Jedro

„Slabo pravdanje“ tožeče stranke v izvršilnih postopkih za odločitev o tožbenem zahtevku proti toženki ni pravno pomembno. Tedaj ostaja odločilno, da toženka ni izpolnila zaveze iz pogodbe A7, saj ni izvedla prepisa od tožeče stranke kupljenih delnic X d.d. na svoje ime.

S sodbo I Cpg 458/2010 je toženki kot pasivni delničarki izbrisane družbe X d.d. pravnomočno naloženo plačilo tistih zneskov, ki jih je tožeča stranka (zaradi kršitve pogodbe s strani toženke) poravnala upnikom izbrisane družbe X d.d. Torej je določilo 4. točke izreka odločbe U-I-135/00 pravna podlaga za zahtevke toženke (kot pasivne družbenice X d.d.) proti aktivnim družbenikom te družbe, ne pa za zahtevke tožeče stranke proti le-tem. Drugačno tolmačenje 4. točke izreka te ustavne odločbe bi pripeljalo do nevzdržnega rezultata.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se prvostopenjska sodba spremeni: a.) v izpodbijani 2. točki izreka tako, da mora prva tožena stranka v 15 dneh od prejema te sodbe plačati tožeči stranka 19.379,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 12.863,58 EUR od 1. 1. 2007 do plačila, od zneska 6.515,56 EUR pa od 18. 1. 2008 do plačila; b.) v izpodbijani 3. točki izreka pa tako, da mora prva tožena stranka v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 2.323,77 EUR v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

II. V preostalem izpodbijanem delu se pritožba tožeče stranka zavrne in se prvostopenjska sodba v nespremenjenem delu 2. točke izreka potrdi.

III. Pritožbi druge tožene stranka se ugodi in se prvostopenjska sodba spremeni: a.) v izpodbijani 1. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek proti drugi toženi stranki na plačilo 18.202,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 12.082,76 EUR od 26. 9. 2006 do plačila, od zneska 6.120,07 EUR pa od 18. 1. 2008 do plačila, b.) v 4. točki izreka pa tako, da mora tožeča stranka v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti drugi toženi stranki 2.015,47 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

IV. Prva tožena stranka mora v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega in revizijskega postopka v znesku 1.407,60 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obrestmi od zamude do plačila.

V. Tožeča stranka mora v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti drugi toženi stranki 876,61 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obrestmi od zamude do plačila.

VI. Druga tožena stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Družba X d.d. je bila 27. 4. 2004 izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije. To se je zgodilo v času veljavnosti Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 54/99 s spremembami, v nadaljevanju ZFPPod). Po četrtem odstavku 27. člena tega zakona se v primeru izbrisa gospodarske družbe iz sodnega registra šteje, da so delničarji izbrisane družbe podali izjavo z vsebino, določeno v prvem odstavku 394. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 s spremembami, v nadaljevanju ZGD), to je izjavo, da prevzemajo obveznost plačila morebitnih obveznosti družbe. Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-35/00 z dne 9. 10. 2002 (Uradni list RS, št. 93/2002) razveljavilo četrti in peti odstavek 27. člena ZFPPod, kolikor se nanaša na tako imenovane pasivne družbenike. To so družbeniki, ki v smislu obrazložitve ustavne odločbe niso odgovorni za obveznosti izbrisane družbe.

Trditvena podlaga tožeče stranke

2. Tožeča stranka (D. d.d.) je v tožbi navedla, da je pravna naslednica Sklada RS za razvoj d.d., ki je bil po podatkih, razvidnih iz delniške knjige X d.d., delničar te družbe ob njenem izbrisu. Upniki družbe X d.d. so svoje terjatve po izbrisu te družbe sodno uveljavljali proti tožeči stranki kot odgovorni pravni naslednici izbrisane družbe in v teh postopkih uspeli. Tako je bilo v izvršilnem postopku In 2004/01423 dne 26. 9. 2006 tožeči stranki zarubljenih 12.863,58 EUR v izvršilnem postopku I 2002/04181 pa dne 17. 1. 2008 še 6.515,56 EUR. Pravdo za povrnitev prvega zneska je tožeča stranka proti tožencema vodila pod opravilno številko V Pg 1769/2007, za drugo navedeni znesek pa pod številko V Pg 1840/2008. 3. Tožbeni zahtevek proti prvi toženi stranki (v nadaljevanju toženka) tožeča stranka utemeljuje na odškodninski podlagi. Navaja, da je že s pogodbo o prodaji delnic z dne 25. 1. 2002 (v nadaljevanju pogodba A7) vse svoje delnice v višini 4,85 % osnovnega kapitala družbe X d.d. prenesla na toženko. Ta je bila po 9. členu Pogodbe A7 dolžna predlagati vpis prenosa delnic v delniško knjigo družbe X d.d., vendar tega ni storila. Zato je sodišče v izvršilnih postopkih tožečo stranko štelo za delničarko družbe X d.d., v posledici česar so ji bili vtoževani zneski tudi zarubljeni. Ti zneski predstavljajo njeno škodo, ki ji je nastala zato, ker je toženka kršila pogodbo A7. 4. Tožbeni zahtevek proti drugi toženi stranki (v nadaljevanju toženec) pa tožeča stranka utemeljuje na regresni podlagi. Tak zahtevek Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002 priznava tistim družbenikom, ki so plačali obveznosti izbrisane družbe, pa v smislu obrazložitve te odločbe niso odgovorni za obveznosti družbe, ker so tako imenovani pasivni družbeniki. Toženec je bil od leta 1998 dalje imetnik delnic X d.d. v višini 66,0368 % osnovnega kapitala družbe X, torej je imel položaj aktivnega delničarja. Poleg tega je v tej družbi opravljal tudi funkcijo direktorja oziroma člana nadzornega sveta.

Odločitev sodišča prve stopnje

5. Obe citirani pravdi (V Pg 1769/07 in V Pg 1840/08) je sodišče prve stopnje združilo v enotno obravnavanje in o tožbenem zahtevku iz obeh pravd odločilo z izpodbijano sodbo. Tožbeni zahtevek proti toženki je sodišče prve stopnje zavrnilo. Zavzelo je stališče, da bi toženka dejansko morala doseči spremembo lastništva delnic v delniški knjigi X d.d. na svoje ime. Ker tega ni storila, je kršila pogodbo A7. Vendar pa je prišlo do pretrganja vzročne zveze med nastalo škodo in protipravno opustitvijo toženke, saj se je tožeča stranka v izvršilnih postopkih, ki so jo proti njej sprožili upniki izbrisane družbe X d.d., „slabo pravdala“. V teh postopkih je navedla le, da je vse delnice že leta 2002 prodala toženki. Ni pa podala odločilnega ugovora, da z lastništvom 4,85 % osnovnega kapitala ni aktivna delničarka, ker je kar 66,368 % osnovnega kapitala združeno v rokah istega subjekta.

6. Tožbenemu zahtevku proti tožencu pa je sodišče prve stopnje ugodilo v višini 18.202,83 EUR s pripadki, višji tožbeni zahtevek, to je za znesek 1.176,31 EUR pa ga je zavrnilo. Zavrnjeni del predstavlja 6,07 % deleža v osnovnem kapitalu izbrisane družbe, kar po presoji sodišča prve stopnje predstavlja lastništvo tožeče stranka skupaj s KAD in SOD (predzadnji odstavek obrazložitve izpodbijane sodbe). Razlogi za delno ugoditev tožbenemu zahtevku so: 1) zatrjevano „slabo pravdanje“ tožeče stranke v izvršilnem postopku je tožencu v korist, saj se učinkov pravnomočnih odločb, s katerimi je bila tožeča stranka spoznana za aktivno delničarko, le-ta ne more več razbremeniti; 2) ne drži toženčev ugovor, da ob izbrisu X d.d. 27. 4. 2004 ni bil več njen delničar, ker da je delnice že s pogodbo z dne 7. 1. 2000 (v nadaljevanju pogodba B2) prodal T. d.o.o., saj ni dokazal sklenitve te pogodbe; 3) delnice, ki jih je od toženca 7. 1. 2000 s pogodbo B2 (brezplačno) pridobila T. d.o.o. štejejo za lastne delnice družbe X d.d., zaradi česar je ta pogodba na podlagi 241. člena ZGD nična; 4) z nedovoljeno prodajo delnic je toženec izigral ostale delničarje in jih brez njihove vednosti potisnil v položaj delničarjev z mnogo več vpliva, kot sicer izhaja iz višine njihove udeležbe v osnovnem kapitalu družbe X d.d., sam pa se je s tem obveznostim do upnikov izognil, zaradi česar pogodba B2 nima pravnih učinkov.

Odločitev VSL o pritožbah tožeče stranke in toženca

7. Na podlagi sodbe I Cpg 458/2010 z dne 8. 7. 2010 Višjega sodišča v Ljubljani je zavrnitev tožbenega zahtevka proti toženki postala pravnomočna (1. točka izreka). Pritožbeno sodišče je pritrdilo sodišču prve stopnje, da je bila zaradi slabega pravdanja tožeče stranke pretrgana vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem toženke in nastalo škodo.

8. Na pritožbo toženca pa je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo v tistem delu, ki se nanaša nanj spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek proti njemu zavrnilo (2. točka izreka). Ker se je tožeča stranka sama sklicevala na svoj položaj pasivnega delničarja v izbrisani družbi, čemur je sledilo tudi sodišče prve stopnje, je presodilo, da določilo 404. člena OZ ni podlaga za uveljavljanje regresnega zahtevka tožeče stranke v razmerju do toženca. Po prvem odstavku tega določila ima dolžnik, ki je izpolnil obveznost pravico zahtevati od vsakega sodolžnika, da mu povrne del obveznosti, ki pade nanj.

Odločitev Vrhovnega sodišča RS

9. Z odločbo III Ips 36/2011 z dne 17. 4. 2012 je Vrhovo sodišče RS reviziji tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo tako glede toženke kot glede toženca ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (I. in III. točka izreka), odločitev o revizijskih in pritožbenih stroških pa pridržalo za končno odločitev (III. točka izreka).

10. Stališče prvostopenjskega sodišča, kateremu je pritrdilo pritožbeno sodišče, da je bila zaradi „slabega pravdanja“ tožnice v izvršilnih postopkih pretrgana vzročna zveza, je revizijsko sodišče ocenilo kot materialnopravno zmotno. Ugotovilo je, da je tožeča stranka toženki očitala kršitev 9. člena Pogodbe A 7. Zato po presoji revizijskega sodišča v razmerju med vpisano delničarko (tožečo stranko) in pridobiteljico delnic (toženka) veljajo pravila pogodbenega prava iz naslova poslovne odškodninske odgovornosti. Ker pa toženka kot kupka tožničnih delnic skladno z 9. členom Pogodbe A 7 ni predlagala vpisa spremembe lastništva imenskih delnic v delniški knjigi X d.d., so upniki te družbe od tožeče stranke kot odgovorne pravne naslednice izbrisane družbe X sodno izterjali vtoževane zneske. Ti zneski predstavljajo škodo tožeče stranke.

11. V zvezi s tožbenim zahtevkom proti tožencu pa je revizijsko sodišče zavzelo stališče, da tožnica ne bi odgovarjala za obveznosti izbrisane družbe X d.d., če ne bi bila vpisana kot njena družbenica (delničarka). Ker pa je bila vpisana in so upniki izbrisane družbe X d.d. posledično od nje sodno izterjali vtoževane zneske, je upravičena do povračila (ustreznega dela izpolnitve); če ne kot aktivna družbenica po prvem odstavku 404. člena OZ pa kot pasivna družbenica po 4. točki izreka odločbe U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002. Zato po presoji Vrhovnega sodišča RS ne more biti pomembno, da naj bi se tožeča stranka v izvršilnem postopku „slabo pravdala“, ker svojega ugovora, da ni bila družbenica izbrisane gospodarske družbe, ni substancirala z navedbami, da ni bila aktivna družbenica.

Odločitev pritožbenega sodišča

12. Pritožbeno sodišče po ponovni presoji pritožbe tožeče stranke in toženca zaključuje, da sta utemeljeni obe pritožbi.

K odločitvi o pritožbi tožeče stranke

13. V ponovnem sojenju je pritožbeno sodišče sledilo materialnopravnemu stališču revizijskega sodišča, da „slabo pravdanje“ tožeče stranke v izvršilnih postopkih za odločitev o tožbenem zahtevku proti toženki ni pravno pomembno. Tedaj ostaja odločilno, da toženka ni izpolnila zaveze iz pogodbe A7, saj ni izvedla prepisa od tožeče stranke kupljenih delnic X d.d. na svoje ime. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da toženka ni dokazala, da je imela ta pogodba (A7) pomanjkljivosti, zaradi katerih vpis delnic v delniško knjigo družbe X d.d. na njeno ime ne bi bil mogoč. V izpodbijani sodbi je pravilno ugotovljeno, 1) da je v tej pogodbi kot izdajatelj delnic navedena družba X d.d., 2) da so bile delnice imenske, 3) da niso bile izdane ne v fizični obliki ne v obliki nematerializiranih vrednostnih papirjev in 4) da bi po 9. točki te pogodbe (A7) morala tožena stranka kot kupec poskrbeti za vpis spremembe lastnika v delniški knjigi družbe X d.d. Pravilno je tudi pojasnjeno, (a) da se v primeru, ko delnice niso izdane, prenos delnic izvede s cesijsko pogodbo in da je bil prenos delnic na toženo stranko izvršen že s sklenitvijo te pogodbe, (b) da je vpis prenosa delnic v delniško knjigo dejanje obvestitve izdajatelja o prenosu delnic, (c) da noben predpis ne določa, katera od strank je dolžna prijaviti izdajatelju pridobitev delnic ter (d) da noben predpis tudi ne določa postopka prijave prenosa v delniško knjigo, zaradi česar posebna izjava tožeče stranke o dovolitvi vpisa ni bila potrebna. Ker tožena stranka družbe X d.d. o spremembi lastništva delnic ni obvestila, kar bi na podlagi 9. točke te pogodbe A7 morala storiti, je kršila to pogodbo. Če bi izpolnila svojo obveznost, tožeči stranki v izvršilnem postopku vtoževani zneski naj ne bi bili zarubljeni in ji torej škoda ne bi nastala.

14. Predpostavke splošnega civilnega delikta so škoda, nedopustno ravnanje ter vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo. Višina škode, ki jo je z rubežem v obeh izvršilnih postopkih utrpela tožeča stranka, med pravdnima strankam ni sporna. Iz obrazložitve v zgornji točki pa je razvidna protipravnost ravnanja toženke in da se odgovornosti za svojo opustitev toženka ni razbremenila. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 5. točke 358. člena ZPP v glavničnem zahtevku spremenilo tako, da je tožeči stranki priznalo celotno zahtevano odškodnino zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 do plačila.

K delni zavrnitvi pritožbe na odločitev o teku obresti

15. Na podlagi Zakona o uvedbi evra (Uradni list RS, št. 114/2006) je EUR šele od 1. 1. 2007 v naši državi zakonito plačilno sredstvo (prvi in drugi odstavek 3. člena tega zakona. Dotlej je bil to tolar. Zato bi tožeča stranka za obdobje od zatrjevanega nastanka škode do 31. 12. 2006 lahko zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti le od tožbenega zahtevka izraženega v tolarjih, česar pa ni storila. Zato je tožba v tistem delu, v katerem tožeča stranka zahteva plačilo zakonskih zamudnih obrestmi od EUR tudi za obdobje, še predno je EUR v Sloveniji postal zakonito plačilo sredstvo, nesklepčna. Zahtevek iz nesklepčne tožbe pa ni utemeljen. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke proti temu izpodbijane sodbe kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

K odločitvi o toženčevi pritožbi

16. Kot je pojasnjeno v 1. točki te obrazložitve, je Ustavno sodišče RS z odločbo z dne 4. 11. 2002 U-I-135/00, na katero opozarja tudi revizijsko sodišče v 15. točki svoje obrazložitve, z 2. točko izreka četrti in peti odstavek takrat veljavnega 27. člena ZFPPod razveljavilo za pasivne družbenike. S 1. točko izreka pa je odločilo, da je 2. točka izreka te odločitve pravna podlaga za uveljavljanje regresnih zahtevkov pasivnih družbenikov do aktivnih družbenikov.

17. Tožeča stranka v tej pravdi od toženca zahteva plačilo tistih zneskov, ki so ji bili zarubljeni v izvršilnih postopkih, sproženih proti njej s strani upnikov izbrisane delniške družbe X. V teh postopkih je bila spoznana za aktivno družbenico te družbe. Iz njenih navedb pa izhaja, da teh zneskov ni bila dolžna poravnati, saj takrat ni bila več delničarka te družbe, pač pa je bila to toženka. Kot sama navaja, zarubljeni zneski predstavljajo njeno škodo, do katere je prišlo zato, ker toženka ni poskrbela za prepis lastništva delnic v delniški knjigi X d.d. na svoje ime. To bi skladno s pogodbo A7 morala storiti. Po njenih lastnih navedbah pasivna delničarka družbe X d.d. ni ona, pač pa toženka. To izhaja tudi iz ugotovitev sodišča prve stopnje, pa tudi revizijsko sodišče soglaša s tem, da je tožeča stranka od toženke zahtevala plačilo odškodnine (ne pa regresa).

18. S to sodbo (I Cpg 458/2010) je toženki kot pasivni delničarki izbrisane družbe X d.d. pravnomočno naloženo plačilo tistih zneskov, ki jih je tožeča stranka (zaradi kršitve pogodbe s strani toženke) poravnala upnikom izbrisane družbe X d.d. Torej je določilo 4. točke izreka odločbe U-I-135/00 pravna podlaga za zahtevke toženke (kot pasivne družbenice X d.d.) proti aktivnim družbenikom te družbe, ne pa za zahtevke tožeče stranke proti le-tem. Drugačno tolmačenje 4. točke izreka te ustavne odločbe bi pripeljalo do nevzdržnega rezultata. Tožeča stranka že ima do toženke pravni naslov za povrnitev vtoževanih zneskov (12.863,58 EUR in 6.515,56 EUR) na podlagi njene odškodninske odgovornosti. Če izterja še 66,368 % teh zneskov od toženca kot aktivnega družbenika izbrisane družbe X na podlagi regresne odgovornosti, toženko kot pasivno družbenico X d.d. prikrajša za uveljavljanje regresnih zahtevkov napram aktivnim družbenikom te družbe, saj bi se ti (tudi tisti, ki je bil ob izbrisu 66,368 % lastnik delnic) uspešno branili, da so svojo obveznost že v celoti izpolnili, tožeča stranka pa bi imela dva pravna naslova za povrnitev v izvršilnem postopku plačanih zneskov. Če pa aktivni družbeniki z ugovorom, da so zneske, ki imajo podlago v četrtem odstavku izreka citirane ustavne odločbe že poravnali tožeči stranki, ne bi uspeli, pa bi morali te zneske plačati dvakrat, enkrat tožeči stranki, drugič pa toženki.

19. Iz zgornje obrazložitve po prepričanju pritožbenega sodišča sledi, da je tožba tožeče stranke proti tožencu nesklepčna. Zato je pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek proti njemu v celoti zavrnilo (III.a. točka izreka te sodbe). Ker tožbeni zahtevek iz nesklepčne tožbe ni utemeljen, se pritožbeno sodišče s pritožbenimi navedbami ni ukvarjalo, saj so se vse po vrsti izkazale za nepomembne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

K odločitvi o pravdnih stroških

20. Sprememba odločitve o glavni stvari je imela za posledico tudi spremembo odločitve o stroških postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Kot potrebne stroške za to pravdo je sodišče tožeči stranki, ki je v pravdi proti toženki uspela, priznalo stroške za sestavo tožbe v zadevi V Pg 1840/2008 (400 točk) in tožbe v zadevi V Pg 1769/2007 (500 točk). V prvi zadevi ji je priznalo še 400 točk za sestavo prve pripravljalne vloge ter 300 točk za sestavo druge pripravljalne vloge, v drugi zadevi pa 500 točk za sestavo prve pripravljalne vloge, za sestavo druge ji je priznalo 375 točk in za udeležbo na glavni obravnavi 8. 9. 2009, 500 točk. Na račun urnine ji je priznalo 50 točk in za odsotnost iz pisarne 80 točk. Za sestavo četrte pripravljalne vloge ji je priznalo 250 točk, za sestavo pete pripravljalne vloge 300 točk in prav toliko za sestavo vloge z dne 9. 12. 2010 ter 300 točk za narok 15. 12. 2009 in za odsotnost iz pisarne 80 točk. To skupno znese 4.335 točk, ob vrednosti točka na dan izdaje prvostopenjske sodbe 0,459 EUR pa znaša 1.989,76 EUR. Tožeči stranki pripada tudi kilometrina v višini 131,49 EUR in stroški na račun plačane sodne takse v višini 202,52 EUR, to je skupno 2.323,77 EUR. Če teh stroškov toženka tožeči stranki ne bo poravnala v 15 dneh od prejema te sodbe, ji bo v primeru zamude morala plačati tudi zakonske zamudne obrestmi od zamude do plačila. K temu pritožbeno sodišče pripominja, da tožeči stranki stroškov za sestavo vloge z dne 3. 9. 2009 ni priznalo, ker je v tej vlogi le ponovila svoje dotedanje navedbe in gre za nepotrebno vlogo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Prav tako ji ni priznalo drugih priglašenih stroškov (npr. za pregled dokumentacije, za sestanek s stranko), ker gre za nagrado, ki je vsebovana v osnovnih opravilih.

21. Ker je v tem postopku proti tožeči stranki uspel toženec, mu mora tožeča stranka povrniti njegove stroške pravdnega postopka. Njemu je pritožbeno sodišče priznalo za sestavo odgovora na tožbo v zadevi V Pg 1769/2007 500 točk, za sestavo druge pripravljalne vloge 375 točk, za tretjo pripravljalno vlogo 250 točk, za odgovor na tožbo v zadevi V Pg 1840/2008 400 točk in za prvo pripravljalno vlogo prav toliko, za drugo 300 točk, za tretjo pa 200 ter za zastopanje na naroku 8. 9. 2009 500 točk, za zastopanje na drugem naroku 500 točk in za končno poročilo 50 točk, kar znese skupno 3.475,50 točk, upoštevajoč 2 % materialne stroške 3.482,45 točk, upoštevajoč 20 % DDV pa 4.178,34 točk. Ob vrednosti točke 0,459 EUR pa to znese 1.918,13 EUR. Toženec je upravičen tudi do povrnitve plačane sodne takse za odgovor na tožbo v višini 64,31 EUR in potnih stroškov njegovega pooblaščenca za dvakratni pristop na narok za glavno obravnavo v višini 33,03 EUR. Skupni stroški toženca tako znašajo 2.015,47 EUR. Tudi ona bo morala tožencu priznane stroške plačati v 15 dneh od prejema te sodbe, sicer bo morala plačati tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

K odločitvi o pritožbenih in revizijskih stroških

22. Ker je tožeča stranka s pritožbo proti toženki in v revizijskem postopku proti njej uspela, ji mora toženka povrniti stroške pritožbenega in revizijskega postopka. Za sestavo pritožbe je pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo 750 točk, za končno poročilo pa 50 točk, kar skupno znaša 800 točk, upoštevajoč 2 % na račun materialnih stroškov in 20 % DDV pa 976 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 447,98 EUR, upoštevajoč takso za pritožbo v znesku 387,58 EUR pa 835,56 EUR. Revizijski stroški tožeče stranke znašajo pa 858,00 EUR, pri čemer po tarifni št. 3300 odpade 838,00 EUR nagrade za postopek z revizijo, 20,00 EUR pa na pavšal za poštne in telekomunikacijske storitve po tar. št. 6002. Pavšalnega zneska za izdelavo in izločitev dokumentov pa sodišče tožeči stranki ni priznalo, ker ni navedla tarifne št., za katero meni, da ji pripada ta nagrada. Upoštevajoč 20 % DDV revizijski stroški znašajo 1.026,60 EUR, upoštevajoč plačno takso za revizijo (378,00 EUR) pa 1.407,60 EUR. Če toženka teh stroškov tožnici ne bo poravnala v 15 dneh, jo bo doletela sankcija plačila zakonskih zamudnih obresti od tega zneska od zamude do plačila.

23. Ker tožnica proti tožencu ni uspela, mu bo morala povrniti njegove stroške pritožbenega postopka. Za sestavo pritožbe mu je pritožbeno sodišče priznalo 750 točk, za končno poročilo 50 točk, kar je skupno 800 točk, upoštevajoč 2 % materialne stroške in 20 % DDV pa 976 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 447,98 EUR, upoštevajoč plačano takso za pritožbo v znesku 428,63 EUR pa 876,60 EUR. Tudi za tožečo stranko velja, da bo morala, v kolikor tožencu teh stroškov ne bo poravnala v 15 dneh plačati zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

24. Odgovor na revizijo pritožbeno sodišče ocenjuje kot nepotrebno vlogo. Zato stroške za sestavo te vloge nosi toženec sam (prvi odstavek 155. člena ZPP).