Jedro

Na podlagi navedenih podatkov upravnega spisa pritožbeno sodišče sklepa, da tožnica v 15-dnevnem zakonskem roku ni prejela zahtevanega izpisa osebnih podatkov, in šteje, da je s tem nastala situacija, kot da bi tožena stranka posredno zavrnila tožničino zahtevo za posredovanje izpisa osebnih podatkov. Zato je nastalo stanje, analogno molku organa (3. odst. 26. člena ZUS). V taki procesni situaciji pa je tožnica imela možnost sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena, vendar le, če bi od tožene stranke ponovno zahtevala (oziroma urgirala) posredovanje izpisa osebnih podatkov, in ji ga organ tudi na to novo zahtevo ne bi izdal v nadaljnjih 7. dneh (2. odst. 26. člena ZUS).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se tožba zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 3. odstavka 20. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Ur.l.RS, št. 59/99; ZVOP/99) ob smiselni uporabi 1. odstavka 62. člena ZUS (Ur.l.RS, št. 50/97 in 70/00; ZUS) ugodilo tožničini zahtevi za sodno varstvo zaradi kršitve njene pravice do seznanitve z njenimi osebnimi podatki. Toženi stranki je naložilo, da tožnico v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe seznani s podatki iz dopisa z dne 17.11.-1998 ter s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) ugodilo tožničini zahtevi za oprostitev plačila sodnih taks.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje najprej pojasni, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom, opr. št. I Upr 17/99-2 z dne 10.4.2000 sklenilo, da je za odločanje v tej zadevi stvarno pristojno upravno sodišče. Z dnem uveljavitve ZVOP/99 - to je 7.8.1999 - je namreč prenehal veljati Zakon o varstvu osebnih podatkov iz leta 1990 (Ur. l. SRS, št. 8/90; ZVOP/90), ki je v 20. členu določal stvarno pristojnost nepravdnega sodišča. Sodišče navaja, da je na podlagi 2. točke 1. odstavka 1-6. člena ZVOP/90 treba vsako odločitev upravljavca osebnih podatkov o posameznikovi zahtevi za izpis osebnih podatkov šteti za pisanje, za katero je določena obvezna osebna vročitev. Sodišče je ugotovilo, da tožena stranka ni ravnala v skladu s 87. členom ZUP/86, ker tožnici ni izročila izpisa osebnih podatkov niti na neposreden niti na posreden način, tako da vročitev nasproti tožnici ni učinkovala. Tožena stranka je izpis osebnih podatkov dvakrat sicer poskusila vročiti, pri tem pa ni poizvedela, kdaj in kje bi tožnico lahko našla, niti ni ugotavljala razlogov, zakaj je bila tožnica na naslovu stalnega prebivališča neznana. Sodišče je zaključilo, da je tožena stranka s tem posegla v pravico tožnice do seznanitve z osebnimi podatki, zato je toženi stranki naložilo ponovno vročitev v skladu s pravili obveznega osebnega vročanja po 87. členu ZUP/86. Tožena stranka vlaga pritožbo iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava po prvem odstavku 72. člena ZUS. Navaja, da pri postopku posredovanja zahtevanih osebnih podatkov, ki se nanašajo na prosilca, ne gre za odločanje po ZUP, temveč gre za običajen akt poslovanja upravljavca določene evidence osebnih podatkov. Navedeno stališče utemeljuje določba 6. odstavka 18. člena ZVOP/99, ki določa, da izpis osebnih podatkov ne more nadomestiti listine ali potrdila po predpisih o upravnem ali drugem postopku. Izpis osebnih podatkov je zato tožnici vročala po pravilih Zakona o poštnih storitvah (ZPSto) o vročanju priporočenih pošiljk in Pravilnika o splošnih pogojih za opravljanje poštnih storitev, ne pa po določbah ZUP. Obrazložitev sodišča prve stopnje o obveznem osebnem vročanju izpisov osebnih podatkov je pavšalna, nedorečena ter brez podrobnejše obrazložitve. Določba 2. točke 1. odstavka 16. člena ZVOP/90 ne predstavlja pravne podlage za osebno vročanje navedenega pisanja. Zaradi nedorečenosti ZVOP/90 glede postopkovnih določb pri načinu posredovanja zahtevnih podatkov upravljavec ni zavezan, da zahtevani izpis prosilcu vroča osebno. Tudi v 1. odstavku 87. člena ZUP/86 ni nikakršne podlage za sklepanje, da je izpis podatkov treba prosilcu vročiti osebno. Tožena stranka poudarja, da je izpis osebnih podatkov tožnici dvakrat poslala s priporočeno pošto na naslov prebivališča, ki ga je tožnica sama navedla na svoji zahtevi in ki je istoveten z naslovom, na katerem ima tožnica uradno prijavljeno prebivališče. Ker se je kljub temu pošiljka vrnila z oznako "neznan", ji ni jasno, kako bi še dodatno preverila, kje bi tožnico lahko našli. Potrebno je tudi upoštevati, da gre v zadevi za strankin interes, da zahtevane podatke prejme, zato ni običajno niti pričakovano, da je stranka na naslovu, ki ga je sama navedla in kjer je tudi uradno prijavljena, neznana. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje oziroma podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišče prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena iz sledečih razlogov.

Način uresničevanja tožničine ustavne pravice do seznanitve z njenimi osebnimi podatki (3. odstavek 38. člena Ustave Republike Slovenije) je predpisan v ZVOP/90, ki upravljavca zbirke podatkov obvezuje, da posamezniku na njegovo zahtevo: (1.) omogoči vpogled v podatke, ki so vsebovani v zbirki podatkov in se nanašajo nanj, kakor tudi njihovo prepisovanje; (2.) posreduje izpis podatkov, ki so vsebovani z zbirki podatkov in se nanašajo nanj; (3.) posreduje seznam subjektov, katerim so bili v določenem obdobju posredovani podatki, ki so vsebovani z zbirki podatkov in se nanašajo nanj (1.-3. točka 1. odstavka 16. člena ZVOP/90). Upravljavec zbirke mora posamezniku posredovati izpis iz 2. točke v 15 dneh od dneva, ko je prejel zahtevo, ali pa ga v istem roku obvestiti o razlogih, zaradi katerih mu izpisa ne bo posredoval (3. odstavek 16. člena ZVOP/90). Sicer lahko posameznik, ki meni, da so kršene njegove pravice iz ZVOP/90 ves čas, dokler kršitev traja, zahteva sodno varstvo (2. odstavek 18. člena ZVOP/90). Za sodno varstvo je od dneva uveljavitve ZVOP/99 (to je 7.8.1999) stvarno pristojno upravno sodišče, ki o vloženi tožbi odloča po določbah zakona, ki ureja postopek v upravnem sporu (3. odstavek 20. člena ZVOP/99).

V obravnavani zadevi iz žiga na tožničini zahtevi, naj jo tožena stranka seznani z zbranimi osebnimi podatki (priloga B1) izhaja, da je tožena stranka zahtevo prejela dne 19.10.1998. Iz dopisa Komisije za reševanje zahtevkov za varstvo pravic posameznikov iz ZVOP z dne 17.11.1998 (priloga B4) izhaja, da je tožena stranka v skladu s svojimi pooblastili in navodili od pristojnih služb pridobila vse zapisane osebne podatke tožnice iz njenih evidenc osebnih podatkov. Iz oddajne knjige pošte L. izhaja, da je tožena stranka dne 18.11.1998 odgovor priporočeno poslala tožnici na naslov S.J., D. (priloga B5), vendar je bila dne 20.11.1998 priporočena pošiljka vrnjena toženi stranki z vpisom, da je naslovnik neznan (priloga B6). Dne 23.11.1998 je tožena stranka ponovno poskušala vročiti pošiljko (priloga B7), vendar je bila 25.11.1998 pošiljka ponovno vrnjena (priloga B8 in B9).

V obravnavani zadevi je po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka odločala o tožničini pravici s področja upravnega prava, zato gre za upravno stvar. O upravnih stvareh pa morajo upravni in drugi državni organi in nosilci javnih pooblastil odločati po pravilih Zakona o splošnem upravnem postopku (1. odstavek 1. člena ZUP/86).

V tem upravnem sporu se tako odloča o zakonitosti negativnega konkretnega upravnega akta, zato je treba zadevo obravnavati kot spor o zakonitosti posamičnega akta po 2. odstavku 1. člena ZUS, ne pa kot posebno vrsto spora polne jurisdikcije zaradi varstva ustavnih pravic po 3. odstavku istega člena, kot je to napačno storilo sodišče prve stopnje.

Na podlagi navedenih podatkov upravnega spisa pritožbeno sodišče sklepa, da tožnica v 15-dnevnem zakonskem roku od tožene stranke ni prejela zahtevanega izpisa osebnih podatkov, in šteje, da je s tem nastala situacija, kot da bi tožena stranka posredno zavrnila tožničino zahtevo za posredovanje izpisa osebnih podatkov. Zato je nastalo stanje, analogno molku organa (3. odstavek 26. člena ZUS). V taki procesni situaciji pa je tožnica imela možnost sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena, vendar le, če bi od tožene stranke ponovno zahtevala (oziroma urgirala) posredovanje izpisa osebnih podatkov, in ji ga organ tudi na to novo zahtevo ne bi izdal v nadaljnjih sedmih dneh (2. odstavek 26. člena ZUS). Iz podatkov upravnega spisa pa izhaja, da tožnica od tožene stranke ni ponovno zahtevala posredovanja izpisa. Zato niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe po 3. odstavku v zvezi z 2. odstavkom 26. člena ZUS. Tožba je tako preuranjena in jo je sodišče na podlagi 1. odstavka 7-5. člena ZUS v zvezi z 2. točko 1. odstavka 34. člena ZUS, zavrglo.

Ker je bila tožba zavržena zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk iz 2. odstavka 26. člena ZUS, pritožbeno sodišče ni presojalo ostalih ugovorov tožene stranke.