Up-94/95

24.11.1998

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. M. Z. iz D. pri T., ki jo zastopa E. D., odvetnik v P. na seji senata dne 24.11.1998

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. M. Z. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. U 1238/93-4 z dne 25.5.1995 se n e s p r e j m e v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnica z ustavno pritožbo, vloženo dne 11.7.1995, izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča št. U 1238/93-4 z dne 25.5.1995. Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče v upravnem sporu zavrnilo tožbo pritožnice zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 0011/6-XVII-26.066/I z dne 7.9.1993, s katero je slednje potrdilo odločbo Oddelka za notranje zadeve občine Piran št. 201-170/92-93 z dne 1.6.1993, ki je ugotovil, da njen oče M. Z., rojen 18.5.1915 v P., ni državljan Republike Slovenije, ker se po predpisih o državljanstvu, ki so na ozemlju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije,1 ni štel za jugoslovanskega državljana.

2.Pritožnici se zdi nesprejemljivo, da bi se določena pravica, pa čeprav je prenehala ipso lege, lahko odvzela le z vpisom v državljansko knjigo brez izdaje ugotovitvene odločbe.To naj bi nasprotovalo že tedanji Ustavi SRS in SFRJ. Ker je v času črtanja M. Z. iz državljanske knjige že veljal Zakon o upravnem postopku, bi moral upravni organ, ne glede na to, da je šlo za črtanje po uradni dolžnosti, uvesti ustrezen postopek, ugotoviti vsa relevantna dejstva in izdati odločbo. Šele v tem primeru bi bilo črtanje zakonito. Pritožnica priznava, da se je njen oče leta 1963 izselil iz Jugoslavije, vendar poudarja, da upravni organ, ki je takrat po uradni dolžnosti opravil črtanje iz državljanske knjige, ni imel nikakršnega dokazila, da je bil njen oče italijanske narodnosti in da je pridobil italijansko državljanstvo. Po mnenju pritožnice je upravni organ tisti, ki bi moral imeti v spisu dokazila, na podlagi katerih je bilo izvedeno črtanje, ne pa, da pridobitev dokazov terja od nje.

Kolikor teh dokazil ni, bi po pritožničinem mnenju ob poštenem sojenju upravni organ moral napako oziroma nezakonitost po uradni dolžnosti odpraviti, oziroma izdati potrdilo, da je njen oče do svoje smrti bil jugoslovanski državljan. Kolikor napake ni odpravil upravni organ, bi jo moralo Vrhovno sodišče. Zato pritožnica meni, da je nepošteno razlogovanje sodišča, da je ona dolžna dokazati nezakonitost črtanja. Tako stališče Vrhovnega sodišča je po njenem mnenju nevzdržno in pomeni kršitev pravice do pravičnega in poštenega sojenja iz 1. odst. 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.2

B.

3.Ustavna pritožba ni pravno sredstvo v sistemu rednih in izrednih pravnih sredstev, ampak je poseben institut za presojo posamičnih aktov zaradi varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zato Ustavno sodišče ne presoja, ali je izpodbijana odločitev pravilna oziroma zakonita v smislu instančne presoje.

4.Ugotavlja le, ali ni morda v postopku odločanja o pravicah in obveznostih osebe prišlo do ustavno nedopustnega posega v človekove pravice in temeljne svoboščine. Dejansko stanje, ki ga Ustavno sodišče ugotavlja, ni dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločitev upravnega organa glede črtanja pritožničinega očeta iz državljanske knjige, zato očitki pritožnice, da upravni organ ni imel nobenih dokazov, da je njen oče italijanske narodnosti ter da bi pred izbrisom o tem moral izdati odločbo, ne morejo biti predmet presoje v tej ustavni pritožbi. Za presojo o obstoju kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin so relevantne le okoliščine, ki se nanašajo na zatrjevane kršitve. Ustavno sodišče je zato v obravnavanem primeru svojo presojo moralo omejiti le na okoliščine, ki so relevantne za odločitev, ali je podana zatrjevana kršitev pritožničine pravice do enakega varstva pravic po 22.členu Ustave oziroma pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave (s tema določbama Ustave je v celoti krita vsebina prvega odstavka 6. člena EKČP,3 na katerega se sklicuje pritožnica).

5.Člen 22 Ustave pomeni aplikacijo splošnega načela o enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) na področju sodnega in drugega varstva pravic. Gre za poseben primer načela pravne enakosti, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil. Zatrjevana kršitev ustavnih pravic iz 22. člena Ustave bi bila v obravnavanem primeru podana, če bi bila izpodbijana odločitev sprejeta v postopku, v katerem pritožnik ne bi mogel uveljaviti pravice do poštenega sojenja. Glede na navedbe ustavne pritožbe je tako v obravnavani zadevi za presojo bistveno, ali so upravni organi in sodišče pritožnici zagotovili pošten dokazni postopek in ali so spoštovali načelo kontradiktornosti, med drugim tudi s tem, da so se opredelili do pritožničinih navedb, ki so bile za odločitev v sporu bistvenega pomena.

6.V konkretnem primeru je upravni organ je v postopku ugotavljanja državljanstva pritožničinega očeta ugotovil, da ta ni bil jugoslovanski državljan, ker je bil na podlagi 23. člena Zakona o jugoslovanskem državljanstvu4 črtan iz državljanske knjige. Ker je pritožnica zatrjevala, da njen oče ni bil italijanske narodnosti, zaradi česar naj bi bil bilo črtanje iz državljanske knjige nezakonito, jo je upravni organ pozval, naj svojo trditev dokaže.

Pravilno je stališče upravnega organa in Vrhovnega sodišča glede državljanske knjige in dokaznega bremena. Državljanska knjiga je javna listina in zato dokazuje to, kar se v njej potrjuje ali določa (1. odstavek 164. člena Zakona o upravnem postopku)5. Organ, ki vodi upravni postopek torej dejstva in okoliščine, ugotovljene ali potrjene v javni listini po organu, ki je bil za to pristojen (npr. v državljanski knjigi), šteje za dokazana. Ker pa je domneva o resničnosti tistega, kar se v javni listini potrjuje izpodbojna (praesumptio iuris), je dovoljeno dokazovati, da so v taki listini dejstva neresnično potrjena (drugi odstavek 164. člena ZUP). Toda breme dokazovanja se v takem primeru prevali na tistega, ki neresničnost zatrjuje.

7.Pritožnica je ves čas postopka (tako pred prvostopnim in drugostopnim upravnim organom kot tudi v upravnem sporu pred Vrhovnim sodiščem) zatrjevala, da ima podatke o narodnosti njenega očeta matični urad občine Piran in zato pridobitev tega dokaza ni njena dolžnost ter da je njen oče italijansko državljanstvo pridobil na podlagi Pariške konvencije kot oseba, rojena na ozemlju, ki je bilo nekoč teritorij Kraljevine Italije in ne zato, ker bi bil italijanske narodnosti (ob poizvedovanju v Italiji naj bi izvedela, da nikakor niso podeljevali državljanstva na podlagi narodnosti). Tudi te podatke naj bi pridobil upravni organ sam.

8.Po določbi 137. člena ZUP mora stranka za svoje navedbe, če ne gre za splošno znana dejstva, navesti in ponuditi dokaze in jih, če je mogoče, tudi predložiti. Če stranka sama tega ne stori, zahteva to od nje uradna oseba, ki vodi postopek. Od stranke se ne zahteva, naj priskrbi in predloži dokaze, ki jih lahko hitreje in lažje preskrbi organ, ki vodi postopek, in tudi ne, naj predloži taka potrdila, ki jih organi po 172. členu tega zakona niso dolžni izdajati.

9.Po preiskovalnem načelu je zbiranje dejanskega in dokaznega gradiva, na katerem mora temeljiti odločba, sicer naloga uradne osebe, ki vodi postopek. V konkretnem primeru je upravni organ pridobil podatek iz državljanske knjige in na podlagi tega odločil. Ker pritožnica zatrjuje, da dejstvo, navedeno v javni listini ne drži, je dokazno breme obrnjeno, torej je sama tista, ki mora storiti vse, da bi svojo trditev dokazala. Ni videti razloga, zakaj bi npr. ne mogla pridobiti izpiska iz matične knjige v Piranu. Prvostopni upravni organ je pravilno ugotovil, da pritožnica ni predložila nobenega uradnega a o tem, da dokazov ne more pridobiti. Zgolj zatrjevanje, da je dolžan te podatke pridobiti upravni organ, v konkretnem primeru ne zadostuje, tudi če bi upravni organ lažje in hitreje priskrbel konkretni dokaz. Namen in cilj dokazovanja je prepričati uradno osebo pristojnega organa o resničnosti dejstev in okoliščin, ki jih stranka zatrjuje. To prepričanje doseže uradna oseba s presojo izvedenih dokazov. Teh pa v konkretnem primeru pritožnica ni predložila, razen državljanskega lista anagrafskega urada Občine Dolina pri Trstu, iz katerega izhaja, da je bil M. Z., rojen dne 18.5.1915 v P., dne 21.9.1964 vpisan kot italijanski državljan, stalno naseljen v D. pri T., ki ne dokazuje nobene od trditev pritožnice.

Očitane kršitve 22. člena in 23. člena Ustave očitno ni.

Vrhovno sodišče je v obravnavanem primeru uporabilo procesnopravne norme, kot to stori v vseh drugih pravno enakih primerih, in pritožnica tudi sama ne navaja in ne dokazuje primerov, ki bi kazali na drugačno sodno prakso. Pritožnica ni bila v nasprotju z zakonom prikrajšana za možnost enakopravnega sodelovanja v postopku in uveljavljanja svojih interesov v njem, zagotovljeno ji je bilo pošteno sojenje. Ustavne pritožbe zato ni bilo mogoče sprejeti v obravnavo.

C.

11.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter sodnika dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Predsednic senata Milojka Modrijan

1Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 in 13/94 - v nadaljevanju: ZDRS

2Uradni list RS, mednarodne pogodbe, št. 7/94 - v nadaljevanju: EKČP

3Prvi odstavek 6. člena EKČP se glasi: "Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodba mora biti izrečena javno, toda tisk in javnost sta lahko izločena s sojenja deloma ali v celoti v interesu morale, javnega reda ali državne varnosti, če to v demokratični družbi zahtevajo koristi mladoletnikov ali varovanje zasebnega življenja strank, pa tudi tedaj, kadar bi po mnenju sodišča zaradi posebnih okoliščin javnost sojenja škodovala interesom pravičnosti.

4Ur. l. SFRJ, št. 38/64 in 38/64 - Določba se glasi:"Jugoslovanskemu državljanu, ki se je pred uveljavitvijo tega zakona izselil iz Jugoslavije, živel v tujini in pridobil državljanstvo države, katere narodnosti pripada, preneha jugoslovansko državljanstvo z dnem, ko je pridobil tuje državljanstvo, če ni v mednarodni pogodbi drugače določeno."

5Uradni list SFRJ, št. 47/86 - prečiščeno besedilo - v nadaljevanju: ZUP