Jedro

Tožnik je imel v spornem obdobju neenakomerno razporejen delovni čas, vendar mu je kljub temu nastajal višek ur, ki ga ni mogel izrabiti, saj je bil tožnik v času, ko se delo pri naročniku, kateremu je dostavljal robo, ni opravljalo, na dopustu. Ker tožena stranka tožniku v spornem obdobju opravljenih nadur ni plačala, je tožnik v spornem obdobju upravičen do plačila za opravljano nadurno delo v višini 30 % dodatka, kot je določen v 51. členu Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci.

Tožnik se odpravnini, ki mu pripada ob upokojitvi, ni mogel pravno veljavno odpovedati, zato je njegova izjava o odpovedi pravici do odpravnine ob upokojitvi nična.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sklepa (odločitev o stroških postopka) spremeni tako, da se stroški, ki jih je dolžan tožnik povrniti toženi stranki, zvišajo na znesek 625,78 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo ničnost tožnikove izjave o odpovedi pravici do odpravnine. V II/1. točki izreka je ugotovilo obstoj tožnikove terjatve po plačilu odpravnine ob upokojitvi v bruto višini 3.008,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 25. 10. 2013 dalje do plačila. V II/2. točki izreka je ugotovilo obstoj tožnikovih terjatev za plačilo dela preko polnega delovnega časa v bruto zneskih, kot izhajajo iz navedene točke izreka in po obračunu za plačilo prispevkov za socialno varnost in akontacije dohodnine od teh zneskov ter za plačilo neto zneskov tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za obveznost preteklega meseca. V II/3. točki izreka je ugotovilo obstoj tožnikove terjatve za plačilo treh dnevnic v višini in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot to izhaja iz navedene točke izreke. V III. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je ugotovilo, da ne obstoji tožnikova terjatev proti toženi stranki iz naslova dnevnic za preostalo vtoževano obdobje (kot izhaja iz navedene točke izreka). V IV. točki izreka je ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke proti tožniku iz naslova odškodnine v višini 400,00 EUR, v višini 7.694,59 EUR, v višini 577,60 EUR in v višini 518,97 EUR. V V., VI. in VII. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku izplačati zneske terjatev, ugotovljenih v II. točki izreka, višji zahtevek tožnika pa je zavrnilo. V VIII. točki izreka je zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke. V 1. točki izreka sklepa, ki ni pod pritožbo, je umik tožbe po prvotno postavljenem zahtevku tožnika vzelo na znanje in v tem delu postopek ustavilo. V 2. točki izreka sklepa je naložilo tožniku, da je dolžan toženi stranki povrniti njene stroške postopka v višini 453,37 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka.

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen del, v zvezi s katerim je tožnik v tem individualnem delovnem sporu uspel, zoper odločitev o pobotnem ugovoru tožene stranke in zoper odločitev o pravdnih stroških, se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da bodisi v celoti zavrne tožnikov tožbeni zahtevek, bodisi da ugotovi obstoj njenih terjatev iz pobotnega ugovora in nato zavrne tožnikov tožbeni zahtevek ali pa da izpodbijani del odločitve razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožniku pa naloži v plačilo pritožbene stroške tožene stranke. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje o nadurah, ki jih je tožnik vtoževal, odločilo na podlagi nepopolnega in neobrazloženega mnenja, ki ga je izdelal sodni izvedenec. Pri izračunu je izvedenec upošteval različne zneske osnovne plače tožnika, čeprav je imel tožnik v pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno osnovno plačo v višini 600,00 EUR bruto. Prav tako se ure za julij 2009 in julij 2011, ki jih je izvedenec povzel v tabelo, ne ujamejo z urami dela v potnih nalogih in evidencah delovnega časa. Tožnik ni opravil 763,21 ur nadurnega dela, zato ni upravičen do prisojenega dodatka za to nadurno delo. Pri izračunu teh nadur pa je sodišče prve stopnje uporabilo tudi določbe razveljavljene kolektivne pogodbe, kar pomeni očitno kršitev ustavnih načel. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo dejanskega števila opravljenih nadur (če so te sploh bile opravljene), ni poiskalo veljavne kolektivne pogodbe oziroma ni imenovalo izvedenca, ki bi ocenil vrednost nadurnega dela, prav tako se ni opredelilo do pripomb tožene stranke na izvedensko mnenje. Tožniku tudi ne pripadajo dnevnice za službena potovanja na Hrvaško za dneve 24. 6. 2013, 12. 7. 2013 in 23. 8. 2013, saj je tožnik tudi te dneve opravljal svoje redno delo in ni odšel na službeno potovanje. Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izjava tožnika o odpovedi pravici do odpravnine nična. Prav tako ni verjeti tožniku glede razloga, zaradi katerega je to izjavo podal, saj je svoje trditve o tem večkrat spreminjal. Tožnik in tožena stranka sta se dogovorila za pobotanje te odpravnine s škodo, ki jo je tožnik povzročil toženi stranki. To potrjuje tudi dejstvo, da je izjavo o odpovedi pravici do odpravnine doma napisala tožnikova žena, tožnik pa jo je podpisal. To pomeni, da tožnik ni bil pod vplivom tožene stranke, kot je v postopku zatrjeval. To tožnikovo izjavo je treba šteti kot pisno soglasje tožnika k pobotu, čeprav je navedeno, da gre za odpoved odpravnini ob upokojitvi. Poleg tega odpravnine ob upokojitvi ni mogoče enačiti z odpravnino ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, saj zasledujeta različne cilje. Nepravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi pobotnega ugovora tožene stranke za znesek 400,00 EUR. To globo za prekršek, ki ga je storil tožnik, je plačal direktor tožene stranke kot njen zakoniti zastopnik in ne kot fizična oseba. V konkretnem primeru je tožena stranka želela pomagati svojemu zaposlenemu, ki ni imel denarja za plačilo globe. Šlo je za posojilo, ki ga tožnik ni nikoli vrnil toženi stranki, in ne za odškodnino, kot to zaključuje sodišče prve stopnje. Tudi glede pobotnega ugovora tožene stranke v višini 7.694,59 EUR je odločitev sodišča prve stopnje napačna. Ta znesek je tožena stranka najprej uveljavljala kot materialno procesni pobot terjatve z odpravnino ob upokojitvi, tožnikova izjava o odpovedi odpravnini ob upokojitvi pa je pomenila soglasje k pobotu. Tako so bili izpolnjeni pogoji za materialni pobot. Podredno je tožena stranka pravočasno uveljavljala tudi procesni pobot, v času, ko so stekli pogoji zanj, pa terjatev še ni bila zastarana (314. člen OZ). Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka, saj bi bila tožena stranka upravičena tudi do stroškov za prevod listin iz tujega jezika, ki jih je vložila v spis. Na podlagi teh prevedenih listin je sodišče sprejelo svojo odločitev, kar pomeni, da so bili tudi stroški prevajanja teh listin potrebni za pravdo. Poleg tega se je pri odločitvi o stroških sodišče prve stopnje sklicevalo na Zakon o odvetniških storitvah, čeprav se za presojo stroškov upoštevajo določbe Zakona o odvetniški tarifi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja tožena stranka v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo (razen delno glede odločitve o pravdnih stroških tožene stranke).

6. S pritožbenimi navedbami, da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti, tožena stranka smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar ta bistvena kršitev določb postopka ni podana. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa niso niti nejasni niti med seboj v nasprotju. Prav tako je izrek sodbe razumljiv in ne nasprotuje samemu sebi niti razlogom sodbe.

7. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal ugotovitev ničnosti svoje izjave o odpovedi pravici do odpravnine ob upokojitvi, izplačilo te odpravnine, obračun in izplačilo dela preko polnega delovnega časa za obdobje od januarja 2009 do septembra 2013 (razen za september 2009, za marec, avgust in november 2010, za maj, september in november 2011, za maj in julij 2012 ter za maj, junij in avgust 2013), plačilo dnevnic za obdobje od januarja 2009 do oktobra 2013 in povrnitev pravdnih stroškov. Tožena stranka je v pobot ugovarjala terjatev iz naslova posojila v višini 400,00 EUR in odškodnin v višini 7.694,59 EUR, 577,60 EUR in 518,97 EUR za škodo, ki naj bi jo tožnik povzročil toženi stranki s svojimi različnimi ravnanji.

8. V vtoževanem obdobju je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 12. 11. 2007 za nedoločen čas za delovno mesto „voznik tovornjaka“ s polnim delovnim časom 40 ur na teden (B1), s 26. 10. 2013 pa je pridobil pravico do starostne pokojnine (A6). Iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je bila ta sklenjena tudi na podlagi Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (kolektivna pogodba dejavnosti; Ur. l. RS, št. 26/1991 in nadalj.).

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnik moral opravljati tudi nadure, da je bila ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi med strankama dogovorjena bruto plača v višini 600,00 EUR in da tožniku pripadajo tudi dodatki, kot je to določeno v splošnih aktih delodajalca oziroma tako, kot lahko določa delodajalec v okviru svojih pristojnosti (V. člen pogodbe o zaposlitvi). Za tožnika je veljal tudi Zakon o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD; Ur. l. RS, št. 76/2005 in nadalj.), na podlagi katerega se kot delovni čas šteje tudi čas, ko je mobilni delavec na svojem delovnem mestu na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge in dejavnosti, kot so čas vožnje, čas natovarjanja in raztovarjanja, čiščenje, … (kar vse izhaja iz 3. člena ZDCOPMD). Ugotovilo je, da je imel tožnik sicer neenakomerno razporejen delovni čas, vendar mu je kljub temu nastajal višek ur, ki ga ni mogel izrabiti, saj je bil tožnik v času, ko se delo pri naročniku, kateremu je dostavljal robo, ni opravljalo, na dopustu. Tožnik je vodil evidenco delovnega časa, ki jo je na zahtevo tožene stranke beležil na potne naloge, na katere je vpisoval čas začetka in konca delovnega dne. Te podatke je nato tožena stranka vpisovala v svojo evidenco ur, ki jih je dnevno opravil tožnik, na podlagi te evidence pa je sodni izvedenec za ekonomijo, davke in finance, A.A., univ. dipl. oec., izdelal izvedensko mnenje. Na to mnenje sta dali pripombe obe stranki, v zvezi s temi pripombami pa je sodišče prve stopnje imenovanega izvedenca na glavni obravnavi dne 18. 9. 2015 tudi zaslišalo. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokazne ocene izvedenskega mnenja sodnega izvedenca, njegove izpovedbe ter na podlagi listinskih dokazov, ki jih je v spis vložila tožena stranka (B26 - B30, B31 - B35) ugotovilo, da je tožnik dejansko opravil toliko nadur, kot je to ugotovil sodni izvedenec. Sodni izvedenec je izračunal tudi višino mesečnih zneskov bruto nadur, do katerih je bil tožnik v vtoževanem obdobju upravičen, in sicer na podlagi 51. člena kolektivne pogodbe dejavnosti.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke o tem, da je sodni izvedenec izvedensko mnenje izdelal površno in nenatančno, da je pri izračunu nepravilno upošteval različne zneske osnovne plače (in ne osnovno plačo v višini 600,00 EUR bruto, ki je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi) in da se število ur, ki jih je povzel v tabelo, ne ujema z urami dela v potnih nalogih oziroma evidencah delovnega časa (za julij 2009 in julij 2011). Izvedensko mnenje je po zaključku pritožbenega sodišča izdelano v skladu s pravili znanosti in stroke. Sodni izvedenec je v svoji izpovedbi v zvezi s pisnim izvedenskim mnenjem pojasnil, da je urno postavko izračunal na podlagi osnovne plače, ki jo je tožena stranka tožniku mesečno izplačevala, do različnih podatkov glede števila ur v juliju 2009 in juliju 2011 pa je prišlo zato, ker sta bila na plačilnih listah za navedena meseca nepravilno prikazana dvakrat po en dan dopusta manj, kot pa to izhaja iz evidence delovnega časa (ki jo je sestavila tožena stranka) in na katero je izvedenec oprl svoj izračun. Glede na navedena pojasnila sodnega izvedenca in ker v zvezi z višino osnovne plače in razliko v podatkih o urah dela za julij 2009 in julij 2011 tožena stranka drugih pripomb ni imela in v zvezi s tem ni podala drugih navedb oziroma dokaznih predlogov, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo kot pravilen izvedenčev izračun tudi v tem delu. Ker je sodni izvedenec izračun mesečnega števila nadur oprl na primerjavo med številom ur v plačilnih listah in številom ur po evidenci delovnega časa, so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje najprej nesporno ugotoviti število dejansko opravljenih nadur. To dejstvo je namreč ugotovilo sodišče na podlagi izvedenskega mnenja.

11. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, ko je v zvezi z določitvijo zneska, ki je tožniku pripadal iz naslova opravljenih nadur, uporabilo določbe kolektivne pogodbe dejavnosti kljub temu, da se je uporabljala le do 31. 12. 2008. Navedena kolektivna pogodba je služila kot podlaga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko. 51. člen kolektivne pogodbe dejavnosti je določal, da znaša dodatek za delo preko polnega delovnega časa 30 %. Dodatek za delo v posebnih pogojih dela (med katere spada tudi nadurno delo) je zakonska kategorija, ki je bila opredeljena v 128. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) in ki jo sedaj opredeljuje 128. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013). Obe določbi sicer glede višine dodatka za nadurno delo napotujeta na kolektivno pogodbo dejavnosti, vendar pa okoliščina, da partnerji kolektivnega dogovarjanja niso sklenili nove kolektivne pogodbe dejavnosti (ali pa se dogovorili o podaljšanju že sklenjene kolektivne pogodbe dejavnosti) ne more pomeniti, da tožnik iz tega razloga ni upravičen do dodatka plačila za opravljene nadure. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje višino tega dodatka, ki izhaja iz 51. člena kolektivne pogodbe dejavnosti, utemeljeno upoštevala za celotno vtoževano obdobje. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi druge kolektivne pogodbe dejavnosti, ki so veljale v vtoževanem obdobju, določajo enako višino dodatka za nadurno delo (npr. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine; Ur. l. RS, št. 111/2006 in nadalj.; Kolektivna pogodba za kmetijsko in živilsko industrijo; Ur. l. RS, št. 45/2006 in nadalj.; Kolektivna pogodba gradbenih dejavnostih; Ur. l. RS, št. 1/2005 in nadalj., …), kar pomeni, da je tudi z vidika enakopravne obravnave delavcev, ki delajo pri delodajalcih, za katere veljajo različne kolektivne pogodbe (in v odsotnosti drugačnega dogovora predstavnikov delavcev in zasebnih delodajalcev), plačilo za opravljeno nadurno delo tožnika v višini 30 % dodatka ustrezno.

12. Sodišče prve stopnje je tožniku utemeljeno prisodilo tri dnevnice kot obliko povračila stroškov, ki jih je tožnik imel zaradi treh potovanj na Hrvaško. Ob ugotovitvi, da je tožnik 24. 6. 2013, 12. 7. 2013 in 23. 8. 2013 opravljal vožnje v tujino (tovorno vozilo je moral odpeljati v B. na Hrvaško), mu za navedene dneve pripada dnevnica (prvi odstavek 130. člena ZDR-1). V zvezi s tem je tudi zakoniti zastopnik tožene stranke v svoji izpovedbi izrecno pojasnil, da so dnevnice pri toženi stranki obračunavali samo za tujino, ne pa tudi za Slovenijo. S tem je dejansko potrdil navedbe tožene stranke, podane na naroku za glavno obravnavo dne 20. 3. 2015 in v pripravljalni vlogi z dne 8. 6. 2015, da je tožena stranka tožniku izplačevala pripadajoče dnevnice za poti v tujino. Dejstvo, da je tožena stranka tožniku plačala dnevnice za vožnje, ki jih je opravil tožnik v tujini, pa potrjujejo tudi tožnikove plačilne liste za obdobje od leta 2009 do 2013 (B36).

13. Tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik prejel dnevnice tudi za tri zgoraj omenjene dneve, čeprav je iz potnih nalogov razvidno, da je tožnik v teh dneh odpotoval v B. na Hrvaško. Zato je tožnik tudi po zaključku pritožbenega sodišča upravičen do izplačila dnevnic za navedene dneve. Pritožbene navedbe tožene stranke, s katerimi napada pravilnost zgoraj opisanega stališča sodišča prve stopnje, so zato neutemeljene, vključno s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 387/2011 (v kateri se je Vrhovno sodišče RS opredelilo do vprašanja dnevnic z vidika davčnih predpisov). Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da je Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 346/2007 z dne 13. 3. 2009 zavzelo stališče, da je bistveno za pridobitev pravice do dnevnice, da gre za opravljanje dela po nalogu delodajalca v drugem kraju ali na določenih relacijah izven kraja sedeža delodajalca oziroma izven kraja stalnega obrata delodajalca, če je tu delavčevo stalno delovišče, da zaradi tako odrejenega dela odsotnost delavca (s sedeža delodajalca ali drugega stalnega delovišča) traja več kot 6 oziroma 8 oziroma 12 ur dnevno (od tega je odvisna višina dnevnice) in da med tako odrejenim delom delavec nima s strani delodajalca organizirane prehrane. Tudi v zgoraj omenjeni zadevi, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče RS, pod opr. št. VIII Ips 346/2007, je bil tožnik voznik, ki je opravljal s strani delodajalca odrejene vožnje v domačem in mednarodnem transportu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi glede na opisano stališče Vrhovnega sodišča RS tožnik v tem individualnem delovnem sporu upravičen do plačila dnevnic za 24. 6. 2013, 12. 7. 2013 in 23. 8. 2013, ko je opravil vožnje v B. na Hrvaško. V postopku namreč ni bilo ugotovljeno, da za priznanje teh dnevnic niso obstajali pogoji (trajanje opravljanja dela, …). Glede na to, da tožena stranka v pritožbi višine prisojenih dnevnic za sporne dneve ni prerekala, se do tega ni opredeljevalo niti pritožbeno sodišče. 14. V zvezi s tožbenim zahtevkom tožnika, ki se je nanašal na ugotovitev ničnosti njegove izjave o odpovedi pravici do odpravnine ob upokojitvi in posledično na plačilo te odpravnine, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se tožnik s to izjavo (A8) odpravnini ni mogel pravno veljavno odpovedati in da je zato ta izjava nična. V sodni praksi VDSS se je (tudi na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up-63/03-19 z dne 2. 2. 2005) izoblikovalo stališče, da se delavec ne more pravno veljavno odpovedati zakonsko določeni pravici do odpravnine v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti, oziroma do regresa za letni dopust. To predstavlja nedopustno razpolaganje s pravicami iz delovnega razmerja in je v nasprotju s 109. členom ZDR, 131. členom ZDR oziroma 108. členom ZDR-1 in 131. členom ZDR-1 (npr. sodbe VDSS opr. št. Pdp 1138/2011, Pdp 115/2014, Pdp 1630/2014, Pdp 426/2015). Po zaključku pritožbenega sodišča ni utemeljenega razloga, da bi se drugače obravnavala pravica delavca do odpravnine ob upokojitvi, zato so pritožbene navedbe tožene stranke že iz tega razloga neutemeljene. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da izvedeni dokazi ne potrjujejo pritožbenih navedb tožene stranke, da je ta izjava dejansko pomenila soglasje k pobotu terjatev (s čimer naj bi prišlo do materialnega pobotanja s terjatvami, ki jih je tožena stranka uveljavljala v pobot tudi v okviru procesnega pobotanja). V tej izjavi (A8) je navedeno, da se tožnik zaradi krize in zaradi dobrega odnosa, ki sta ga imela v 12-letnem obdobju z zakonitim zastopnikom tožene stranke, odpoveduje odpravnini, ki mu pripada ob odhodu v pokoj. Na podlagi takšne vsebine izjave (ki soglasja k pobotu sploh ne omenja) in glede na nasprotujoči si izpovedbi tožnika in zakonitega zastopnika tožene stranke o razlogih za nastanek te izjave tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča ni mogoče zaključiti, da je ta izjava dejansko pomenila soglasje k pobotu terjatev, ki naj bi jih imela tožena stranka do tožnika iz naslova odškodnine za škodo, ki naj bi jo povzročil tožnik. To pa pomeni, da že iz tega razloga niso bili podani pogoji za materialno pobotanje. Ker je tožnik tožbeni zahtevek za odpravnino po višini oblikoval glede na prvi odstavek 132. člena ZDR-1 in pri izračunu višine upošteval dve povprečni mesečni plači v RS za pretekle tri mesece (kar je bilo zanj ugodneje kot izplačilo dveh njegovih povprečnih plač za pretekle tri mesece), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo tudi o višini pripadajoče odpravnine (česar tožena stranka v pritožbi izrecno niti ne izpodbija).

15. Kot je bilo že ugotovljeno, je tožena stranka v postopku v pobot uveljavljala štiri svoje terjatve, in sicer eno iz naslova posojila, tri pa iz naslova škode, ki naj bi jo povzročil tožnik. Tožena stranka je v pobot tožnikovi terjatvi uveljavljala terjatev iz naslova plačila globe v višini 400,00 EUR zaradi carinskega prekrška, ki naj bi ga storil tožnik. Ta znesek so delavci podružnice družbe C. d.d. v D. izročili tožniku, da je to globo lahko plačal, nato pa je zakoniti zastopnik tožene stranke ta znesek vrnil družbi C. d.d. Druga terjatev v višini 7.694,59 EUR je predstavljala znesek za odkup blaga, ki ga je plačal naročnik prevoza (E. d.d.) zaradi zatrjevane tožnikove napake, ki naj bi jo storil pri prevozu blaga čez slovensko - hrvaško mejo (zaradi česar je prišlo do zaplembe tega blaga s strani hrvaških carinskih organov). Naročnik je moral to blago odkupiti, če ga je želel dobiti nazaj. Tretja terjatev v višini 577,60 EUR se je nanašala na škodo, ki naj bi nastala toženi stranki zato, ker naj bi zaradi tožnikove napake v maju 2013 tovorno vozilo, s katerim je tožnik upravljal, dva dni stalo na meji. Četrta terjatev v višini 518,97 EUR pa se je nanašala na škodo, ki naj bi jo povzročil tožnik s tem, da je 7. 3. 2013 na cestninski postaji zapeljal vzvratno in poškodoval vozilo za njim. Zaradi tega naj bi zavarovano vozilo izgubilo triletni bonus, kar je za avtoprevozništvo F.F. s.p. pomenilo izgubo popusta za tri leta. Tožena stranka je to škodo ocenila na že omenjeni znesek 518,97 EUR (po stimulativnem izračunu ob nespremenjenih cenah in z upoštevanjem 6.5 % davkom).

16. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženi stranki ni uspelo dokazati obstoja prve, tretje in četrte terjatve, ki jih je ugovarjala v pobot, v zvezi z drugo terjatvijo pa je ugotovilo, da je le-ta zastarala, zaradi česar je v celoti ugotovilo neobstoj teh terjatev tožene stranke.

17. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zgornjimi ugotovitvami sodišča prve stopnje. Glede na to, da tožena stranka v pritožbi v zvezi z ugotovitvijo neobstoja tretje in četrte terjatve izpodbija odločitev sodišča prve stopnje brez kakršnekoli obrazložitve, je v tem delu pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ugotovilo je, da glede navedenega niso bile storjene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno.

18. V zvezi s terjatvijo iz naslova globe v višini 400,00 EUR, ki naj bi jo za tožnika plačal zakoniti zastopnik tožene stranke, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je to globo direktor tožene stranke po pošti nakazal plačniku (družbi C. d.d.), kar izhaja tudi iz elektronske korespondence med njim in družbo C. d.d. (B7). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je ta terjatev, ki jo uveljavlja tožena stranka v pobot, po svoji naravi odškodninska terjatev (in ne posojilo, kot to zatrjuje tožena stranka). Iz dokaznega postopka namreč ne izhaja, da bi bila med tožnikom in toženo stranko sklenjena kakršnakoli posojilna pogodba. Glede na izpovedbo zakonitega zastopnika tožene stranke, da je ta znesek družbi C. d.d. plačal osebno (in ne v svojstvu tožene stranke kot pravne osebe) in ker tožena stranka ni predložila ustreznih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da je njej iz tega razloga nastala škoda (npr. dokazilo o tem, da je plačani znesek vrnila zakonitemu zastopniku), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da toženi stranki v zvezi s to terjatvijo ni uspelo dokazati škode, ki naj bi ji zaradi tega nastala. Za odškodninsko odgovornost morajo biti kumulativno podane štiri predpostavke, in sicer protipravnost oziroma nedopustnost ravnanja, nastanek škode, vzročna zveza med tem ravnanjem in nastalo škodo ter odgovornost povzročitelja škode. Če ni podanih vseh štirih predpostavk, ni podlage za odškodninsko obveznost. Ker tožena stranka ni dokazala, da bi ji nastala zatrjevana škoda iz naslova plačane globe za prekršek, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ne obstoji ta terjatev tožene stranke do tožnika.

19. V zvezi z drugo terjatvijo, ki jo je tožena stranka ugovarjala v pobot (v višini 7.694,59 EUR), pa je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da sta tožena stranka in naročnik (družba E. d.d.) dne 22. 5. 2013 sklenila sporazum o povračilu škode (B14), s katerim se je tožena stranka zavezala, da bo naročniku poravnala dolgovani znesek v šestih mesečnih obrokih. Ta škoda je naročniku nastala z odkupom zaseženega blaga s strani hrvaških carinskih organov. Naročnik je toženi stranki v ta namen izstavil šest računov, škodo pa je tožena stranka poravnavala s kompenzacijo. Tožena stranka je v zvezi s tem predložila dokaze, iz katerih izhaja, da so bile kompenzacije izvajane v maju in juniju 2013, ne pa tudi kasneje. Ker je tožena stranka to terjatev uveljavljala s pobotnim ugovorom, ki je bil podan v odgovoru na tožbo (19. 2. 2014), je na podlagi četrtega odstavka 147. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila njena terjatev uveljavljena po preteku šestih mesecev in je torej zastarana. 147. člen OZ ureja odgovornost delodajalca za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi. Po tretjem odstavku 147. člena OZ ima tisti, ki je oškodovancu povrnil škodo, ki jo delavec povzroči namenoma ali iz hude malomarnosti, pravico zahtevati od delavca povrnitev plačanega zneska, pri čemer ta pravica zastara v šestih mesecih od dneva, ko je bila odškodnina plačana. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka naročniku (kot oškodovancu) povrnila škodo s kompenzacijskimi posli v maju in juniju 2013 (tej dejanski ugotovitvi tožena stranka v pritožbi ne oporeka), je njena pravica zahtevati od tožnika plačani znesek glede na datum vložitve odgovora na tožbo (ob upoštevanju četrtega odstavka 147. člena OZ) tudi po stališču pritožbenega sodišča zastarala. V zvezi s tem se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na to, da bi moralo sodišče prve stopnje tudi pri procesnem pobotanju smiselno upoštevati 314. člen OZ, ki pri materialnem pobotanju dopušča možnost pobotanja dolga z zastarano terjatvijo pod pogojem, če takrat, ko so stekli pogoji za pobot, terjatev še ni bila zastarana. Po novejši sodni praksi (npr. odločbe opr. št. Cpg 359/2014, II Cp 1731/2015, II Cp 2268/2015) se pri pravdnem oziroma procesnem pobotanju zastaranje terjatev presoja po trenutku, ko je bila ta terjatev ugovarjana v pobot. Ker je zastaranje terjatve tožene stranke v višini 7.694,59 EUR začelo teči z izvedbo zadnje kompenzacije v juniju 2013 in glede na to, da je tožena stranka to terjatev uveljavljala v pobot v odgovoru na tožbo, ki je bil vložen februarja 2014, je ugotovitev sodišča prve stopnje, da te terjatve zaradi zastaranja ni mogoče uveljavljati v pobot, pravilna.

20. Tožena stranka pa v pritožbi utemeljeno zatrjuje, da bi ji moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi o pravdnih stroških priznati tudi stroške prevajanja listin, ki so bile sestavljene v tujem jeziku in s katerimi je dokazovala obstoj v pobot uveljavljene terjatve (B38 - B41). Po zaključku pritožbenega sodišča so bili tudi ti stroški potrebni za pravdo, kljub temu, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da terjatev, ki jo je tožena stranka dokazovala s temi listinami, ne obstoji. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo, tako da ji je poleg že priznanih stroškov po sodišču prve stopnje v višini 2.378,73 EUR priznalo še stroške prevajanja v višini 278,16 EUR (kar izhaja iz računa z dne 6. 5. 2015 - l. št. 172/a). Tako znašajo pravilno priznani in odmerjeni pravdni stroške tožene stranke 2.656,89 EUR. Glede na priznane in odmerjene stroške tožnika (2.688,14 EUR) in glede na ugotovljeni uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu (uspeh tožnika je znašal 38 %, uspeh tožene stranke pa 62 %) je tožnik upravičen do povrnitve dela njegovih pravdnih stroškov v višini 1.021,49 EUR (kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje), tožena stranka pa do povrnitve dela njenih pravdnih stroškov v višini 1.647,27 EUR. Po pobotanju teh stroškov je dolžan tožnik toženi stranki povrniti del njenih pravdnih stroškov v višini 625,78 EUR (v primeru zamude tudi skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi). Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi pravdnih stroškov zares navedlo, da jih priznava in odmerja v skladu z določbami Zakona o odvetniških storitvah, vendar pa nepravilna oznaka predpisa, ki je bil podlaga za odločitev o pravdnih stroških (pravilno podlago je predstavljal Zakon o odvetniški tarifi - ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008) na preostalo odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških nima odločilnega vpliva. Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe je namreč jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje o teh pravdnih stroških odločalo na podlagi ZOdvT.

21. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in znesek stroškov, do povrnitve katerih je tožena stranka upravičena, zvišalo na 625,78 EUR (3. točka 365. člena ZPP), v preostalem pa njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe, saj glede tega dela sodbe niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

22. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le v neznatnem delu, odgovor tožnika na pritožbo pa ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP, 155. člen ZPP).