Jedro

Ker bi na podlagi ZVO-1 tožnica lahko zahtevala uvedbo postopka, jo je bila toženka skladno s četrtim odstavkom 135. člena ZUP dolžna seznaniti z namero, da bo postopek ustavila, in ji omogočiti, da se v določenem roku izjavi o nadaljevanju postopka na njeno zahtevo.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, sklep Agencije Republike Slovenije za okolje št. 35400-337/2019-114 z dne 24. 3. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka postopek, ki se je vodil zoper A., d. o. o., zaradi odgovornosti za sanacijo okoljske škode in odgovornosti za preprečitev nevarnosti za nastanek okoljske škode, ustavila v delu, ki se nanaša na sanacijo okoljske škode tlom na območju peskokopa B., ki obsega v sklepu navedena zemljišča.

2.V obrazložitvi navaja, da je na podlagi poročila "Vzorčenje in kemijske analize sanacijskega materiala, površinskih in podzemnih voda na območju nekdanjega odkopa B., kjer deluje podjetje A., d.d., julij 2019" ugotovila, da so na določenih globinah presežene vrednosti, pri katerih zaradi škodljivih učinkov in vplivov na človeka in okolje onesnažena tla niso primerna za pridelavo rastlin, namenjenih prehrani ljudi in živali, ter za zadrževanje in filtriranje vode, kar pomeni, da je prišlo do okoljske škode, povzročene tlom. V postopku je nato imenovala izvedence za tla (dr. C. C.), vode (dr. D. D.) in pravo (dr. E. E.). Povzema mnenje dr. E. E., da so zemljišča na območju pridobivalnega prostora podvržena pravnemu režimu po rudarskih predpisih in da bo zato vrhnja plast zemeljske skorje med površino in snovmi, ki jih nosilec rudarske pravice v okviru sanacije uporablja kot nadomestek izkopanih mineralnih surovin, pravni status tal dobila šele z zaprtjem rudnika. Povzema tudi mnenji preostalih dveh izvedencev, iz katerih izhaja, da je treba na novo ustvarjena antropogena tla vrednotiti do globine 2 m na podlagi uredbe, ki se nanaša na tla po zaključeni sanaciji (dr. D. D.), oziroma da je treba kot tla obravnavati le rekultivacijsko plast, ki pa na celotnem obravnavanem območju še ni izvedena, pri čemer po veljavnem rudarskem načrtu ta predstavlja umetno zemljino (dr. C. C.). Ugotavlja, da stranka z interesom še ni pridobila odločbe o prenehanju pravic in obveznosti rudarske pravice za izkoriščanje, zato se v izreku opredeljeno območje šteje za pridobivalni prostor po Zakonu o rudarstvu (ZRud-1). Meni, da čeprav je v nekaterih delih sanacija z vrhnjo rekultivacijsko plastjo že izvedena, pravno še ne gre za tla v smislu Zakona o varstvu okolja (ZVO-1). Dodaja še, da postopek nadaljuje v delu, ki se nanaša na povzročitev neposredne nevarnosti za nastanek okoljske škode na podzemnih in površinskih vodah zaradi vplivov voda iz obravnavanega območja (pridobivalnega prostora).

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

3.Tožnica zoper izpodbijani sklep vlaga tožbo. V njem toženki očita, da je kršila 135. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ker je ni seznanila z namero, da bo ustavila upravni postopek, in je ni pozvala, naj ga v določenem roku nadaljuje. Uveljavlja, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih in ni utemeljena s pravnimi argumenti. Meni, da je toženka zgolj sledila mnenju dr. E. E., pri čemer ni imela pravne podlage za imenovanje izvedenca s področja prava, saj mora toženka pravo poznati. Trdi, da vprašanje, ali gre v primeru "rudniškega ali pridobivalnega prostora" za tla v smislu ZVO-1, ni pravno relevantno. ZRud-1 vprašanja odgovornosti za preprečevanja ali sanacijo okoljske škode sploh ne ureja, temveč v zvezi z varstvom okolja odkazuje na ZVO-1. V pripravljalni vlogi med drugim vztraja, da morajo biti sanacijska rudarska dela skladna s predpisi o varstvu okolja. Predlaga odpravo izpodbijanega akta in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

4.Toženka ni podala vsebinskega odgovora na tožbo.

5.Stranka z interesom v odgovoru in pripravljalnih vlogah prereka tožbene navedbe. Meni, da je bilo v postopku tožnici zagotovljeno varstvo njenih pravic. Tožnici očita, da ni pravočasno grajala postopanja upravnega organa in mnenja izvedenca, zato je glede tega prekludirana. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrže oziroma podrejeno zavrne.

Dokazni postopek

6.V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v listine v sodnem in upravnem spisu zadeve.

K I. točki izreka

7.Tožba je utemeljena.

8.Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost sklepa o ustavitvi postopka, začetega po uradni dolžnosti na podlagi sedmega odstavka 110. e člena ZVO-1 zoper stranko z interesom zaradi sanacije okoljske škode, povzročene tlom na območju peskokopa B.

9.Ni utemeljen predlog stranke z interesom, naj sodišče pozove Državno odvetništvo Republike Slovenije, da prevzame zastopanje toženke v tem upravnem sporu. Po petem odstavku 17. člena ZUS-1 toženca, v tem primeru Republiko Slovenijo, zastopa organ, ki je izdal akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. To je Agencija Republike Slovenije za okolje, ki je sklep izdala na podlagi tretjega odstavka 14. člena Uredbe o organih v sestavi ministrstev v zvezi s tretjim odstavkom 16. člena ZUP. Državno odvetništvo bi po navedeni določbi ZUS-1 toženko lahko zastopalo le, če bi tako odločila Vlada Republike Slovenije. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, saj sodišče ni prejelo obvestila državnega odvetništva, da na podlagi odločitve vlade prevzema zastopanje toženke v tej zadevi. Stranka z interesom se neutemeljeno sklicuje na sodbo tega sodišča IV U 132/2018. Ta ni relevantna za presojo v tej zadevi, saj se ne nanaša na primerljivo pravno in dejansko situacijo,

niti iz navedene sodbe ne izhaja stališče, da se za zastopanje toženke v upravnem sporu uporablja 12. člen Zakona o državnem odvetništvu (ZOdv).

10.Izpodbijani akt je izdan na podlagi četrtega odstavka 135. člena ZUP. Ta določa, da če se je postopek začel po uradni dolžnosti, ga organ lahko ustavi. Če pa bi se postopek v isti zadevi lahko začel tudi na zahtevo stranke, se postopek nadaljuje, kadar stranka to zahteva.

11.Drugi stavek navedene določbe ZUP se nanaša na postopke, ki se lahko začnejo bodisi po uradni dolžnosti bodisi na zahtevo stranke. Takega postopka, ki je bil začet po uradni dolžnosti, organ ne more ustaviti, ne da bi pred tem stranki dal možnost, da zahteva nadaljevanje postopka. Te možnosti pa stranka sploh nima, če je organ prej ne seznani s svojo namero, da bo postopek ustavil, in ji določi rok, v katerem se lahko o nadaljevanju postopka izjavi. Četrti odstavek 135. člena ZUP je zato treba razlagati tako, da je organ v zadevi, ki se lahko začne tudi na zahtevo stranke, dolžan pred izdajo sklepa o ustavitvi postopka stranko o tej nameri seznaniti in ji določiti rok za izjavo o tem, ali zahteva nadaljevanje postopka.

Drugačna razlaga navedene zakonske določbe ne bi bila v nasprotju zgolj z načelom varstva pravic strank iz 7. člena ZUP, na katerega se sklicuje tožnica, temveč tudi v nasprotju z načelom zaslišanja strank iz 9. člena ZUP, ki strankam zagotavlja pravico do izjave o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev o stvari.

Zahteva stranke, naj organ nadaljuje postopek, sicer ne pomeni, da organ postopek vselej nadaljuje. Organ namreč lahko že v tej fazi strankino zahtevo bodisi zavrže, če meni, da niso izpolnjeni procesni pogoji za nadaljevanje postopka, bodisi zavrne, če meni, da njena zahteva vsebinsko ni utemeljena. Vselej pa mora, preden ustavi postopek, stranki omogočiti, da tako zahtevo poda, in nato mora, glede na dejansko in pravno stanje zadeve, o njej odločiti. V taki odločitvi se mora opredeliti do vseh pravno relevantnih navedb stranke.

12.Tožnica ima prav, da je obravnavani postopek tak, ki se lahko začne tudi na zahtevo stranke. To nedvomno izhaja iz prvega odstavka 110. g člena ZVO-1. Ta določa, da imata pravna ali fizična oseba, ki je zaradi nastanka okoljske škode prizadeta ali bi bila lahko prizadeta, in nevladna organizacija iz prvega odstavka 153. člena tega zakona, pravico, da ministrstvo obvestita o primerih okoljske škode in zahtevata, da ministrstvo ukrepa v skladu z določbami tega zakona. Da gre za postopek, ki se lahko začne na zahtevo stranke, izhaja že iz tega, da osebe iz navedene določbe lahko zahtevajo ukrepanje. To potrjuje tudi četrti odstavek 110. g člena ZVO-1, iz katerega izhaja, da organ o zahtevi iz prvega odstavka istega člena ZVO-1 odloči z odločbo.

13.Da zahteva za ukrepanje iz citirane določbe ZVO-1 pomeni pravico sprožiti postopek v smislu prvega odstavka 125. člena ZUP in da gre zato za situacijo iz drugega stavka četrtega odstavka 135. člena ZUP, pa izhaja tudi iz sodbe Sodišča Evropske unije (SEU) C-529/15. Z določbami 110.a do 110.i ZVO-1 o odgovornosti za preprečevanje oziroma sanacijo okoljske škode je bila v slovenski pravni red prenesena Direktiva 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. 4. 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode (v nadaljevanju Direktiva 2004/35/ES). Z določbo 110. g člena ZVO-1 sta bila v slovenski pravni red prenesena člena 12 (Zahteva za ukrepanje) in 13 (Postopki pregledovanja) navedene direktive. Iz navedene sodbe SEU (tč. 44 do 50) nedvomno izhaja, da zahteva za ukrepanje iz 12. člena direktive pomeni pravico sprožiti postopek pregledovanja zaradi okoljske škode, torej postopek, o katerem je bilo odločeno z izpodbijanim sklepom. Pravica sprožiti postopek pa nedvomno pomeni, da ima ista oseba tudi pravico do sodnega varstva zoper zanjo neugodno odločitev v postopku, kar določa prvi odstavek 13. člena direktive, ki je v slovenski pravni red prenesen z določbo četrtega odstavka 110. g člena v zvezi s 110. e členom ZVO-1.

14.Iz upravnega spisa izhaja, da je imela tožnica v postopku ugotavljanja okoljske škode, povzročene tlom, položaj stranske udeleženke v smislu devetega odstavka 110. e člena ZVO-1. Toženka je namreč tožnico, ki v svoji vlogi z dne 6. 5. 2020 navaja, da je lastnica zemljišč na območju peskokopa in neposredno ob njem, da se njena družina ukvarja in preživlja s kmetovanjem ter da je zaradi sporne sanacije peskokopa izgubila status ekološke kmetije, v postopku obravnavala kot stransko udeleženko, saj ji je vročala pisanja v postopku, vključno z mnenji izvedencev in vabili na ustno obravnavo. Kot stranski udeleženki pa je bil tožnici vročen tudi izpodbijani sklep. Tožničini trditvi, da je oseba iz prvega odstavka 110. g ZVO-1, pa ne toženka ne stranka z interesom ne oporekata. Na obseg tožničinega pravnega interesa ne vpliva okoliščina, da je tožnica lastnica zgolj dveh nepremičnin na območju peskokopa, saj v zadevi po naravi stvari (postopek zaradi sanacije okoljske škode, povzročene tlom, se je vodil za območje peskokopa kot celote) ni mogoče odločiti z delno odločbo.

15.Ker bi po povedanem na podlagi navedenih določb ZVO-1 tožnica lahko zahtevala uvedbo postopka, jo je bila toženka skladno s četrtim odstavkom 135. člena ZUP dolžna seznaniti z namero, da bo postopek ustavila, in ji omogočiti, da se v določenem roku izjavi o nadaljevanju postopka na njeno zahtevo. Tožbene trditve, da toženka pred izdajo izpodbijanega sklepa tega ni storila, so neprerekane. Kaj drugega ne izhaja niti iz podatkov upravnega spisa.

16.Za presojo utemeljenosti obravnavanega tožbenega razloga ni pomembno, da je bilo tožnici iz navedb in ravnanj organa v postopku lahko znano njegovo stališče, da okoljska škoda tlom ni nastala. Prav tako ni pomembno, da sta bili tožnici vročeni seznanitvi z dne 13. 11. 2020 in z dne 16. 2. 2021, iz katerih izhaja, da se je po izvedbi dokazov z izvedenci, katerih namen je bil ugotavljanje okoljske škode tlom (tj. postopek po 110. e člen ZVO-1), ugotovitveni postopek preusmeril v ugotavljanje neposredne nevarnosti za nastanek okoljske škode in določitve preprečevalnih ukrepov (tj. postopek po 110. d člen ZVO-1). Pomembno ni niti to, da iz navedenih seznanitev izhaja, da naj bi bili izpolnjeni pogoji za izdajo delne odločbe, saj je očitno, da gre za delno odločbo o preprečevalnih ukrepih v postopku iz 110. d. člena ZVO-1, ne pa za ustavitev postopka glede okoljske škode, nastale tlom, ki je tekel na podlagi 110. e člena ZVO-1. Enako velja za dejstvo, da je stranka z interesom toženki predlagala, naj glede okoljske škode tlom postopek ustavi, saj v upravnem spisu ni podatkov o tem, da bi bil ta predlog vročen tožnici.

17.Na podlagi navedenih okoliščin namreč tožnica ni mogla vedeti, da bo toženka v tem delu postopek ustavila in da zato glede okoljske škode, nastale tlom, v nadaljevanju postopka ne bo več mogla uveljavljati in varovati svojih pravic in pravnih koristi, kar ji sicer zagotavlja prvi odstavek 138. člena ZUP. Tožnica tako v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa ni mogla uveljavljati vseh ugovorov, ki bi jih sicer lahko uveljavljala in jih sedaj uveljavlja v tožbi. Stranka z interesom zato zmotno trdi, da je tožnica z njimi prekludirana. Nasprotno pa tožnica utemeljeno uveljavlja kršitev pravice do izjave in učinkovitega pravnega sredstva. To pomeni da je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP (tožbeni razlog iz 2. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1). Te kršitve sodišče ne more sanirati, saj bi s tem tožnici odvzelo pravico do pravnega sredstva. To sodišču narekuje, da že iz tega razloga tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi.

18.Tožnica tudi utemeljeno uveljavlja, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Toženka v njem povzema potek dosedanjega postopka, vključno z mnenji strokovnjakov, ki jih je v njem pridobila. Odločitev je oprla na stališče, da zato, ker je obravnavano območje pridobivalni prostor (rudniško območje) po ZRud-1, na tem območju pravno ne gre za tla v smislu ZVO-1, in sicer ne glede na to, da je na nekaterih delih območja sanacija z vrhnjo rekultivacijsko plastjo že izvedena. Iz tega očitno izhaja, da je sledila povzetemu mnenju dr. E. E., ki ga je v postopku postavila kot izvedenca s področja prava varstva okolja. Ni pa mogoče preizkusiti, zakaj mu je sledila, saj tega ni pojasnila.

19.Sodišče opozarja, da skladno s prvim odstavkom 189. člena ZUP organ izvede dokazovanje z izvedencem, če je to potrebno za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev zadeve, pa uradna oseba ne razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem. Z izvedencem se torej dokazujejo dejstva. Razlaga prava pa ni predmet dokazovanja, temveč je v domeni odločujočega organa. Toženka je bila zato dolžna sama opraviti pravno presojo v zadevi in jo utemeljiti, tako da jo je mogoče preizkusiti. Tega ni storila, saj (kot že rečeno) ni pojasnila, zakaj je sledila pravnemu mnenju dr. E. E., da do izdaje odločbe o prenehanju pravic in obveznosti iz 98. člena ZRud-1 na obravnavanem območju pravno gledano ni tal v smislu ZVO-1.

20.Po povedanem je izpodbijani sklep obremenjen tudi s kršitvijo iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP (tožbeni razlog iz 2. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1). Tožbi je zato treba ugoditi tudi iz tega razloga.

21.Ne glede na ugotovljene kršitve, ki narekujejo ugoditev tožbi, sodišče zaradi učinkovitega vodenja nadaljnjega postopka opozarja, da bo morala toženka v ponovljenem postopku pri presoji upoštevati, da ZVO-1 in ZRud-1 nista v razmerju splošnega in specialnega zakona. ZVO-1 je temeljni predpis na področju varstva okolja. Po prvem odstavku 1. člena ureja varstvo okolja pred obremenjevanjem kot temeljni pogoj za trajnostni razvoj in v tem okviru določa temeljna načela varstva okolja, ukrepe varstva okolja, spremljanje stanja okolja in informacije o okolju, ekonomske in finančne instrumente varstva okolja, javne službe varstva okolja in druga z varstvom okolja povezana vprašanja. ZRud-1 pa je temeljni predpis na področju dejavnosti izkoriščanja mineralnih surovin. Po prvem odstavku 1. člena ta zakon ureja pogoje za iskanje, raziskovanje in izkoriščanje mineralnih surovin ne glede na to ali so v zemlji, na njeni površini ali v vodah, pogoje za opustitev njihovega izkoriščanja ter pogoje za zagotavljanje varstva in zdravja pri izvajanju del, ki so v zvezi z raziskovanjem, izkoriščanjem in opustitvijo izkoriščanja mineralnih surovin ter ureja inšpekcijski nadzor. Z vidika varstva okolja ZRud-1 torej ni specialni zakon v razmerju do ZVO-1.

22.Ne iz ZVO-1 ne iz ZRud-1 ne izhaja, da za območje pridobivalnega prostora oziroma rudniškega prostora ne bi veljali predpisi s področja varstva okolja. V skladu s tretjim odstavkom 3. člena ZRud-1 se ti predpisi uporabljajo v zvezi z vprašanji, ki se nanašajo na pogoje za izvajanje raziskovalnih in temeljnih rudarskih del. Uporabljajo se torej za dela, s pomočjo katerih se neposredno izvaja izkoriščanje mineralnih surovin. Določba istega člena, da se v zvezi z vprašanji, ki se nanašajo na pogoje za izvajanje sanacijskih rudarskih del smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja graditev objektov, ne izključuje uporabe predpisov s področja varstva okolja. Drugačna razlaga tretjega odstavka 3. člena ZRud-1 bi bila nelogična, saj bi pomenila, da se predpisi s področja varstva okolja uporabljajo za rudarjenje, ne pa za opustitev rudarjenja in vzpostavitev pogojev za novo rabo prostora.

23.Pri pravni presoji mora toženka tudi upoštevati, da je z določbami ZVO-1 o odgovornosti za preprečevanje in sanacijo okoljske škode v slovenski pravni red prenesena Direktiva 2004/35/ES. Ta direktiva v 11. točki 2. člena določa, da sanacijski ukrepi pomenijo vsako ukrepanje ali kombinacijo ukrepov, tudi ukrepe za ublažitev ali prehodne ukrepe za obnovitev, sanacijo ali nadomestitev poškodovanega naravnega vira in/ali zmanjšanih funkcij ali za zagotovitev ustreznega nadomestila tem virom ali funkcijam, kakor je predvideno v Prilogi II. Po (a) točki prvega odstavka 6. člena direktive mora izvajalec v primeru okoljske škode nemudoma obvestiti pristojni organ o vseh pomembnih vidikih položaja in sprejeti vse izvedljive ukrepe, s katerimi bi lahko takoj nadzirali, obvladali, odstranili ali drugače ravnali z onesnaževali in/ali drugimi dejavniki škode, da bi omejili ali preprečili nadaljnjo okoljsko škodo in škodljive vplive na zdravje ljudi ali nadaljnje zmanjšanje funkcij. V prvem odstavku 2. točke Priloge II pa je določeno, da se v primeru škode, povzročene tlom, sprejmejo potrebni ukrepi, ki zagotovijo vsaj to, da se onesnaževala odstranijo, nadzirajo ali da se zmanjša njihova količina, tako da onesnažena tla, ob upoštevanju sedanje uporabe ali v času škode odobrene prihodnje uporabe tal, ne predstavljajo večjega tveganja zaradi škodljivih vplivov na zdravje ljudi.

24.Iz povzetih določb Direktive 2004/35/ES, ki so v slovenski pravni red prenesene zlasti s 110. e členom ZVO-1, izhaja, da gre tudi v primeru sanacije nastale škode za ukrepe, ki so namenjeni takojšnji blažitvi oziroma zmanjševanju nastale škode ter preprečevanju nadaljnje okoljske škode. Pri presoji, kaj se šteje za tla v smislu 3. člena ZVO-1, mora toženka predvsem izhajati iz tistih določb ZVO-1, ki določajo, kaj je okoljska škoda, ki jo je treba sanirati oziroma preprečiti. V tem pogledu je bistvena določba četrtega odstavka 110. b člena ZVO-1. Po tej določbi je okoljska škoda, povzročena tlom, vsako onesnaženje z emisijami v, na ali pod (podčrtalo sodišče) tla, ki lahko ogrozi zdravje ljudi in presega predpisane standarde kakovosti tal iz 23. člena tega zakona. K navedenemu sodišče še dodaja, da iz 110. c člena ZVO-1 niti iz 4. člena Direktive 2004/35/ES (ki določata izjeme oziroma izključitev uporabe določb o odgovornosti za okoljsko škodo) ne izhaja, da se določbe poglavja o odgovornosti za preprečevanje in sanacijo okoljske škode ZVO-1 ne uporabljajo za dejavnosti iz ZRud-1.

25.Po povedanem je zaradi navedenih bistvenih kršitev pravil upravnega postopka tožba utemeljena. Sodišče ji je zato na podlagi 3. točke prvega odstavka in četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek. V njem bo morala odpraviti ugotovljeno nezakonitost in ponovno odločiti o zadevi.

K II. točki izreka

26.Ker je sodišče ugodilo tožbi, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V zadevi je bil opravljen narok za glavno obravnavo, vendar se ga tožnica po svoji pooblaščenki ni udeležila. Ker je tožnico v postopku zastopala odvetnica, je po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičena do povračila stroškov v višini 285,00 EUR, ob upoštevanju 22% DDV pa v skupni višini 347,70 EUR. Toženka ji je stroške dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah - ZST-1).

-------------------------------

1V navedeni zadevi je bilo sporno, ali državno odvetništvo lahko zastopa tožečo stranko.

2Tako npr. J. Breznik v Zakonu o splošnem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubjana 2008, str. 395, in N. Hudej v Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, str. 61.

3Drugi odstavek tega člena določa: Kadar uradna oseba glede na podano dejansko stanje izve ali sodi, da ima stranka v postopku podlago za uveljavitev kakšne pravice, jo na to opozori.

4To načelo ima svojo ustavno podlago v 22. členu Ustave RS.

5Prvi odstavek 12. člena direktive določa, da imajo fizične ali pravne osebe, ki: (a) so prizadete ali bi verjetno bile prizadete zaradi okoljske škode; ali (b) imajo dovolj velik interes pri odločanju o okoljskih vprašanjih v zvezi s škodo; ali (c) ki prijavijo, da je bila kršena kaka njihova pravica, če to kot prvi pogoj zahteva pravo o upravnem postopku države članice, pravico, da pristojnemu organu predložijo vse pripombe v zvezi s primeri okoljske škode ali neposredne nevarnosti take škode, za katere vedo, in pravico, da od pristojnega organa zahtevajo ukrepanje na podlagi te direktive.

6Prvi odstavek 13. člena direktive določa, da imajo osebe iz člena 12(1) dostop do sodišča ali drugega neodvisnega in nepristranskega javnega organa, pristojnega za pregled formalne in materialne zakonitosti odločitev, ravnanj ali opustitev ravnanja pristojnega organa po tej direktivi.

7Po tej določbi imajo osebe iz 110.g člena tega zakona v postopku odreditve sanacijskih ukrepov (ki se je začel po uradni dolžnosti) položaj stranskega udeleženca.

8To npr. izhaja iz vabila na ustno obravnavo z dne 7. 10. 2020.

9Torej v del zadeve, v katerem se (kot izhaja iz predzadnjega odstavka izpodbijanega sklepa) postopek nadaljuje in v katerem toženka ugotavlja dejstva, povezana z nevarnostjo nastanka okoljske škode na podzemnih in površinskih vodah zaradi vplivov izcednih voda iz obravnavanega območja.

10Gl. npr. 10. in 11. stran seznanitve z dne 13. 11. 2020.

11Prim. npr. sodbo Upravnega sodišča I U 736/2009.

12Prostora sta opredeljena v 3.2.2. oziroma 3.2.3.1. točki 2. člena ZRud-1.

13Tretji odstavek 3. člena ZRud-1: "V zvezi z vprašanji, ki se nanašajo na pogoje za izvajanje raziskovalnih in temeljnih rudarskih del, se uporabljajo predpisi s področja varstva okolja, varstva voda, ohranjanja narave in varstva kulturne dediščine, kolikor ta zakon ne določa drugače, v zvezi z vprašanji, ki se nanašajo na pogoje za izvajanje drugih rudarskih del in sanacijskih rudarskih del se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja graditev objektov, kolikor ta zakon ne določa drugače."

14Gl. 4.2.1. točko 3. člena ZRud-1.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 135, 135/4, 237, 237/2, 237/2-4, 237/2-7

Zakon o varstvu okolja (2004) - ZVO-1 - člen 110g, 110g/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.