Jedro

Ker v zadevi ni sporno, da tožeča stranka zahteve za podaljšanje koncesije ni vložila v roku iz drugega odstavka 1. člena ZVO-1H, je bila pravilna odločitev tožene stranke, da uporabi določilo drugega odstavka 2. člena ZVO-1H in objavi Javni poziv, odločitev pa opre na smiselno uporabo določbe devetega odstavka 92. člena ZVO-1F in neprerekano ugotovitev, da se je zoper tožečo stranko na dimnikarskem področju občine Šentjur začel postopek odvzema koncesije.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka, Vlada Republika Slovenija, je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo družbe ... d.o.o. Celje za podelitev začasne koncesije (prva točka izreka) in v drugi točki izreka ugotovila, da posebni stroški v tem postopku niso nastali.

2. Tožena stranka je pojasnila, da je Ministrstvo za okolje in prostor 12. 2. 2016 objavilo Javni poziv za podelitev začasne koncesije na dimnikarskih območjih, na katerih ni koncesionarja z veljavno koncesijsko pogodbo po 31. 12. 2015 (dimnikarsko območje Divača, Dobje, Dobrna, Ig, Ilirska Bistrica, Kobarid, Kostel, Laško, Logatec, Ptuj, Radeče, Štore, Vojnik, Vrhnika in Žiri), v nadaljevanju Javni poziv. Rok za prijavo je bil do 26. 2. 2016. Za dimnikarsko območje Laško je ministrstvo prejelo zahtevo tožeče stranke, ki je bila s strani vlagatelja, na podlagi poziva, dopolnjena 4. 3. 2016. Vlada v skladu z devetim odstavkom 92. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu okolja podeli koncesijo tistemu, ki izpolnjuje predpisane pogoje in zoper njega ni začet postopek odvzema koncesije.

3. Ministrstvo je ugotovilo, da se zoper vlagatelja po uradni dolžnosti vodi postopek za odvzem koncesije na dimnikarskem območju Šentjur, v skladu z drugim odstavkom 21. člena Uredbe o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom (v nadaljevanju Uredba), ker vlagatelj, kot koncesionar dimnikarskega območja Šentjur, Ministrstvu vse od dneva vzpostavitve evidence kurilnih naprav in storitev oziroma evidence EviDim, to je od dne 27. 11. 2013, podatkov o kurilnih napravah za navedeno dimnikarsko območje ni vpisal. Ker je torej ministrstvo ugotovilo, da izbrani koncesionar obveznosti na dimnikarskem območju Šentjur ni izpolnjeval v skladu z Uredbo in sklenjeno koncesijsko pogodbo, vlagatelj zahteve za podelitev začasne koncesije na dimnikarskem območju Laško ne izpolnjuje predpisanih pogojev.

4. Tožeča stranka v tožbi odločitvi oporeka in vlaga tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da je bila s strani tožene stranke z odločbo, št. ... z dne 2. 3. 2006, podeljena koncesija za izvajanje obvezne državne gospodarske dimnikarske javne službe za obdobje 15 let od sklenitve koncesijske pogodbe za območje Občine Laško. Dne 12. 4. 2006 sta stranki sklenili koncesijsko pogodbo za obdobje 8 let, dne 9. 4. 2014 pa je bil sklenjen aneks k tej pogodbi, iz katerega je razvidno, da se tožeči stranki koncesija za izvajanje dimnikarske službe na tem območju podeli do 31. 12. 2015. Iz pogodbenih določil aneksa z dne 9. 4. 2014 je jasno razvidno, iz katerih razlogov je bil sklenjen in da je bilo v sklenjeni koncesijski pogodbi z dne 12. 4. 2006 navedeno, da se ta lahko podaljša za obdobje od 9 do 15 let in da je bila tožeči stranki koncesija podeljena za 15 let ter, da je tožena stranka izdala Uredbo s pričetkom veljavnosti od 3. 6. 2006, s katero se je koncesijsko obdobje skrajšala iz 15 na 8 let. 5. Iz priloženega aneksa št. 1 je nesporno, da je bila tožeči stranki za območje Občine Laško podeljena koncesija do 31. 12. 2015 in ker se je glede na sprejeto določbo ZVO-1H letnica 2015 nadomestila z letnico 2016, bi morala tožena stranka na podlagi te zakonske spremembe tožeči stranki koncesijo na tem območju avtomatsko podaljšati do 31. 12. 2016. Iz navedenega razloga sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in se ji, zaradi sprejetih sprememb ZVO-1H, ki veljajo od 25. 12. 2015, dodeljena koncesija za izvajanje obvezne državne gospodarske dimnikarske javne službe na območju Občine Laško, ki je bila dodeljena dne 2. 3. 2006, na podlagi sklenjene koncesijske pogodbe z dne 12. 4. 2006 in aneksa k tej pogodbi z dne 9. 4. 2014, podaljša do 31. 12. 2016. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

6. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem je povzela vsebino izpodbijane odločbe. Prereka navedbe tožeče stranke in dodaja, da je Zakon o spremembah Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu okolja, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 102/15 (v nadaljevanju ZVO-1H), spremenil prehodne določbe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu okolja, objavljenega v Uradnem listu RS št. 92/13, v nadaljevanju ZVO-1F). V sedmem odstavku 92. člen tako določa, da podaljšanje koncesije ni avtomatično, ampak jo Vlada Republike Slovenije podaljša na zahtevo koncesionarja, ki jo vloži najkasneje v roku treh mesecev pred iztekom veljavnosti koncesijske pogodbe za koncesionarje, ki jim koncesijska pogodba poteče med 15. 4. 2016 in 31. 12. 2016, oziroma najkasneje do 15. 1. 2016 za tiste koncesionarje, ki jim koncesijska pogodba poteče med 31. 12. 2015 in 14. 4. 2016. Koncesija se podaljša do 31. 12. 2016, pod pogojem, da koncesionar izpolnjuje predpisane pogoje in zoper njega ni začet postopek za odvzem koncesije.

7. Pojasnjuje, da je bila koncesija na dimnikarskem območju Občine Laško tožeči stranki podeljena 2. 3. 2006 in 12. 4. 2006 in za obdobje osem let sklenjena koncesijska pogodba (do 12. 4. 2014). V skladno z določbami ZVO-1F je bila na podlagi zahteve tožeče stranke z dne 7. 3. 2014 koncesija na dimnikarskem območju Občine Laško podaljšana in sklenjen aneks h koncesijski pogodbi. Pojasnjeno je bilo tudi, zakaj se je izvedel javni poziv in ne javni razpis in enako kot v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi, zakaj tožena stranka ni ugodila zahtevku tožeče stranke za podelitev koncesije na dimnikarskem območju Šentjur. Tožena stranka je sodišču predlagala, da tožbo v celoti zavrne.

K točki I izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnem spisu. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), dodatno pa v zvezi s tožbenimi trditvami pojasnjuje v nadaljevanju navedena dejstva.

10. Pravna podlaga, ki jo je tožena stranka uporabila pri sprejemu izpodbijane odločitve, so določila Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu okolja (ZVO-1F) in Zakona o spremembah Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu okolja (ZVO-1H). V slednjem je v drugem odstavku 2. člena določeno, da se na koncesijskih območjih, kjer ni koncesionarja z veljavno koncesijsko pogodbo po 31. decembru 2015, za podelitev nove koncesije smiselno uporablja deveti odstavek 92. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu okolja (Uradni list Republike Slovenije, št. 92/13, t. j. novela ZVO-1F). Ta določa, da v primeru, ko vlada koncesijo odvzame pred iztekom roka iz prvega odstavka tega člena (t. j. pred 31. 12. 2016), vlada na podlagi javnega poziva podeli koncesijo drugi osebi, ki izpolnjuje predpisane pogoje in zoper njo ni začet postopek za odvzem koncesije, če se ta s podelitvijo strinja, vendar ne dlje od roka iz prvega odstavka tega člena. Prednost pri podelitvi koncesije ima oseba, katere sedež je najbližje središču koncesijskega območja. Za središče koncesijskega območja se šteje sedež občine iz koncesijskega območja v skladu s predpisom, ki ureja način izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe iz prvega odstavka tega člena.

11. V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila tožeči stranki koncesija na dimnikarskem območju Laško podeljena z odločbo Vlade Republike Slovenije št. ... z dne 2. 3. 2006 in dne 12. 4. 2006 sklenjena koncesijska pogodba št. ... do 12. 4. 2014. Prav tako med strankama ni sporno, da je bil dne 9. 4. 2014 sklenjen aneks h Koncesijski pogodbi št. ... z dne 12. 4. 2006, zaradi uskladitve koncesijske pogodbe s koncesijskim aktom, s katerim je bila tožeči stranki koncesija za izvajanje dimnikarske službe na območju Občine Laško dodeljena do 31. 12. 2015, niti ni sporno, da tožeča stranka zahteve za podaljšanje koncesije ni vložila v roku iz drugega odstavka 1. člena ZVO-1H oziroma roku iz spremenjene 1. točke sedmega odstavka 92. člena ZVO-1F.

12. Ker torej v zadevi ni sporno, da tožeča stranka zahteve za podaljšanje koncesije ni vložila v roku iz drugega odstavka 1. člena ZVO-1H, je bila v nadaljevanju pravilna tudi odločitev tožene stranke, da uporabi določilo drugega odstavka 2. člena ZVO-1H in objavi Javni poziv, odločitev pa opre na smiselno uporabo določbe devetega odstavka 92. člena ZVO-1F in neprerekano ugotovitev, da se je zoper tožečo stranko na dimnikarskem področju občine Šentjur začel postopek odvzema koncesije.

13. Zgoraj navedeno stališče sodišča, da je torej tožena stranka odločitev ob navedenih nespornih podatkih oprla na pravilno pravno podlago, zahteva zavrnitev tožbenega ugovora, da bi morala tožena stranka, ob upoštevanju določbe prvega odstavka 1. člena ZVO-1H podaljšati avtomatsko, do 31. 12. 2016. 14. Tožeča stranka je sicer sodišču predlagala, da v postopku odločanja o tožbi v dokazne namene prebere določene listine, torej je smiselno predlagala opravo glavne obravnave, vendar predloga ni z ničemer zadostno utemeljila. Tudi iz zadeve same ne izhaja, da bi lahko izvedba dokazov pripeljala do drugačne odločitve, pri tem pa ni sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, ampak je sporna le pravilna uporaba materialnega parava, zato je sodišče odločilo na seji senata. Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožeča stranka s svojimi navedbami tega ni izkazala, zato je sodišče odločilo na seji. Ker je torej tudi po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo.

K točki II izreka:

15. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.