Jedro

Do umika tožbe je v konkretnem primeru prišlo zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka, zato je tožena stranka dolžna tožniku povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek ustavilo (I. točka izreka). Nato je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 219,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev (II. točka izreka).

Zoper stroškovni sklep (II. točka izreka) je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da Zakon o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) ne določa, da mora tožena stranka, kadar je tožeča stranka tožbo umaknila takoj po izpolnitvi zahtevka, povrniti pravdne stroške tožeči stranki. Če tožeči stranki ob umiku tožbe ni treba vračati stroškov tožene stranke, to ne more avtomatsko pomeniti, da mora tožena stranka povrniti stroške tožeči stranki. Tega pravila ni niti v prvem odstavku 158. člena ZPP. Sodišče je tako uporabilo neobstoječo določbo, s tem pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo in tudi zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Tožnik tudi ni zatrjeval, da je umaknil tožbo takoj, ko naj bi tožena stranka izpolnila zahtevek. V svoji vlogi dne 4. 9. 2013 je tožnik zapisal, da je prejel odločbo tožene stranke z dne 16. 7. 2013, iz katere izhaja plačilo in zaveza tožene stranke za kasnejše plačilo, zato umika svoj tožbeni zahtevek, vztraja pa pri povračilu stroškov postopka. Sodišče je tako odločalo preko navedbe strank. Tudi dejstva, ali je tožnik tožbo umaknil takoj, ko naj bi tožena stranka izpolnila zahtevek, sodišče prve stopnje niti ni moglo ugotoviti. V skladu z ustaljeno sodno prakso prvi odstavek 158. člena ZPP nalaga tožeči stranki, da ob umiku tožbe izrecno navede, da je tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek, kakor tudi, da je tožbo umaknila takoj po tem, ko je bil zahtevek izpolnjen. Če tega ne stori, razlog, zaradi katerega se je odločila za umik, sploh ni pomemben. Odločitev sodišča je bila tako sprejeta tudi na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče je prvi odstavek 158. člena ZPP uporabilo kljub temu, da ni niti ugotovilo, ali je tožena stranka zahtevek izpolnila, niti kdaj naj bi ga izpolnila, čeprav sta samo dejstvo izpolnitve zahtevka in čas izpolnitve bistveni okoliščini za presojo upravičenosti uporabe navedene izjeme. Odločbe z dne 16. 7. 2013 ni mogoče šteti za izpolnitev tožbenega zahtevka. Res je tožena stranka v drugi pripravljalni vlogi sama uporabila stavek, da je v upravičenem delu izpolnila tožbeni zahtevek, vendar je, kot izhaja iz celotnega konteksta vloge in predloga tožene stranke v tej vlogi, merila na učinek, ki je bil z novo odločbo dosežen in zaradi katerega tožeča stranka ni imela več pravnega interesa za vodenje te pravde. Odločba z dne 16. 7. 2013 tudi ni bila izdana kot posledica te pravde, ampak v novem upravnem postopku po uradni dolžnosti na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-186/2012 z dne 14. 3. 2013 ter določb Zakona o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ. Tožena stranka tudi opozarja na časovni razkorak med izdajo nove odločbe in pa umikom tožbe. Tožnik tožbe ni umaknil takoj po prejemu nove odločbe, temveč šele 5. 9. 2013. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče sklep v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da odloči, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi. Pri tem ni kršilo niti materialnega prava niti postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

Tožnik je dne 4. 9. 2013 posredoval umik tožbe. Vztrajal pa je pri stroških, kot jih je priglasil v tožbi. V dopisu pojasnjuje, da je po vložitvi tožbe prejel odločbo tožene stranke št. ... z dne 16. 7. 2013, iz katere izhaja, da je tožena stranka tožniku plačala 582,80 EUR. Znesek 2.331,20 EUR pa se je zavezala plačati v letu 2014. Zato je tožnik umaknil tožbo.

Med strankama umik tožbe ni sporen. Sporno je zgolj vprašanje, ali je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP povrniti stroške postopka, kot so bili priglašeni ob vložitvi tožbe. V navedenem členu je določeno, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti stroške postopka, če je tožeča stranka umaknila tožbo takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje toženi stranki utemeljeno naložilo, da tožniku povrne stroške postopka. Iz ustaljene sodne prakse namreč izhaja, da se za povračilo stroškov tožeči stranki ob umiku tožbe uporablja 158. člen ZPP. Tako stališče je že v več zadevah zavzelo tudi pritožbeno sodišče kot npr. opr. št. Psp 498/2013 z dne 6. 3. 2014, Psp 525/2013 z dne 20. 3. 2014, Psp 616/2009 z dne 18. 2. 2010. Tudi iz pravne teorije (Pravdni postopek s komentarjem, GV Založba 2006, Nina Betetto - 2. knjiga, str. 23) izhaja, da je med upravičence do povračila stroškov v smislu 158. člena ZPP potrebno šteti tudi tožečo stranko, v kolikor je ne zadene sankcija zakrivljene zamude pri umiku tožbe. Tožnik sicer res ni izrecno v vlogi navajal, da je tožena stranka izpolnila zahtevek, kot ga je uveljavljal s tožbo, vendar pa omenjeno smiselno izhaja iz njegovih navedb v vlogi, s katero je umaknil tožbo. Iz navedenega dopisa namreč jasno izhaja, da je tožena stranka tožniku že izplačala del zneska kot ga je uveljavljal s tožbo, del pa bo izplačan v mesecu maju 2014. Tudi iz druge pripravljalne vloge tožene stranke, ki jo je sodišče prejelo 2. 9. 2013 izhaja, da je tožena stranka skladno z določbami Zakona o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ odpravila posledice razveljavitve navedenih določb. Torej s tem, ko so bile odpravljene posledice, je po stališču pritožbenega sodišča tožena stranka izpolnila tožnikov tožbeni zahtevek. S tako odločitvijo je tožnik soglašal, saj je odločba št. ... z dne 16. 7. 2013 očitno postala pravnomočna. Pri tem ni odločilno, da je bila nova odločba izdana na podlagi določb ZOPRZUJF-a in odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 14. 3. 2013. Tožniku tudi ni mogoče očitati, da je zamudil z umikom tožbe, saj je bila le-ta umaknjena še preden je sodišče razpisalo narok za glavno obravnavo, toženi stranki pa zaradi tega niso nastali nobeni stroški.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani stroškovni sklep sodišča prve stopnje.