključka zdravljenja, eventualnega pretrganja zastaranja in podobno. Sodišče prve stopnje je, upoštevajoč s prvo toženo stranko sklenjene sodne poravnave3, zaključilo, da je tožba vložena po izteku petletnega objektivnega zastaralnega roka. Pritožbeno sodišče s tem zaključkom soglaša. Če bi bilo zdravljenje zaključeno kasneje, bi tožnik to moral uveljavljati. V nesreči utrpelo škodo je od prvo tožene stranke uveljavil že v letih 2005, 2006 in 2007, zato je bilo zdravljenje takrat zagotovo zaključeno. Ob vložitvi tožbe je bil polnoleten, v času škodnega dogodka pa star dve leti. Pritožnik ne zatrjuje, da ob zaključku zdravljenja katera od oblik škode ne bi bila predvidljiva (nova škoda). Ker je bila tudi tožnikova 100 % invalidnost že takrat znana (poslabšanje tožnikovega telesnega in duševnega zdravja se ne zatrjuje), škoda zaradi pridobitne nesposobnosti, ki naj bi nastala s polnoletnostjo, ni nova škoda. Gre za sukcesivno nastajajočo nepremoženjsko škodo; pravočasno sodno uveljavljanje prve sukcesivno nastajajoče škode je pogoj za uveljavljanje naslednjih škod, saj pretrga zastaranje. Zato je tožba nedvomno vložena več kot pet let po nastanku škode, ko je začel teči petletni absolutni zastaralni rok, ki se je do vložitve obravnavane tožbe (31.3.2017) zagotovo iztekel (361. in prvi odstavek 376. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, ki ga je treba uporabiti na osnovi 1060. čl. Obligacijskega zakonika). Ker tožnik v teku zastaralnega roka od drugo tožene stranke škode ni uveljavljal, je obveznost drugo tožene stranke postala naturalna, kar pomeni, da je tožnikova pravica zahtevati izpolnitev od drugo tožene stranke prenehala (prvi odstavek 360. čl. ZOR).

15. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP).

1 S 1. 1. 2007 je bil v Republiki Sloveniji z Zakonom o uvedbi eura – ZUE (Uradni list RS 114/2006) kot zakonito plačilno sredstvo določen evro (EUR). Z uredbo Sveta (ES) št. 1086/2006 z dne 11. 7. 2006 je bil določen menjalni tečaj med prejšnjo valuto slovenskim tolarjem (SIT) in EUR – 239,640 SIT/EUR. 2 V odgovoru na tožbo je prvo tožena stranka navedla, da je vsota vseh izplačil na osnovi zavarovanja po polici avtomobilske odgovornosti št. 001 znaša 306.010,93 EUR, vsota izplačil, ki črpajo zavarovalno vsoto za poškodbe oseb pa 291.862,03 EUR. 3 S poravnavama z dne 12. 4. 2005 in 28. 6. 2006 tožnik dogovoril akontacijo in odškodnino za škodo zaradi telesnih poškodb, s poravnavo z dne 21. 6. 2007 rento za tujo nego in pomoč.