21. 4. 2016

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, na seji 21. aprila 2016

sklenilo:

Zahteva za oceno ustavnosti 222. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Uradni list RS, št. 40/12, 105/12, 85/14, 95/14, 90/15 in 102/15) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

1.Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je s sklepom št. II Ps 2205/2014 z dne 28. 1. 2016 na podlagi prvega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) prekinilo postopek v socialnem sporu zaradi ukinitve pravice do brezplačnega vrtca za drugega otroka in na podlagi 156. člena Ustave vložilo zahtevo za oceno ustavnosti 222. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF).

2.Predlagatelj zatrjuje neskladje te zakonske določbe z 2., 14., 33., 53., 155. in 158. členom Ustave. Navaja, da izpodbijana ureditev posega v premoženjske pravice tožnice, ki so varovane s 33. členom Ustave. Šlo naj bi za poseg v pridobljene pravice. Meni, da je izpodbijana ureditev posredno diskriminacijska ter v neskladju z načelom enakosti pred zakonom in z ustavnimi določbami o varovanju družine. Po njegovem mnenju za poslabšanje položaja posameznikov, kot posledice izpodbijane zakonske ureditve, ni videti razlogov, utemeljenih v prevladujočem in legitimnem javnem interesu. Opozarja, da je do spremembe pravnega položaja tožnice prišlo med uživanjem pravice, ki ji je bila priznana s pravnomočno odločbo. Sprememba naj bi bila nepredvidljiva, poleg tega pa prizadetim naj ne bi bil dan na voljo ustrezen čas za prilagoditev novi ureditvi. Izpodbijana ureditev naj bi pomenila odmik od načela varstva družine, ki naj bi ga država sicer vseskozi zagovarjala. Po mnenju predlagatelja takšna ureditev tudi ni bistveno vplivala na povečano zmožnost države za zagotavljanje drugih socialnih pravic.

3.V skladu s 156. členom Ustave mora sodišče prekiniti postopek in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven. To ustavno pooblastilo sodiščem je treba razlagati skupaj s 125. členom Ustave, po katerem so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani ne samo na zakon, temveč tudi na Ustavo. Upoštevaje ustavni položaj rednih sodišč, kot izhaja iz 125. člena Ustave, ima Ustavno sodišče po 156. členu Ustave subsidiarno vlogo. Ustavno sodišče je po tej določbi Ustave upravičeno intervenirati le takrat, kadar je ustavnosodna presoja zakona potrebna za zagotovitev ustavnoskladne odločitve v konkretnem sodnem postopku.

4.Procesna predpostavka, ki jo za začetek postopka za oceno ustavnosti z zahtevo sodišča določa prvi odstavek 23. člena ZUstS, mora biti izkazana ob vložitvi zahteve. Na njen obstoj mora Ustavno sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka pred Ustavnim sodiščem. V obravnavani zadevi je med postopkom za oceno ustavnosti, začetem z zahtevama istega predlagatelja, Ustavno sodišče že odločilo o protiustavnosti 222. člena ZUJF. V odločbi št. U-I-122/15, U-I-199/15 z dne 17. 3. 2016 (Uradni list RS, št. 24/16) je ugotovilo, da 222. člen ZUJF ni bil v neskladju z Ustavo.

5.Tudi v obravnavani zadevi predlagatelj zatrjuje neskladje izpodbijane določbe z 2., 14., 53., 155. in 158. členom Ustave. Dodatno zatrjuje še neskladje s 33. členom Ustave. Pravica do brezplačnega vrtca za drugega otroka je zakonsko določena pravica socialne narave. Morebitna sprememba njene višine za naprej ni varovana v okviru pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, temveč v okviru načela zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave.[1] Ustavno sodišče pa je izpodbijano ureditev z vidika te ustavne določbe v odločbi št. U-I-122/15, U-I-199/15 že presojalo.

6.Ustavno sodišče je torej v odločbi št. U-I-122/15, U-I-199/15 izpodbijano določbo že presojalo z vidika vseh očitkov, ki jih navaja predlagatelj. Odločitev Ustavnega sodišča o zahtevi predlagatelja tako ni potrebna za zagotovitev ustavnoskladne odločitve v konkretnem sodnem postopku. Glede na navedeno procesna predpostavka iz prvega odstavka 23. člena ZUstS za odločanje o ustavnosti izpodbijane določbe ni izpolnjena. Zato je Ustavno sodišče zahtevo zavrglo.[2]

7.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

mag. Miroslav Mozetič Predsednik

[1]Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-186/12 z dne 14. 3. 2013 (Uradni list RS, št. 25/13, in OdlUS XX, 3), 16. točka obrazložitve.

[2]Primerjaj s sklepom Ustavnega sodišča št. U-I-250/12 z dne 6. 3. 2014.