Jedro

V primeru tožbe, vložene zoper odločbo RS, Ministrstva za X o ustavitvi plačevanja prispevkov iz državnega proračuna za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in za obvezno zdravstveno zavarovanje, ne gre za socialni spor po 7. čl. ZDSS-1, temveč za upravni spor. Za rešitev sporne zadeve ni stvarno pristojno delovno in socialno sodišče v Ljubljani temveč Upravno sodišče RS. Plačevanje prispevkov namreč ne temelji na nobenem od zavarovalnih razmerij določenih v 7. čl. ZDSS-1. Čeprav je plačevanje prispevkov vezano tudi na premoženjski cenzus, so upravičenci le tisti, ki izpolnjujejo temeljni namen po ZPSV in po Uredbi o samozasposlenih v kulturi, to pa ni v reševanju socialne varnosti, ampak v pomembnosti prispevka upravičenca k slovenski kulturi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje se je z izpodbijanim sklepom izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tem sporu. Nadalje je odločilo, da bo po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopljena Upravnemu sodišču Republike Slovenije v Ljubljani.

Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da je tožena stranka po odločbi št. 133-114/00/šf/sp z dne 17.6.2002 nosilec socialnega zavarovanja tožeče stranke. Po 7. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 2/2004 in 10/2004 - ZDSS-1) pa odloča Delovno in socialno sodišče tudi o plačevanju prispevkov, katerih namen je reševati socialno varnost upravičenca, za kar je odločilen premoženjski cenzus. Nadalje tudi odločba tožene stranke št. 133-144/00/20 z dne 16.6.2005 v pravnem pouku navaja, da lahko tožeča stranka na podlagi 30. čl. ZDSS-1 vloži tožbo pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani. Torej se je sodišče prve stopnje neupravičeno izreklo za nepristojno. Tožeči stranki, ki ni presegla s strani tožene stranke določenega premoženjskega cenzusa, je zaradi samovolje tožene stranke že povzročena nenadomestljiva škoda, kot je bilo to že navedeno v tožbi. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe z dne

21.7.2005 ugodi z vsemi stroškovnimi posledicami.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče ob pravilno ugotovljenih dejstvih ter ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno odločilo, da ni stvarno pristojno za reševanje predmetne zadeve. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP).

Tožeča stranka s tožbo izpodbija dokončno odločbo tožene stranke opr. št. 133-144/00/20 z dne 16.6.2005, s katero je bilo odločeno, da se tožeči stranki ustavi plačevanje prispevkov iz državnega proračuna za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in za obvezno zdravstveno zavarovanje, obračunanih od najnižje pokojninske osnove od 1.4.2005 dalje. V obravnavani zadevi ne gre za socialni spor iz 1. odst. 7. čl. ZDSS-1. Po tej določbi je socialno sodišče pristojno reševati spore iz področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja, zdravstvenega zavarovanja, zavarovanja za primer brezposelnosti in zaposlovanja, starševskega varstva in družinskih prejemkov, na področju socialnih prejemkov in o socialnovarstvenih dajatvah, pa tudi o pravici do socialnih prejemkov iz različnih naslovov, če je njihov namen reševati socialno varnost upravičenca in če je za priznanje pravice do takega prejemka odločilen premoženjski cenzus. Plačevanje prispevkov za socialno varnost pa glede na sporno zadevo ne temelji na nobenem od zavarovalnih razmerij, določenih v 7. čl. ZDSS-1, pač pa gre za drugo pravno razmerje.

Čeprav je plačevanje prispevkov vezano tudi na premoženjski cenzus, so upravičenci do plačila prispevkov za socialno varnost le tisti upravičenci, ki izpolnjujejo temeljni namen, ta pa ni v reševanju socialne varnosti, ampak v pomembnosti prispevka k slovenski kulturi. Nenazadnje pa prispevki za socialno varnost, ki jih določa Zakon o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS št. 5/96 - 97/01 - ZPSV) ne predstavljajo socialnega prejemka.

Tožena stranka je namreč svojo odločitev sprejela na podlagi Zakona o uresničevanju javnega interesa na področju kulture (Ur.

l. RS št. 75/94) in pa Uredbe o samozaposlenih v kulturi (Ur. l. RS št. 9/2004). Po 2. odst. 1. čl. Zakona o upravnem sporu (Ur.

l. RS št. 50/97 - 70/2000 - ZUS) odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajo državni organi, organi lokalne skupnosti ali druge osebe, ki so nosilci javnih pooblastil. Ker gre, glede na takšne kriterije, v obravnavanem primeru za upravni spor, je v skladu z 9. čl. ZUS za odločanje na prvi stopnji pristojno upravno sodišče. S tem v zvezi pritožbeno sodišče še poudarja, da mora vsako sodišče po uradni dolžnosti paziti na procesne predpostavke, ki morajo biti izpolnjene, da zadevo sploh lahko obravnava. Ena izmed predpostavk, na katero mora glede na določbo 19. čl. ZPP vsako sodišče paziti ves čas postopka, je stvarna pristojnost. Sodišče mora paziti na to, ali je glede na predmet odločanja kot objektivni kriterij in glede na stranke spora kot subjektivni kriterij, v posamezni zadevi pristojno odločati.

Kot je bilo to že obrazloženo tudi po stališču pritožbenega sodišča, Delovno in socialno sodišče v Ljubljani ni pristojno za odločanje o tožbi, vloženi zoper odločbo tožene stranke zaradi prenehanja plačevanja prispevkov za socialno zavarovanje iz državnega proračuna, s tem pa torej tudi ne za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe, kajti tudi predlog se nanaša na samo vsebino spora. O navedenem bo torej odločilo pristojno sodišče, torej Upravno sodišče Republike Slovenije.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.