Jedro

Glede na delno ugoditev primarnemu zahtevku (ki se glasi na ugotovitev, da sta pravdni stranki v zakonski skupnosti pridobila nepremičnino, ter o njunem deležu na skupnem premoženju) sodišče o podrednem zahtevku (na plačilo) ne bi smelo odločati. Kadar skupnega premoženja ni več, ker je bila nepremičnina že odsvojena, stranki za takšno ugotovitveno tožbo nimata pravnega interesa.

Ob sklepanju dogovora o tožničinem vlaganju v toženčevo hišo ter obsegu in povrnitvi le – teh, pogodbeni stranki nista bila več zakonca, zato notarska oblika ni potrebna. Ker ne gre za prenos nepremičnin, ni potrebna niti pisna oblika.

Izrek

Pritožbi toženca se delno ugodi in izpodbijana sodba v 3. točki izreka (glede obveznosti toženca plačati tožnici znesek 5.459,50 EUR s pripadki) spremeni tako, da se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.

V preostalem delu pa se pritožba zavrne in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Predlog tožene stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo obseg skupnega premoženja, ki sta ga pravdni stranki pridobili v zakonski skupnosti, in sicer pod tč. 1.a izreka parc. št. 2084/7 k.o. x, dvorišče v izmeri 684 m2 in stan. hiša v izmeri 95 m2 (ter da je delež tožnice na tem premoženju znašal 75/1000, toženca pa 925/1000), pod tč. 1.b izreka opremo dnevne sobe (sedežno garnituro in regal), pod tč. 1.c izreka celotno opremo dveh otroških sob in pod tč. 1.d izreka naštete gospodinjske aparate, pri čemer je tožnica solastnica teh premičnin do 1/3, toženec pa do 2/3. Glede navedene nepremičnine je (pod tč. 2 izreka) v presežku (do 1/3) zahtevek zavrnilo, po podrejenem tožbenem zahtevku pa je (pod tč. 3 izreka) tožencu naložilo, da je dolžan tožnici plačati znesek 5.459,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.3.2007 dalje do plačila, v preostalem delu pa je podrejen tožbeni zahtevek (pod tč. 4 izreka) zavrnilo. Tožnici je nato naložilo, da tožencu plača pravdne stroške v znesku 415,58 EUR s pripadki.

Zoper sodbo se, kolikor je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo in glede pravdnih stroškov, pritožuje toženec iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da bi sodišče moralo upoštevati dogovor, ki sta ga pravdni stranki sklenili po razvezi zakonske zveze in po katerem je tožnica odpeljala vozilo R 5, toženec pa je pri Zavarovalnici ... poplačal tožničin kredit. To se je tekom postopka pokazalo kot nesporno in dogovor realiziran. Sicer pa bi sodišče moralo vrednost navedenega avtomobila, ki ga je tožnica nesporno odpeljala in z njim razpolagala, upoštevati pri delitvi skupnega premoženja oziroma določitvi deležev in obveznosti plačila. Tožnica je na glavni obravnavi dne 30.3.2009 jasno izpovedala, da sta se s tožnikom dogovorila, da ji bo na račun skupnega premoženja izplačal znesek 1.500.000,00 SIT, kot tudi da ji je izročil 300.000,00 SIT na račun njenega vložka v skupno premoženje. To bi sodišče moralo upoštevati. Z navedenim plačilom, poplačilom tožničinega kredita in avtomobilom, pa je toženec tudi v celoti izpolnil dogovor. Da poplačilo tožničinega kredita pri Zavarovalnici X ne predstavlja sredstev, ki so bila vložena v adaptacijo stanovanjske stavbe, pa jasno izhaja iz tožničine izpovedbe. Posledično je napačna tudi stroškovna odločitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča toženec v pritožbi utemeljeno opozarja na zgrešen zaključek sodišča prve stopnje o delni utemeljenosti tožničinega podrejenega tožbenega zahtevka v delu, ko je sodišče (pod tč. 3 izreka) tožencu naložilo plačilo zneska 5.459,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.3.2007 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje o tožničinem podrejenem tožbenem zahtevku sploh ne bi smelo odločati, potem ko je delno ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku glede ugotovitve, da sta pravdni stranki v zakonski skupnosti „pridobili“ (!?) parc. št. 2084/7 k.o. x (dvorišče v izmeri 684 m2 in stan. hiša v izmeri 95 m2) kot skupno premoženje ter da je delež tožnice na tem premoženju znašal 75/1000, toženca pa 925/1000 (ne glede na dejstvo, da tega premoženja ni več – je odsvojeno, last tretjega; kakšna deleža sta na tem (nekdanjem) skupnem premoženju (nekoč) imeli pravdni stranki, ni pomembno – in dejstvo, da gre pri tem za ugotavljanje dejstev, ne pa morebiti pravice ali pravnega razmerja, primerjaj 181. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP); več o tem v nadaljevanju). Po tretjem odstavku 182. člena ZPP je namreč o podrejenem tožbenem zahtevku mogoče odločati le v primeru neutemeljenosti primarnega tožbenega zahtevka (in njegovi zavrnitvi v celoti). Dejstvo je tudi, da je toženec osporaval tožbenim zahtevkom tožnice z zatrjevanjem po razvezi zakonske zveze sklenjenega in realiziranega dogovora, po katerem se je tožnica odpovedala uveljavljanju kakršnikoli zahtevkov zoper toženca oziroma (še posebej) s poplačilom tožničinega kredita pri Zavarovalnici X uveljavljati zahtevek iz naslova vlaganj v njegovo nepremičnino. Tožnica je, kot utemeljeno opozarja toženec v pritožbi, na naroku dne 30.3.2009 jasno in nedvoumno izpovedala, da sta se s tožencem dogovorila, da ji iz naslova njenih vlaganj izplača znesek 1.500.000,00 SIT (na vprašanje, kdo je določil naveden znesek, je odgovorila, da je ona prosila toženca, da ji da tak znesek, toženec pa se je s tako višino v celoti strinjal – list. št. 115 spisa). Zatrjevan dogovor o tožničinih vlaganjih v nepremičnino (hišo) toženca ter obsegu in načinu povrnitve le-teh (z izplačilom zneska 1.500.000,00 SIT) torej med strankama sploh ni bil sporen. Ker pri sklepanju tega dogovora pravdni stranki nista bili (več) zakonca, notarska oblika dogovora ni bila potrebna, kot tudi ne pisna. Ni šlo za pogodbo o prometu z nepremičnino, temveč za obligacijski pravni posel – povrnitev vlaganj, ki kakšne posebne oblike ni terjal, in torej tudi vprašanje realizacije dogovora ni pravno pomembno. Realizacija namreč zgolj nadomešča morebitno manjkajočo obliko pravnega posla; v primeru neizpolnitve obveznosti ima druga pogodbena stranka izpolnitveni zahtevek, le-ta pa ni predmet obravnavanega postopka. Zato je sodišče prve stopnje ne le po nepotrebnem in brez razumnih razlogov ugotavljalo obstoj dogovora med strankama v opisanem obsegu (glede tožničinih vlaganj v toženčevo nepremičnino – primerjaj prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP), temveč je tudi odločitev o toženčevi obveznosti plačila zneska 5.459,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.3.2007 dalje do plačila (pod tč. 3 izreka) materialnopravno zgrešena. Na podlagi 357. člena in pete alineje 358. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbi toženca ugodilo in izpodbijano sodbo v 3. točki izreka (glede obveznosti toženca plačati tožnici znesek 5.459,50 EUR s pripadki) spremenilo tako, da se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.

Glede ugotovitve, da sta pravdni stranki v zakonski skupnosti „pridobili“ parc. št. 2084/7 k.o. x (dvorišče v izmeri 684 m2 in stan. hiša v izmeri 95 m2 - šlo je za toženčevo nepremičnino, ki je tako ni mogel pridobiti; to lahko velja le za tožnico) kot skupno premoženje ter da je delež tožnice na tem premoženju znašal 75/1000, toženca pa 925/1000, gre (glede na dejstvo, da tega premoženja (kot skupnega) v času sojenja nesporno ni bilo več – je bilo odsvojeno, last tretjega) na eni strani za pravno nedopustno ugotavljanje dejstev, na drugi pa za ugotavljanje pravno nepomembnih dejstev, ki v ničemer ne vplivajo na pravni položaj strank oziroma njuna pravna razmerja (še posebno upoštevajoč njun zgoraj naveden dogovor glede vlaganj). Po 181. členu ZPP je v pravdi dopustno ugotavljati (ne)obstoj pravic ali pravnih razmerij oziroma (ne)pristnosti listin (jasno v času odločanja), ne pa dejstev. Nekdaj obstoječih pravic ali pravnih razmerij ni dopustno niti smiselno ugotavljati, za kaj takega tudi ne more biti podan pravni interes. Posledično le-ta torej ni podan niti za pritožbo, niti ni razumnih razlogov zanjo. Zato se v to odločitev kot povsem nepomembno pritožbeno sodišče ni spuščalo.

Glede ugotovitve, da so skupno premoženje naštete premičnine (oprema dnevne sobe - sedežna garnitura in regal), celotna oprema dveh otroških sob in gospodinjski aparati, pri čemer je tožnica solastnica teh premičnin do 1/3, toženec pa do 2/3, toženec s pritožbo po oceni pritožbenega sodišča ne omaja zaključka sodišča prve stopnje o nedokazanem dogovoru o delitvi celotnega skupnega premoženja. Na tak zaključek ne vplivajo (v postopku in pritožbi zatrjevana) dejstva, da so poleg navedenih premičnin skupno premoženje bile še druge premičnine, kot na primer avtomobil(i) ter da je ob razvezi obstajal (skupen) dolg (krediti), kot tudi da sta si pravdni stranki delno skupno premoženje (že) razdelili. Upoštevajoč pritožbene razloge ter v njihovem okviru (drugi odstavek 350. člena ZPP) tudi uradoma upoštevne, ki jih pritožbeno sodišče ni ugotovilo, je na podlagi 353. člena ZPP v preostalem delu glede navedenega toženčevo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V skladu s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče, upoštevajoč uspeh v pritožbenem postopku, odločilo da predlog tožene stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka zavrne.