Jedro

Sodišče na pravdo napoti nasprotnika stranke, katerega pravica se opira na zakonito domnevo.

Zmotno je tudi stališče, da obstoja zunajzakonske skupnosti po smrti enega od partnerjev ni več mogoče ugotavljati. Ni možen le samostojen zahtevek za ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti, pač pa je mogoče o tem odločati le v postopku za ugotovitev pravice ali dolžnosti, v katerem ima vprašanje obstoja zunajzakonske skupnosti prejudicialni pomen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zapuščinski postopek po pokojni A. L. prekinilo in dediča Jk. L. napotilo, da zoper sodediče Je. L., E.L., Jo. L. in A. L. vloži tožbo na ugotovitev, da ½ premoženja na nepremičnini s parc. št. 413/2008, k.o. A. ne sodi (pravilno: sodi) v zapuščino in je premoženje last zapustnice, ker je bilo pridobljeno v času trajanja zakonske zveze z Je. L.. Sodišče je v sklepu določilo rok za vložitev tožbe in pritožnika poučilo, da bo nadaljevalo zapuščinski postopek, če tožba v določenem roku ne bo vložena. Odločilo je še, da se zapuščinski postopek prekine do pravnomočno zaključenega pravdnega postopka, če bo vložena ustrezna tožba.

Zoper sklep se je dedič Jk. L. pravočasno pritožil. Obstoja katerega od v zakonu predvidenih pritožbenih razlogov formalno ne uveljavlja, predlaga pa spremembo sklepa tako, da bo na pravdo napoten njegov oče, Je. L.. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je bila parcela št. 413/8, k.o. A., kupljena mesec in pol pred rojstvom njegove sestre. Vsaj eno leto pred nakupom parcele sta starša živela v izvenzakonski zvezi. 23.1.1991 sta kupila še dve parceli, 10/7 in 10/1 k.o. A. Na teh parcelah sta postavila hišo in gospodarsko poslopje. Tudi za ti dve parceli je v zemljiški knjigi kot lastnik vpisan oče. Sodišče bi moralo na pravdo napotiti očeta. Predlaga še izdajo začasne odredbe, ker obstaja velika možnost obremenitve ali odtujitve nepremičnin.

Dedič Je. L. je na vročeno pritožbo odgovoril. Navaja, da je parcelo št. 413/8 kupil pred sklenitvijo zakonske zveze in je v zemljiški knjigi vpisan kot edini lastnik. Pravilen je zato zaključek, da je sinova pravica manj verjetna. Trditev o obstoju zunajzakonske skupnosti je neresnična. Po smrti enega od zakoncev spor o obstoju zunajzakonske skupnosti ni več možen. Trditev, da v zapuščino sodita tudi parceli 10/7 in 10/1 k.o. A. je pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Sicer pa so te navedbe tudi brezpredmetne, saj sodišče pritožnika glede teh parcel ni napotilo na pravdo Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 213. člena Zakona o dedovanju (ZD) sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katere pravica se mu zdi manj verjetna. ZD ne vsebuje nobenega merila za presojo o tem, katera pravica je manj verjetna. Zato je treba šteti, da sodišče pravice, ki se med seboj izključujejo, ocenjuje glede na prepričljivost navedb, na katere posamezna stranka opira svoje stališče. V pravni teoriji je zavzeto stališče, da sodišče na pravdo napoti nasprotnika stranke, katerega pravica se opira na zakonito domnevo (dr. Vesna Rijavec, Dedovanje, Gospodarski vestnik Ljubljana, 1999, stran 228 in 229). Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo na določbo 1. odstavka 11. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) po kateri se domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. Ni sporno, da je v zemljiško knjigo vpisan pritožnikov oče, Je. L., zato bo moral pritožnik v pravdi zatrjevati in dokazati, da gre za skupno premoženje njegovih staršev, pridobljeno z delom v času trajanja zunajzakonske skupnosti, ki je glede pravnih posledic izenačena z zakonsko zvezo (glej 2. odstavek 51. člena, 12. člen in 59. člen ZZZDR). Neodločilnega pomena je dejstvo, da je pritožnik šele v pritožbi podal navedbo o dodatnih dveh parcelah, ki naj bi bile pridobljene v času trajanja zunajzakonske skupnosti njegovih staršev. Na pravdo napoteni dedič ni strogo vezan na vsebino napotitvenega sklepa, pomembno je le, da zahtevek oblikuje tako, da ni vprašljiv njegov pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe. Zmotno je tudi stališče Je.L. iz odgovora na tožbo namreč, da obstoja zunajzakonske skupnosti po smrti enega od partnerjev ni več mogoče ugotavljati. Po določbi 2. odstavka 12. člena ZZZDR ni možen le samostojen zahtevek za ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti, pač pa je mogoče o tem odločati le v postopku za ugotovitev pravice ali dolžnosti, v katerem ima vprašanje obstoja zunajzakonske skupnosti prejudicialni pomen. Odločitev o tem pa učinkuje samo v tej zadevi (glej Rijavec, stran 232).

Pritožbeno sodišče po navedenem ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne tisti, na katerih obstoj mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Pritožbeno sodišče še pripominja, da pritožbeno sodišče ni pristojno odločati o predlogu za izdajo začasne odredbe.