Jedro

V omenjeni pogodbi in ankesu je določeno solidarno poroštvo obeh tožencev za izpolnitev obveznosti glavnega dolžnika. V primeru solidarnega poroštva lahko upnik zahteva izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka, ali pa od obeh hkrati.

Verodostojna listina, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, ima po razveljavitvi sklepa o izvršbi in prehodu izvršilnega postopka v pravdni postopek zgolj še pomen dokazne listine, torej enega od dokazov, s katerimi tožeča stranka dokazuje svoje dejanske tožbene trditve.

Zapadlost obveznosti glavnega dolžnika pa pogojuje tudi zapadlost poroštvene obveznosti.

Poroka odgovarjata za glavno obveznost dolžnika, pa tudi za vsako povečanje dolžnikove obveznosti, ki je nastalo zaradi zamude ali drugega krivdnega ravnanja.

Tožeča stranka ne bo dobila svojo obveznost plačano dvakrat in sicer enkrat v stečajnem postopku s strani kreditojemalca in od njiju. Če bo tožnica dobila poplačano svojo obveznost ali njen del v stečajnem postopku, bo v istem obsegu že po samem zakonu ugasnila poroštvena obveznost tožencev. V primeru, da bosta obveznost najprej izpolnila toženca, bo terjatev tožnice do glavnega dolžnika prenehala oziroma bo prešla na toženca z vsemi stranskimi pravicami in jamstvi za njeno izpolnitev.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralni oddelek za verodostojno listino, VL 97528/2012 z dne 29. 6. 2012 v veljavi v delu, v katerem je bilo tožencema naloženo, da v roku 8 dni plačata tožeči stranki znesek 94.203,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2012 dalje do plačila in izvršilne stroške v znesku 56,00 EUR, v presežku (za zakonske zamudne obresti od zneska 94.203,69 EUR za čas od 6. 1. 2012 do 29. 6. 2012) pa se omenjeni sklep o izvršbi razveljavi in v tem obsegu zavrne tožbeni zahtevek.

II. V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom o izvršbi VL 97528/2012 dne 29. 6. 2012 naložilo tožencema, da tožnici plačata 94.203,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2012 dalje. Hkrati je dovolilo predlagano izvršbo. Po ugovoru tožencev je omenjeno izvršilno sodišče razveljavilo sklep o izvršbi v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba, in odločilo, da bo o njegovem dajatvenem delu in odločitvi o stroških v pravdnem postopku odločilo Okrožno sodišče v Mariboru. To je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane omenjeni sklep o izvršbi v veljavi v delu, v katerem je bilo tožencema naloženo, da plačata glavnico v znesku 83.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2012 dalje, pogodbene obresti v znesku 908,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2012 dalje, zakonske zamudne obresti od glavnice 83.600,00 EUR do 30. 3. 2011 v znesku 43,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2012 dalje, zakonske zamudne obresti od glavnice 83.600,00 EUR od 30. 3. 2011 do 29. 6. 2012 v znesku 9.627,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2012 dalje, strošek opominov v višini 25,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2012 dalje ter izvršilne stroške v znesku 56,00 EUR. Omenjeni sklep je razveljavilo za zakonske zamudne obresti od zneska 94.203,69 EUR za čas od 6. 1. 2012 do 28. 6. 2012 in v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da sta toženca dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 4.657,69 EUR.

2. Proti takšni odločitvi sta toženca vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavljata pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrže oziroma zavrne tožbeni zahtevek ali pa jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navajata, da je sodišče nepravilno zavrnilo njun ugovor krajevne pristojnosti. Ta ni bil prepozen, kot napačno meni prvostopenjsko sodišče, prav tako pa tudi ni neutemeljen, saj je dogovor veljal zgolj za kreditojemalca, ne pa tudi za toženca, ki sta se zavezala kot poroka za izpolnitev kreditojemalčeve obveznosti. Vztrajata tudi pri svojem ugovoru, da je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo na podlagi neobstoječe listine. Na podlagi takšne listine pa je bila izdana predhodna odredba. Napačen je tudi zaključek, da naj bi terjatev zapadla v plačilo, saj iz listin ne izhaja, da bi banka toženi stranki pozvala na plačilo. Tako je šlo za nezakonit odstop od pogodbe, kar vpliva na tek zamudnih obresti. Sodišče je verjelo trditvam tožnika, ki izhaja iz knjigovodske kartice, in štelo, da toženca nista uspela dokazati nasprotnega. Nista mogla predložiti ustrezne dokumentacije, saj je bil nad kreditojemalcem uveden stečajni postopek. Napačni so tudi izračuni glede zakonskih in pogodbenih obresti. Sodišče je tožnici prisodilo zakonske zamudne obresti od 29. 6. 2012 dalje, čeprav jih je zahtevala od 30. 6. 2012 dalje. Obresti je obračunala dvakrat. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi se toženca zavezala kot solidarna poroka. Napačna je tudi navedba, da naj bi toženi stranki zgolj pavšalno ugovarjali, da kreditojemalec ni črpal kredita. Ugovarjala sta tudi, da bi bila tožeča stranka dvakrat poplačana, če bi dobila znesek kredita plačan s strani kreditojemalca v stečajnem postopku in nato še s strani obeh tožencev. Meni tudi, da bi moralo sodišče po uradni dolžnosti razveljaviti predhodno odredbo glede na odločbo ustavnega sodišča, ki je bila sprejeta pred pravnomočnim zaključkom tega sodnega postopka.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Toženca neutemeljeno izpodbijata odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi njunega ugovora krajevne pristojnosti. Sodišče prve stopnje je štelo, da je bil njun ugovor krajevne pristojnosti prepozen, češ da sta ga podala šele s pripravljalno vlogo na naroku 17. 6. 2014. Kot je navedlo pa bi bil tudi pravočasen ugovor neutemeljen, saj je bila v pogodbi o kratkoročnem kreditu št. 52/11734/09/508 z dne 4. 9. 2009 dogovorjena pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru (17. točka Pogodbe). Pritožbena trditev, da je ta dogovor veljal zgolj za kreditojemalca, ne pa tudi za oba toženca, je napačna. Tudi toženca sta bila namreč pogodbeni stranki omenjene pogodbe, iz njene 17. točke pa izhaja veljavnost dogovora o krajevni pristojnosti za vse pogodbene stranke. Predvsem pa je bilo o ugovoru krajevne pristojnosti že pravnomočno odločeno. Toženca sta ga namreč uveljavljala v pritožbi zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 97528/2012 z dne 6. 8. 2012, s katerim je izvršilno sodišče razveljavilo omenjeni sklep o izvršbi, v delu v katerem je dovoljena izvršba in določen izvršitelj in odločilo, da bo o zahtevku in izvršilnih stroških odločalo sodišče v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru. Pritožbeno sodišče je z odločbo III Ip 5680/2012 z dne 8. 5. 2013 zavrnilo pritožbo tožencev zoper odločitev o določitvi krajevne pristojnosti Okrožnega sodišča v Mariboru. Že s tem je bila izčrpana pravica tožencev do uveljavljanja ugovora krajevne pristojnosti.

5. Neutemeljeno je tudi pritožbeno vztrajanje pri trditvi, da je bila izvršba dovoljena na podlagi neobstoječe verodostojne listine. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da ima verodostojna listina, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, po razveljavitvi sklepa o izvršbi in prehodu izvršilnega postopka v pravdni postopek zgolj še pomen dokazne listine, torej enega od dokazov, s katerimi tožeča stranka dokazuje svoje dejanske tožbene trditve. Na podlagi teh je prvostopenjsko sodišče po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožeča stranka kot kreditodajalec odobrila gospodarski družbi R. T., d. o. o. kratkoročni kredit za obratna sredstva v višini 100.000,00 EUR z datumom koriščenja kredita do 4. 9. 2009 in z rokom vračila do 20. 8. 2010 v dvanajstih mesečnih obrokih. Z navedeno pogodbo sta se oba toženca zavezala nasproti tožeči stranki za izpolnitev zapadle obveznosti kot poroka in plačnika oziroma kot solidarna poroka. Prvi toženec je bil zakoniti zastopnik omenjene gospodarske družbe, oba pa sta bila njena družbenika. Ker na dan zapadlosti kreditne obveznosti ta ni bila izpolnjena, so pogodbene stranke sklenile aneks k pogodbi o kratkoročnem kreditu(2), v katerem so ugotovile, da znaša stanje kredita na dan 27. 8. 2010 83.600,00 EUR in da se rok za vračilo kredita podaljša na 19. 8. 2011. Tudi v omenjenem aneksu je določeno solidarno poroštvo obeh tožencev za izpolnitev obveznosti glavnega dolžnika. V skladu z določilom tretjega odstavka 1019. člena Obligacijskega zakonika (OZ) lahko v primeru solidarnega poroštva upnik zahteva izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka, ali pa od obeh hkrati. Glede na navedeno se toženca ne moreta upirati izpolnitvi obveznosti, za katero sta se zavezala.

6. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je na dan 29. 6. 2012 (dan vložitve izvršilnega predloga) obveznost tožencev znašala 94.203,69 EUR. Navedena obveznost predstavlja dolžno glavnico v znesku 83.600,00 EUR, obračunane pogodbene obresti v znesku 908,10 EUR, zakonske zamudne obresti od glavnice 83.600,00 EUR do 30. 3. 2011 v znesku 43,50 EUR, obračunane zakonske zamudne obresti od glavnice 83.600,00 EUR od 30. 3. 2011 do 29. 6. 2012 v znesku 9.627,09 EUR ter strošek opominov v višini 25,00 EUR. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožencev, da bi terjatev lahko zapadla v plačilo šele, če bi ju tožeča stranka na plačilo pozvala. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bil zoper kreditojemalca s sklepom Okrožnega sodišča v Novi Gorici St 687/2011 z dne 30. 3. 2011 začet postopek prisilne poravnave. Pogodbene stranke (torej tudi toženca) so se dogovorile, da začetek kateregakoli postopka v skladu z določili Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju pogojuje zapadlost celotne kreditne obveznosti (10. točka kreditne pogodbe in 5. člen aneksa k navedeni kreditni pogodbi). Zapadlost obveznosti glavnega dolžnika pa pogojuje tudi zapadlost poroštvene obveznosti (1012. člen OZ).

7. Poroka odgovarjata za glavno obveznost dolžnika, pa tudi za vsako povečanje dolžnikove obveznosti, ki je nastalo zaradi zamude ali drugega krivdnega ravnanja (četrti odstavek 1017. člena OZ). Glede na navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek tožencev, da bi morale zakonske zamudne obresti teči šele od vročitve sklepa o izvršbi dalje.

8. Toženca v pritožbi tudi neutemeljeno uveljavljata, da nista mogla predložiti nobenih dokazov, iz katerih bi izhajalo drugačno stanje neplačanega dolga, kot to izhaja iz kartice prometa za čas od 1. 9. 2009 do 30. 3. 2011, češ da zaradi stečaja glavnega dolžnika nista mogla predložiti ustrezne dokumentacije. Toženca bi morala namreč prvenstveno postaviti ustrezne dejanske trditve, s katerimi bi prerekala dejanske trditve tožnikov po posameznih postavkah vtoževane obveznosti. Ker takšnih dejanskih trditev nista zmogla, je brezpredmetno sklicevanje na nezmožnost njihovega dokazovanja.

9. Neutemeljena je tudi bojazen tožencev, da bi tožeča stranka dobila svojo obveznost plačano dvakrat in sicer enkrat v stečajnem postopku s strani kreditojemalca in od njiju. Če bo tožnica dobila poplačano svojo obveznost ali njen del v stečajnem postopku, bo v istem obsegu že po samem zakonu ugasnila poroštvena obveznost tožencev (prim. drugi odstavek 270. člena OZ). V primeru, da bosta obveznost najprej izpolnila toženca, bo terjatev tožnice do glavnega dolžnika prenehala (prvi odstavek 270. člena OZ) oziroma bo prešla na toženca z vsemi stranskimi pravicami in jamstvi za njeno izpolnitev (1018. člen OZ).

10. Napačno je tudi pritožbeno stališče tožencev, da bi moralo prvostopenjsko sodišče razveljaviti predhodno odredbo glede na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Toženca merita na odločbo Ustavnega sodišča RS U-1-148/13-15 z dne 10. 7. 2014, s katero je razveljavilo 1. točko prvega odstavka 258. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju. Vendar navedena odločitev, ki velja ex nunc, ne more vplivati na pravnomočno odločitev o predhodni odredbi.

11. Toženca pa utemeljeno opozarjata, da je sodišče spregledalo, da je tožnica skrčila svoj tožbeni zahtevek v obrestnem delu tako, da zahteva zakonske zamudne obresti od zneska 94.203,69 EUR, ki obsega glavnico v višini 83.600,00 EUR, pogodbene obresti v znesku 908,10 EUR, zakonske zamudne obresti od glavnice 83.600,00 EUR za čas do 30. 3. 2011 v znesku 43,50 EUR, obračunane zakonske zamudne obresti od glavnice 83.600,00 EUR od 30. 3. 2011 do 29. 6. 2012 v znesku 9.627,09 EUR in od zneska 25,00 EUR od 30. 6. 2012 dalje. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano odločitev v obrestnem delu spremenilo tako, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 97528/2012 z dne 29. 6. 2012 v veljavi za 94.203,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2012 dalje do plačila, za zakonske zamudne obresti od zneska 94.203,69 EUR za čas od 6. 1. 2012 do 29. 6. 2012 pa je omenjeni sklep o izvršbi razveljavilo in v tem obsegu zavrnilo tožbeni zahtevek.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena in 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) odločilo, kot izhaja iz izreka te odločbe.

13. Uspeh tožencev s pritožbo je minimalen, zato je pritožbeno sodišče še odločilo, da naj sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena v zvezi z 165. členom ZPP).

Op. št. (2): Pravilen je zaključek prvostopenjskega sodišča o neutemeljenosti trditve tožencev, da kredit ni bil črpan, saj sicer ne bi bil sklenjen aneks k pogodbi.