Jedro

Ker je tožena stranka šele v pritožbenem postopku opravljala poizvedbe in ocenjevala verodostojnost dokazov, je tožnica šele v tožbi imela možnost navajati dejstva in dokaze, drugačne od tistih, na katerih temelji odločitev tožene stranke. Zato v tožbi predlagani dokazi niso tožbena novota po tretjem odstavku 14. člena ZUS.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 620/98-12 z dne 15.4.1999 se razveljavi in zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče zavrnilo tožbo tožnice proti odločbi tožene stranke z dne 2.3.1998. Z njo je ta zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Carinarnice L. z dne 8.12.1997. Z njo je carinski organ prve stopnje naložil tožnici plačilo carinskega dolga v skupnem znesku 668.488,00 SIT za osebni avto, ocarinjen po enotni carinski listini Carinske izpostave T.C.L. z dne 13.6.1996 s carinsko oprostitvijo na podlagi 8. točke 161. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, CZ). Navedeni osebni avtomobil, ki je bil uvožen s carinsko oprostitvijo in je namenjen izključno za prevoz invalida, upravičenca do te carinske oprostitve, je bil uporabljen v druge namene. Tožničina pooblaščenka ga je uporabila za prevoz sama, torej brez prisotnosti lastnice - invalida, čeprav za opravljanje poslov invalida. To je v nasprotju s 3. odstavkom 33. člena Uredbe o uveljavljanju pravice do carinske oprostitve (Uradni list RS, št. 56/95, 75/95 in 33/96, Uredba) in 1. odstavkom 166. člena CZ.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe upravno sodišče navaja, da je pravilno pravno naziranje tožene stranke, da je osebni avtomobil, ki je uvožen z navedeno oprostitvijo namenjen izključno prevozu invalida. To praviloma pomeni, da ga invalidov pooblaščenec brez invalidove fizične prisotnosti v vozilu ne sme uporabljati. To je osnovni namen navedene carinske oprostitve. Toda citiranih določb ni razumeti, da mora biti upravičenec vedno fizično navzoč v vozilu, temveč ima pooblaščenec za prevoze, glede na okoliščine posameznega primera, pravico vozilo, za katerega je uveljavljena carinska oprostitev, uporabiti za potrebe invalida oziroma za opravljanje njegovih poslov tudi brez invalidove navzočnosti. Nabavo zdravil za bolnega upravičenca je uvrstiti med tiste okoliščine, ki opravičujejo uporabo vozila brez upravičenčeve osebne navzočnosti v vozilu. Ker pa tožnica ni nedvomno izkazala, da je njena pooblaščenka za prevoz njeno vozilo dne 23.5.1997 tudi dejansko uporabila le za nabavo zdravil za upravičenko, ki se v naši državi po njenem zatrjevanju niso dobila, je po oceni sodišča izpodbijana odločba zakonita. Iz upravnih spisov - dopisa predstojnice internega oddelka Splošne bolnišnice I. z dne 27.2.1998 izhaja, da po podatkih računalniških izpisov za dan 22.5.1997 (na ta dan se glasita recepta) tožnica ni ležala na internem oddelku bolnišnice. Tega dne tudi ni bila pregledana v internistični ambulanti. Zdravila, ki so zabeležena na receptih, se pogosto predpisujejo in so navadno dosegljiva v naših lekarnah. Tožničina pooblaščenka za prevoz na mejnem prehodu ob carinski kontroli 23.5.1997 carinskemu organu ni predložila računa za zdravila oziroma zdravil ni prijavila. Zato tudi po oceni sodišča ni izkazan opravičljiv razlog za uporabo vozila, ki je oproščeno plačila carine, brez neposredne prisotnosti upravičenke. Račun, ki ga je tožnica priložila k tožbi in s katerim dokazuje domnevno plačilo uvoženih zdravil, ob carinski kontroli carinskemu organu ni bil predložen. Glede na izrecno določbo 3. odstavka 14. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) gre za neupoštevno tožbeno novoto. To velja tudi za izjavo dr. L.Č. z dne 9.12.1998, iz katere izhaja, da naj bi recepta izdal pooblaščenki za prevoze in ne tožeči stranki sami.

Pritožbo vlaga tožnica. Njena pritožba vsebuje vlogo z dne 4.5.1999 in pritožbo, ki jo je vložila preko odvetnice K.D. iz L. z dne 7.5.1999. V prvi navaja, "da ni bila ne poklicana, ne obveščena, kot da je mrtev predmet". Pooblaščenka tožnice pa v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu. Pri receptih ne gre za ius novorum. O teh dokazih je upravni organ odločal in ju ocenil kot neverodostojna. V pritožbenem postopku je opravljal poizvedbe in sam izvajal dokaze v smeri ali sta recepta ponarejena ali ne. Tožnici ni bila dana možnost v skladu z načelom kontradiktornosti, da v zvezi s tem poda navedbe in dokaze. Novi dokazi se ne nanašajo na ugotovitev dejanskega stanja v prvostopenjski odločbi, temveč na odločilna dejstva v drugostopenjski odločbi. Drugačna interpretacija 3. odstavka 14. člena ZUS predstavlja kršitev načela kontradiktornosti in ustavne pravice do sodnega varstva, saj gre za dokončno odločitev. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da nabave zdravil za bolno upravičenko ni mogoče šteti za uporabo za namen, drugačen od tistega, zaradi katerega je prišlo do carinske oprostitve. Toda glede na potek carinskega postopka in vsebino prvostopne in drugostopne odločbe, izdane v carinskem postopku, po presoji pritožbenega sodišča tožnica v pritožbi utemeljeno ugovarja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu.

Carinski organ prve stopnje je pri izdaji svoje odločbe izhajal iz ugotovitve, da tožnica v času opravljene kontrole ni bila v vozilu in je na tej podlagi naložil tožnici plačilo dajatev. Podatki v upravnih spisih in razlogi v odločbi tožene stranke pa kažejo, da je tožena stranka šele v pritožbenem postopku opravljala poizvedbe in ocenjevala verodostojnost receptov, ki jih je predložila tožnica. To pa pomeni, da je tožnica šele v tožbi imela možnost navajati dejstva in predlagati dokaze, drugačne od tistih, na katerih temelji odločitev tožene stranke. Zato po presoji pritožbenega sodišča, v konkretnem primeru ne gre za tožbeno novoto, kot je to presodilo sodišče prve stopnje, saj tožnica prej ni imela možnosti navajati dejstev in predlagati dokazov in s tem izpodbijati dokazno oceno, sprejeto v pritožbenem postopku, kar je pogoj za opredelitev tožbene novote po 3. odstavku 14. člena ZUS. Sodišče prve stopnje je zato po presoji pritožbenega sodišča v navedenem bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo, razveljavilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču, da opravi nov postopek.