Jedro

ZOR je krajši zastaralni rok od splošnega uredil zaradi potrebe blagovno tržnega prometa, ki se je v tistem času odvijal v pretežni meri le med družbenimi pravnimi osebami (1. odst. 374. čl. ZOR). Glede na novo pravno ureditev, še zlasti glede na izenačenje vseh lastninskih oblik, s tem pa tudi pravnega položaja vseh pravnih oseb v pravnem prometu, pritožbeno sodišče ne vidi razloga, da bi triletni zastaralni rok ne veljal med vsemi pravnimi osebami, ki nastopajo v razmerjih blagovnega prometa. Zato je torej vseeno ali je pravdna stranka (bivša) družbena pravna oseba ali ne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Določbe ZPP/77 so uporabljene na podlagi določila 1. odst. 498. čl. ZPP/99. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig ... z dne ... razveljavilo tudi v 1. in 3. točki ter tožbeni zahtevek zavrnilo (prvi odstavek izreka sodbe) in tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke (drugi odstavek izreka). Proti tej sodbi je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo. V njej navaja, da je prvostopno sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je štelo, da je tožeča stranka bivša družbena pravna oseba. Tožeča stranka nikoli ni bila družbena pravna oseba, ampak ves čas podjetje v zasebni lasti. Zato za zastaranje terjatve med pravdnima strankama ne velja določilo 374. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). To določilo, po katerem medsebojne terjatve družbenih pravnih oseb zastarajo v treh letih, je treba razlagati restriktivno. Sodišče prve stopnje njegove uporabe ne bi smelo raztegniti na vse osebe, ki nastopajo kot gospodarski subjekti. Ker je terjatev nastala v času, ko so še obstojale družbene pravne osebe, meni, da bi zakonodajalec, če bi hotel skrajšani zastaralni rok določiti tudi za druge gospodarske subjekte, to tudi storil. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prvostopno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ocenilo, da tudi za konkretno razmerje med pravdnima strankama velja triletni zastaralni rok. ZOR je krajši zastaralni rok od splošnega uredil zaradi potrebe blagovno tržnega prometa, ki se je v tistem času odvijal v pretežni meri le med družbenimi pravnimi osebami (1. odst. 374. čl. ZOR). Glede na novo pravno ureditev, še zlasti glede na izenačenje vseh lastninskih oblik, s tem pa tudi pravnega položaja vseh pravnih oseb v pravnem prometu, pritožbeno sodišče ne vidi razloga, da bi triletni zastaralni rok ne veljal med vsemi pravnimi osebami, ki nastopajo v razmerjih blagovnega prometa. Zato je torej vseeno ali je pravdna stranka (bivša) družbena pravna oseba ali ne. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlog ni podan. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (368. čl. ZPP).