Jedro

Presoja podlage odškodninske odgovornosti in višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožniku od nazadnje zahtevanih 4.300,00 EUR odškodnine prisodilo 1.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.5.2003 dalje, kar je naložilo v plačilo tretjemu tožencu. V presežku je tožbeni zahtevek zoper tretjega toženca zavrnilo, v celoti pa zoper prvo toženko in zoper drugega toženca. Odločilo je še, da mora tretji toženec tožniku povrniti 1.624,32 EUR pravdnih stroškov z obrestmi, tožnik pa prvi toženki 983,17 EUR in drugemu tožencu 610,25 EUR, obema z obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožila tožnik in tretji toženec. Oba se sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge. Predlagata razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik očita sodišču prve stopnje, da ne bi smelo upoštevati listin iz predkazenskega postopka, saj ne odražajo resničnega dejanskega stanja. Obstaja tudi resen dvom o verodostojnosti izpovedi tožencev, ki zanikajo svojo krivdo. Sodišče bi moralo verjeti tožniku, ki ves čas enako opisuje škodni dogodek, medtem ko je prva toženka večkrat različno izpovedala, med postopkom pa provocirala in povzročala konflikte. Toženci so prikrojili dogodke tako, kot jim ustreza. Toženca sta prišla v stanovanje z namenom, da bi poračunala s tožnikom. Toženka je vedela za njun namen. Če ju ne bi spustila v stanovanje, ne bi vdrla v spalnico in do dogodka ne bi prišlo. Toženci so bili očitno dogovorjeni. Sodišče je verjelo priči M. P., ki je hči tožnika in toženke, ne pa priči B. B., ki je njun sin in je bil ob škodnem dogodku ves čas navzoč, zato tudi ve, da sta tožnika tepla oba toženca. Sodišče je napačno odločilo o višini odškodnine. Glede trajanja bolečin bi moralo upoštevati tožnikovo izpoved, saj je izvedenec potrdil, da so bolečine subjektivno občutje. Pri presoji tožnikovega strahu bi moralo upoštevati omajane odnose med pravdnima strankama. Tožnik se je bal ponovnega napada tožencev, šest mesecev je trpel zaradi motenj spanja, bal pa se je tudi trajnih posledic na poškodovanem očesu. Končno je sodišče napačno odločilo o stroških postopka. Tožniku so bili priznani prenizki stroški za čas potovanja, saj poti med Kranjem in Ljubljano ni mogoče opraviti v pol ure. Tožnik je upravičen do priglašenih separatnih stroškov, ker bi si toženka morala pravočasno priskrbeti brezplačno pravno pomoč. Poleg tega toženki za narok 19.10.2009 pripada največ 300 točk urnine in ne 400 točk, kot ji je priznalo sodišče. 4. Tretji toženec v svoji pritožbi poudarja, da je sodišče na podlagi izvedenih dokazov prišlo do napačnih zaključkov. Tako je pri odmeri odškodnine za prestani strah upoštevalo tožnikovo izpoved, da se je ob samem dogodku hudo ustrašil, ker je bil pretepen v spanju. V resnici je hči M. izpovedala, da v času dogodka tožnik ni spal, ampak je bil buden. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je tožnik nasilen človek, ki je bil zaradi obračunavanja s toženko že obsojen. Praske na prsnem košu v tem škodnem dogodku ni mogel dobiti, saj je izpovedal, da je imel oblečeno majico. Priznal je tudi, da spi brez zgornjega dela pižame, medtem ko je v ovadbi trdil, da ga je drugi toženec zgrabil za zgornji del pižame. V resnici se je tožnik zapodil v tretjega toženca in se je ta le branil. Glede na tožnikove različne izpovedi bi moralo sodišče šteti, da tožnik ni dokazal odškodninske odgovornosti tretjega toženca. Samo dejstvo, da je med tožnikom in tretjim tožencem prišlo do fizičnega kontakta, ne pomeni, da je tožnik utrpel škodo. Poškodbe, ki jih tožnik navaja v tožbi, ne izhajajo iz ugotovitev zdravnika ob pregledu tožnika. Tožnik je takrat imel le kontuzijske značke, zdravnik pa mu je priporočil zgolj hlajenje bolečega predela brez protibolečinske terapije. Sodišče ni ugotavljalo, kdaj so bile narejene fotografije, ki jih je predložil tožnik. Tožnikova poškodba bi lahko nastala tudi v konfliktu, ki ga je tožnik imel s sedanjo partnerko, lahko pa je tožnik padel po stopnicah, saj je na dan škodnega dogodka ves dan popival. Sodišče pri odločanju o stroških postopka ni upoštevalo, da je tožnik med pravdo skrčil zahtevek. Svojega izračuna ni obrazložilo, zato je napačen in ga ni mogoče preizkusiti. Vse pripravljalne vloge niso bile potrebne, predvsem pa je tožnik uspel le s 25 % svojega zahtevka.

5. Na tožnikovo pritožbo so odgovorili vsi trije toženci in predlagajo njeno zavrnitev. Toženka poudarja, da obravnavane škode ni povzročila in zato ne more odgovarjati zanjo. Toženca pa pritrjujeta razlogom izpodbijane sodbe. Tožnik je na obravnavi sam izpovedal, da ne more pojasniti, kateri od tožencev ga je tepel. Sicer pa je tožnik svoje trditve prilagajal potrebam postopka.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. V postopku na prvi stopnji ni bilo uradoma upoštevnih procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007- UPB-3 in 45/2008). Sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno in pregledno povzelo vsebino izvedenih dokazov, na katere je oprlo svojo odločitev. Zanjo je navedlo jasne in razumljive dejanske in pravne razloge. V izpodbijani sodbi tudi ni nobenega notranjega protislovja, ki bi onemogočalo njen pritožbeni preizkus. Sicer pa tretji toženec zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni obrazložil, medtem ko tožnik pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni niti konkretiziral. Tožnikovo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje ne zadošča za očitek o kršitvi postopka, posebej ne v obravnavanem primeru, kjer je sodišče v celoti upoštevalo metodološki napotek iz 8. člena ZPP in zato izpodbijana sodba temelji na dokazni oceni, ki je natančna, izčrpna, logična in prepričljiva.

8. Vsa odločilna dejstva so bila v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljena. Odveč je tožnikov pritožbeni dvom o resničnosti tistih dejstev, ki jih je sodišče povzelo iz kazenskega spisa. Vsa tako ugotovljena dejstva je namreč preverilo in primerjalo z drugimi dokazi v tej pravdi. Po tako izvedenem dokaznem postopku je utemeljeno zaključilo, da je tožniku uspelo dokazati le pasivno legitimacijo tretjega toženca, ne pa tudi preostalih dveh tožencev.

9. Tožnik celo v pritožbi priznava, da „ne ve, kateri od R. ga je napadel“. Nobenega dokaza ni, da je tožnika pretepal ali mu kako drugače povzročil obravnavano škodo tudi drugi toženec. Po 186. členu Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 97/2007 – UPB-1) torej ni podlage za njegovo solidarno odgovornost s tretjim tožencem. Posplošena trditev, da so bili toženci „očitno dogovorjeni“ in da sta toženca prišla v stanovanje k tožniku z namenom, da ga pretepeta, za odškodninsko odgovornost drugega toženca ne zadošča, če ni dokazov, da je drugi toženec tožniku res prizadejal kakšno poškodbo ali ga tudi dejansko pretepal, bodisi sam, bodisi skupaj s tretjim tožencem. Pritožbeno sklicevanje na pričo B. B. ni sprejemljivo. Že sodišče prve stopnje je njegovo izpoved utemeljeno zavrnilo kot neverodostojno, za kar je v izpodbijani sodbi navedlo tudi prepričljive razloge, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Izpoved priče M. P. je vendarle objektivnejša in manj pristranska, kot je obrazloženo pojasnilo že sodišče prve stopnje. Končno je tožnik glede drugega toženca v tej pravdi izpovedal drugače kot ob vložitvi predloga za kazenski pregon, ki ga je podal zaradi škodnega dogodka.

10. Sodišče prve stopnje je zato upravičeno podvomilo o tožnikovi trditvi, da sta ga pretepala oba toženca. Prepričljivo pa je zavrnilo tudi trditev tretjega toženca, da ga je prvi napadel tožnik, sam pa se je le branil. Zaradi očitnega nesorazmerja med napadom in obrambo, protipravnost njegovega ravnanja in s tem odškodninska odgovornost tretjega toženca po 1. odstavku 138. člena OZ ne more biti izključena. Tudi njegov pritožbeni dvom o vzrokih za tožnikovo škodo je brez podlage, upoštevaje tožnikovo zdravstveno dokumentacijo ter izvid in mnenje izvedenca medicinske stroke. Nedokazan in tudi neumesten je pomislek tretjega toženca v pritožbi, da je tožnik morda padel po stopnicah in se je pri tem poškodoval. Enako velja za trditev, s katero poskuša tretji toženec obravnavano škodo naprtiti tožnikovi novi partnerici. Navsezadnje ni pomembno, kdaj so bile „narejene“ fotografije, ki jih je predložil tožnik, ampak je pomembno, kdaj so bile te fotografije posnete. Sploh pa sta za ugotavljanje, kakšne poškodbe je tožnik utrpel v obravnavanem škodnem dogodku, lahko relevantna le tožnikova zdravstvena dokumentacija in izvedensko mnenje. Odveč so zato obširne pritožbene navedbe tretjega toženca o sporni praski na tožnikovem prsnem košu in njenem izvoru posebej še, ker ta praska v nobenem primeru ne more bistveno vplivati na odločitev o obsegu tožnikove škode in višini odškodnine zanjo.

11. Prva toženka tožnika ni poškodovala. Njegove trditve, da je toženca vzpodbujala pri pretepu, sodišče prve stopnje ni sprejelo, čemur tožnik v pritožbi ne oporeka. Dejstvo, da je toženca spustila v stanovanje, pa ni dovolj za pravno relevantno udeležbo pri povzročitvi škode. Trditveno in dokazno gradivo, ki ga je tožnik ponudil sodišču prve stopnje, ne zadošča za opredelitev toženkinega ravnanja kot napeljevanje ali pomoč pri pretepu. Pritožbena trditev, da naj bi toženka vedela, s kakšnim namenom prihajata toženca in da imata namen pretepsti tožnika, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, ki je po 1. odstavku 337. člena ZPP pri odločanju o pritožbi ni več mogoče upoštevati. Za povrh je ta trditev v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da nobeden od tožencev ob prihodu v stanovanje ni predvidel kasnejšega razpleta dogodkov. Da bi za nastalo škodo lahko odgovarjala tudi prva toženka, bi moral tožnik pravočasno trditi in dokazati, da sta se s tretjim tožencem vnaprej dogovorila za napad na tožnika. Tega dokaznega bremena pa tožnik ni zmogel. 12. Sodišče prve stopnje je torej glede podlage odškodninske odgovornosti pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Enako velja za odločitev o višini odškodnine za tožnikovo škodo. Pri njeni odmeri je ustrezno upoštevalo predpisane kriterije iz 179. člena OZ. Obseg, naravo in težo tožnikovih poškodb ter njihove posledice je zanesljivo ugotovilo z izvedencem medicinske stroke. Neupravičen je pritožbeni očitek tretjega toženca, da je tožnik v pretepu utrpel le nekaj kontuzijskih značk. V resnici je namreč poleg manjše udarnine na desni goleni dobil številne udarnine po glavi, prsnem košu, levem ledvenem predelu, desni nadlahti in ob levem očesu ter razpočno ramo v predelu leve obrvi, kar skupno predstavlja lahko telesno poškodbo. Tožnikovo zdravljenje je bilo resda kratkotrajno (mesec dni) in brez posebnih zapletov, vendar je moral kljub temu prestati nekaj nevšečnosti (šivanje rane, jemanje antibiotikov in analgetikov, 8 pregledov pri specialistih in 6 pregledov pri osebni zdravnici, preiskave, povezane z ionizirajočim sevanjem), mesec dni pa je bil zaradi podplutb in otekline tudi začasno skažen. Dejstvo, da tožnik ni prejemal posebne protibolečinske terapije, na kar posebej opozarja tretji toženec v svoji pritožbi, ob vsem navedenem ne more biti odločilno. Tožnik je po pretepu 8 dni trpel srednje hude bolečine in še 23 dni stalne lahke bolečine, občasne glavobole pa je trpel tudi po zaključku zdravljenja. Glede na opisano stopnjo in trajanje telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem predstavlja prisojena odškodnina v višini 1.400,00 EUR pravično zadoščenje za to tožnikovo trpljenje. Še višja zahtevana odškodnina iz tega naslova je tudi po presoji pritožbenega sodišča pretirana. Pritožbene trditve, da je tožnik trpel dalj časa in hujše bolečine, kot je ugotovil izvedenec, ni mogoče upoštevati. Tožnikova subjektivna preobčutljivost ne more biti podlaga za prisojo višje odškodnine, ker je treba načelo individualizacije primerno uravnovesiti z načelom objektivne pogojenosti odškodnine.

13. Sodišče prve stopnje je to pravilo ustrezno upoštevalo tudi pri prisoji odškodnine za prestani strah v višini 500,00 EUR. Ta vključuje tako tožnikov primarni strah, ki ga je utrpel ob samem napadu, kot tudi njegov sekundarni strah, ko je bil tožnik 15 dni zaskrbljen za izid svojega zdravljenja zaradi poslabšanja vida po udarcu v oko. Sodišče je pri odmeri odškodnine za strah upoštevalo predvsem izvedensko mnenje, ne pa tožnikove izpovedi, da je bil pretepen v spanju. Odveč so zato pritožbeni pomisleki tretjega toženca o tem, ali je tožnik ob prihodu tožencev v stanovanje že spal, ali pa je bil še buden. Tretji toženec nadalje brez potrebe izpostavlja tožnikovo siceršnjo nasilnost, saj ta v obravnavanem primeru glede na okoliščine škodnega dogodka ne more vplivati na višino odškodnine. Tožnikova zaskrbljenost zaradi poslabšanja vida je že bila v zadostni meri upoštevana pri odmeri odškodnine za strah. Tožnikova bojazen pred ponovnim napadom in s tem povezane motnje spanja pa niso neposredna posledica škodnega dogodka, temveč omajanih odnosov med pravdnima strankama, ki jih izpostavlja tudi sam tožnik v svoji pritožbi. S sklicevanjem nanje višje odškodnine ne more doseči. 14. Oba pritožnika izpodbijata tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje jih je odmerilo v skladu z odvetniško in taksno tarifo, pri čemer je pravilno upoštevalo vsakokratno vrednost spora. Svoj izračun je tudi pregledno obrazložilo, tako da ga je mogoče enostavno preizkusiti. Uspeh pravdnih strank v postopku je sodišče pravilno upoštevalo glede na temelj in višino zahtevka, zato ni sprejemljiva pritožbena trditev tretjega toženca, da je tožnik v pravdi uspel le s 25 % svojega zahtevka; takšen je bil namreč njegov uspeh le glede višine prvotnega zahtevka. Pritožbena trditev tretjega toženca, da vse pripravljalne vloge niso bile potrebne, je presplošna, da bi bilo nanjo mogoče obrazloženo odgovoriti. Neutemeljen pa je tudi tožnikov pritožbeni očitek glede stroškov za potovanje njegove pooblaščenke. Za pot od sedeža njene pisarne do sedeža sodišča zadošča pol ure, kot je upoštevalo sodišče prve stopnje. Pravilno je odmerilo tudi urnino za narok 19.10.2009, saj je ta v resnici trajal od 12.00 do 16.10. To pomeni, da prvi toženki pripada plačilo v višini 8 x 50 točk (1. odstavek 7. člena tarife) in ne le 300 točk. Zmotno pa je tudi pritožbeno stališče glede separatnih stroškov, ki jih je tožnik uveljavljal za udeležbo na naroku 16.1.2009. Res je stranka dolžna pravočasno poiskati pravno pomoč, vendar je v tem primeru do zamude pri odobritvi brezplačne pravne pomoči prišlo po krivdi sodišča in ne same prve toženke. Stroškov, ki jih je zaradi preložitve navedenega naroka utrpel tožnik, zato ni dolžna povrniti prva toženka po 1. odstavku 156. člena ZPP, pač pa jih mora trpeti tista stranka, ki jo sicer zadene stroškovno breme, torej tožnik, ki je s tožbo zoper prvo toženko propadel. Sodišče prve stopnje je tožniku kljub temu priznalo stroške za udeležbo na navedenem naroku po uspehu in jih nato pobotalo s stroški tretjega toženca. Takšen rezultat pa je po navedenem tožniku v korist in ne v škodo.

15. Pritožbeni razlogi, ki sta jih uveljavljala pritožnika, torej niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje je zato obe pritožbi zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP in potrdilo prvo sodbo.

16. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom istega zakona. Tožnik in tretji toženec sta s pritožbama propadla, zato do povračila svojih stroškov zanju nista upravičena. Prva toženka in druga dva toženca pa morata svoje stroške za odgovor na pritožbo kriti sama, saj z njim nista bistveno prispevala k odločitvi o pritožbah.