Jedro

Honorar se za vsakokratno izdano kaseto in ploščo deli v skladu s prispevkom posameznega člana k izidu kasete. O prispevku posameznega člana pa ne more odločati pooblaščeni predstavnik skupine, temveč le vsi izvajalci skupaj. Gre za bistven element pogodbe (ceno). Pooblaščeni predstavnik (zastopnik) skupine skupino predstavlja navzven in daje soglasja za izdajo oz. izvedbo dela. Brez soglasja ostalih članov skupine pa pogodbe ne sme spreminjati, posebej ne, če gre za njene bistvene sestavine. Takšna pooblastila bi morala biti s pogodbo posebej dogovorjena, oziroma bi zastopnik za to moral imeti posebno pooblastilo vseh članov skupine.

Izrek

Revizija četrte tožene stranke se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Odločilo je, da znaša tožnikov honorar od prodajne cene za kaseto številka 1348 R. 2% in ne 1,3%, kot je bilo določeno v razdelilniku, ki ga je sestavil M.Č. Tožene stranke je zato obsodilo, da morajo tožniku plačati dolgovano razliko s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Tožene stranke so po tej sodbi tudi v bodoče dolžne tožniku priznavati navedeni delež in mu v tem razmerju tudi nakazovati bodoči honorar. Samo četrto toženo stranko pa je sodišče prve stopnje obsodilo še na plačilo zamudnih obresti od že plačanega honorarja, ker je prišla s plačilom v zamudo. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi pravdnih strank in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo četrta tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji ponavlja dejstva, ki so bila ugotovljena na prvi in drugi stopnji, posebej pa poudarja vsebino pogodbe z dne 14.2.1984. V tej pogodbi je bilo najprej zapisano, da se honorar deli na enake dele, potem pa še pripisano, da se upošteva razdelilnik kot priloga. V 5. členu pa je tudi določeno, da je delitev honorarja med posamezne člane stvar ansambla. Trdi še, da je bila v razmerju do nje pooblaščena za izdajo razdelilnika o delitvi honorarja zgolj prva tožena stranka. Ko so se člani spreminjali, ni bila obveščena o tem, da prva tožena stranka ni pooblaščenec ostalih članov. Na podlagi predloženega razdelilnika je četrta tožena stranka nato honorar v višini 10% tudi plačala. Pasivno legitimacijo četrte tožene stranke je sodišče oprlo na pravila družbene pogodbe, po katerih je za pooblastitev poslovodje potrebno soglasje vseh družbenikov. S tem je nastala nevzdržna situacija, saj je četrta tožena stranka, ki je svojo obveznost po pogodbi že v celoti izpolnila (v 10% je vključen tudi delež tožnika), zavezana skupaj z ostalimi izvajalci. Zato četrta tožena stranka predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu tako spremeni, da bo tožbeni zahtevek zoper četrto toženo stranko zavrnjen kot neutemeljen.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP). Revizija četrte tožene stranke ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje nista zmotno uporabili materialnega prava, ko sta četrto toženo stranko obsodili na plačilo dolgovanega honorarja tožeči stranki.

Pogodba št. 7/84 z dne 14.2.1984 je formularna pogodba. Zanje pa velja 142. člen zakona o obligacijskih razmerjih. Po 4. odstavku tega člena veljajo posebni dogovori, če se ti ne ujemajo s splošnimi pogoji. Poseben dogovor v pogodbi (vsebinsko pravzaprav izvedba 5. člena pogodbe) pa je bil, da se honorar med izvajalce deli na enake dele. Takšen dogovor so podpisali vsi tedanji člani skupine R. in četrta tožena stranka. Do kasnejše spremembe tega dela pogodbe s prečrtanjem in sklicevanjem na razdelilnik kot prilogo je prišlo z enostranskim aktom četrte tožene stranke (njene delavke). Takšno ravnanje tožnika ne zavezuje. Razdelilnik bi lahko bil priloga pogodbe le, če bi ga tudi sam podpisal ali se z njim pozneje izrecno strinjal. Ker se to ni zgodilo, je bila četrta tožena stranka dolžna ravnati po prvotni pogodbi.

V odgovor na revizijske trditve četrte tožene stranke, pa revizijsko sodišče še dodaja. Četrta tožena stranka trdi, da je ravnala po razdelilniku zato, ker ga je predložil pooblaščeni predstavnik skupine R.. Toda tudi četrta tožena stranka v reviziji ugotavlja, da se honorar za vsakokratno izdano kaseto in ploščo deli v skladu s prispevkom posameznega člana k izidu kasete. O prispevku posameznega člana pa ne more odločati pooblaščeni predstavnik skupine, temveč le vsi izvajalci skupaj. Gre za bistven element pogodbe (ceno). Pooblaščeni predstavnik (zastopnik) skupine skupino predstavlja navzven in daje soglasja za izdajo oz. izvedbo dela. Brez soglasja ostalih članov skupine pa pogodbe ne sme spreminjati, posebej ne, če gre za njene bistvene sestavine. Takšna pooblastila bi morala biti s pogodbo posebej dogovorjena, oziroma bi zastopnik za to moral imeti posebno pooblastilo vseh članov skupine. Ker ga ni imel, in to je četrta tožena stranka vedela, sporni razdelilnik ni mogel biti osnova za razdelitev honorarja (pravna pravila 1188 občega državljanskega zakona v povezavi z določbami o razmerjih med solastniki, za katera je v času sklenitve pogodbe veljal 4. odstavek 15. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih).

Pravilna je zato materialnopravna presoja na prvi in drugi stopnji, da v razmerju do tožnika ne more biti pravno odločilno dejstvo, da je četrta tožena stranka že plačala 10% od prodajne cene, kolikor je bila po pogodbi dolžna. Četrta tožena stranka je s svojim ravnanjem kršila pogodbo. Kršila jo je s tem, ko tožniku ni plačala toliko, kolikor je bilo dogovorjeno. Drugačnega dogovora ni dokazala, pa tudi ne drugih razlogov, ki bi jo razbremenili odgovornosti za delno neizpolnitev. Tožnikov tožbeni zahtevek je zato tudi proti njej utemeljen.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi 393. člena ZPP, potem ko je ugotovilo, da tudi niso bile storjene kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.