Jedro

Osebe, ki jim je bilo premoženje nacionalizirano na podlagi 7.a člena Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, niso upravičene do denacionalizacije po ZDen. V postopku denacionalizacije ni mogoče preizkušati zakonitosti pravnomočnega upravnega akta, s katerim je bilo podržavljenje izvršeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 2547/97 z dne 13.7.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnic proti odločbi tožene stranke, št. .......... z dne 5.9.1997. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila njihovo pritožbo proti sklepu Upravne enote C., št. .......... z dne 25.3.1997, s katerim je navedeni upravni organ prve stopnje zavrgel zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, vpisanih v z.k. vložku št. 1551, k.o. C., ker je bilo predmetno premoženje podržavljeno na podlagi 7. a člena Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46 in 35/48, v nadaljevanju ZNZGP) z odločbo občinskega ljudskega odbora C. št. Prav. 32/1956 z dne 6.6.1956. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo tožnic na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/07, v nadaljevanju ZUS), ker je ugotovilo, da je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Ker po 8. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 56/92-odl.US, 13/93-odl.US, 31/93, 24/95-odl.US, 20/97-odl.US, 23/97-odl.US, 65/98, 76/98 - odl.US, 66/00 - v nadaljevanju ZDen) ni mogoče uveljavljati denacionalizacije premoženja, ki je bilo podržavljeno na podlagi 7.a člena ZNZGP, tudi po presoji sodišča ni podan pravni temelj za uveljavljanje pravic po ZDen. Na drugačno odločitev v tem upravnem sporu ne more vplivati tožbeni ugovor, da pri podržavljenju oziroma nacionalizaciji ni bil pravilno uporabljen zakon, češ da gre za premoženje, ki ni sodilo v sklop gospodarskega podjetja, saj se z denacionalizacijo ne more posegati v veljavnost aktov, s katerimi so se ukrepi nacionalizacije izvajali. Tudi dejstvo, da je bil L.K. državljan FLRJ in LRS od 28.8.1945 do 3.2.1950 na drugačno odločitev nima nikakršnega vpliva, glede na to, da se je imenovani, po nacionalni pripadnosti Žid, leta 1948 odselil v Izrael in se zaradi pridobitve izraelskega državljanstva odrekel državljanstvu FLRJ.

Premoženje mu je bilo namreč nacionalizirano leta 1956 kot tujemu državljanu.

Tožnice v pritožbi uveljavljajo zmotno uporabo materialnega prava, ki je posledica zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbi ugodi in odpravi odločbo tožene stranke oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ponavljajo tožbene navedbe, da je bil L.K. leta 1946, ko je pričel veljati ZNZGP in 28.4.1948, ko je pričel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah istega zakona, še vedno jugoslovanski državljan. Ponovno poudarjajo, da predmetna nacionalizirana stanovanjska zgradba ni bila del zasebnega gospodarskega podjetja, katerega lastnik je bil pokojni L.K., in bi morala biti v smislu 2. točke 3. odstavka 7.a člena izvzeta iz nacionalizacije. Napačen je tudi zaključek sodišča, da je pokojni L.K. z izselitvijo v Izrael nehal rabiti predmetno stanovanje, zato je po njihovem mnenju pravni temelj podržavljenja nezakonit in nepravilen. Kot razlog izselitve pokojnega L.K. iz Jugoslavije pa navajajo izrazit antisemitski odnos takratne oblasti do Židov, čemur pa je botrovala tudi nacionalizacija njegovega podjetja, zato ni prav, da ga današnji sistem obravnava enako, kot na primer Nemce, ki so po koncu vojne zapuščali svoje domove in premoženje v naši državi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je bilo predmetno premoženje nacionalizirano L.K. kot tujemu državljanu na podlagi 7.a člena ZNZGP, ki ga ZDen v 8. točki 3. člena izrecno izključuje iz pravne podlage za denacionalizacijo. Osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na tak način, ZDen ne šteje za upravičence za denacionalizacijo. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru po ZDen ni pogojev za uvedbo postopka denacionalizacije. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati pritožbene navedbe, ki po svoji vsebini izpodbijajo odločbo o nacionalizaciji. Kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje, v postopku denacionalizacije ni mogoče preizkušati zakonitosti pravnomočnega upravnega akta, s katerim je bilo podržavljenje izvršeno. Pravnomočna odločba pravno učinkuje, dokler obstaja. Presoja zakonodajne ureditve v 8. točki 1. odstavka 3. člena ZDen pa ni predmet presoje v tem upravnem sporu.

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.