Jedro

V sodni praksi je sprejeto stališče, da je, v kolikor v matični evidenci zavarovancev za posamezna obdobja ni podatkov o višini plače zavarovanca (bodisi po krivdi delodajalca ali tožene stranke), ki so pomembni za ugotovitev zakonite pokojninske osnove, potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo. Bistveno je, da zavarovanec ne izgubi pravice dokazati višino svojih plač z drugimi verodostojnimi dokazi. Upoštevajo se lahko znani podatki o primerljivih plačah, ni pa ovire, da se kot dokaz upošteva izračun izvedenca, ki temelji na znanih podatkih o plačah zavarovanca za del relevantnega obdobja ali ob upoštevanju primerljivih plač sodelavcev.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 7. 7. 2010 in št. ... z dne 16. 11. 2010 ter se tožniku pri oblikovanju pokojninske osnove za leto 1975 upošteva primerljiva plača sodelavcev oz. se izračuna z upoštevanjem plač za leto 1975, pridobljenih na podlagi njegovega 9-letnega povprečja plač v A..

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oz. podrejeno, izpodbijano sodbo razveljavi. Tožnik izpostavlja, da v postopku ni bilo sporno, da se je dne 1. 2. 1975 zaposlil v A., kjer je bil zaposlen vse do 21. 12. 1975 in še dalje do odhoda v JNA. Nadalje tudi ni bilo sporno, da je bil v letu 1975 zaposlen kot vodja poslovne enote črna metalurgija, nato pa kot VD direktor ... B.. Tudi ni bilo sporno, da je bil na primerljivem delovnem mestu zaposlen C.C.. Na osnovi teh podatkov bi lahko s pomočjo izvedeniškega mnenja prišli do izračuna vplačanih prispevkov za leto 1975. V podobnih primerih se je sodišče za tak način izračuna prispevkov že odločilo. Tožnik je sodišču predlagal tudi, da za sporno leto uporabi povprečje 10 letnih plač tožnika pri delodajalcu A.. Tožnik je imel namreč v vseh letih približno enak osebni dohodek, kar pomeni, da tudi v letu 1975 ni mogel biti bistveno drugačen. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno vztrajalo pri tem, da mora tožnik predložiti potrdilo o osebnih dohodkih za sporno leto, kar pa ni bilo mogoče predložiti, saj tožnik s takimi potrdili ne razpolaga več. Jasno je, da se C.C. ne more natančno spominjati dogodkov, ki so se zgodili pred skoraj 40. leti, zato je neživljenjski očitek sodišča, da C.C. ne navaja enakih datumov kot tožnik.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja še ni mogoče presoditi o pravilni uporabi materialnega prava. Odločitev sodišča prve stopnje je najmanj preuranjena.

Sodišče prve stopnje je v tem socialnem sporu v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 16. 11. 2010 ter prvostopne odločbe z dne 7. 7. 2010, s katero je tožena stranka odločila, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 1.301,54 EUR na mesec od 9. 6. 2010 dalje. V zvezi z izpodbijanima odločbama je bilo sporno vštevanje osebnih dohodkov oziroma plač iz leta 1975 v pokojninsko osnovo ter s tem v zvezi višina starostne pokojnine.

Na podlagi 39. člena ZPIZ-1 (Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami) se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki v katerihkoli zaporednih 18-ih letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Za leto zavarovanja se upošteva koledarsko leto, v katerem je zavarovanec prejemal plačo, oziroma nadomestilo plače za najmanj šest mesecev zavarovanja oziroma v katerem so bili najmanj za šest mesecev plačani prispevki. Pokojninska doba, plača, plačilo prispevkov ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, pa se v skladu s prvim odstavkom 203. člena ZPIZ-1 upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V drugem odstavku citirane določbe pa je določeno, da podatke iz prvega odstavka zagotavljajo v skladu z zakonom delodajalci, samozaposleni, kmetje, vrhunski športniki in šahisti ter osebe, ki so prostovoljno vključene v zavarovanje, zavod za zaposlovanje, ministrstvo pristojno za pravosodje, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Davčna uprava Republike Slovenije. Podatki o plačah se po 8. členu Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 81/2000 s spremembami, v nadaljevanju ZMEPIZ) sicer morajo vpisati v matično evidenco. Podatki, vpisani v matično evidenco, se glede na prvi odstavek 5. člena uporabijo pri odmeri posamezne dajatve. S 57. členom ZMEPIZ pa je postopanje določeno tako, da v primerih, da delodajalec ni posredoval podatkov v predpisanih rokih, da se le-ti zberejo ob nastanku zavarovalnega primera oziroma če dajalec podatkov več ne posluje, se pri uveljavljanju pravic upoštevajo le prijavljeni podatki. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ugotovilo, da gre za situacijo, ko delodajalec za svojega delavca, to je tožnika, ni posredoval podatkov o plačah za leto 1975 (od februarja do decembra) oziroma za tožnika podatki o plačah za to obdobje v matični evidenci niso bili evidentirani.

V sodni praksi je sprejeto povsem jasno stališče, da kolikor v matični evidenci zavarovancev za posamezna obdobja ni podatkov o višini plače zavarovanca (bodisi po krivdi delodajalca ali tožene stranke), ki so pomembni za ugotovitev zakonite pokojninske osnove, je potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo. Bistveno je, da zavarovanec ne izgubi pravice, da višino svojih plač dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi. Upoštevajo se lahko znani podatki o primerljivih plačah, ni pa ovire, da se kot dokaz upošteva izračun izvedenca, ki temelji na znanih podatkih o plačah zavarovanca za del relevantnega obdobja ali ob upoštevanju primerljivih plač sodelavcev.(1) Pri tem pritožbeno sodišče izpostavlja, da je večinsko stališče teorije, da je treba za meritorno odločanje trditve o pravno relevantnih dejstvih dokazati tako, da je izključen vsak razumen dvom v njihovo resničnost.(2) Neredko pa je zaradi narave oziroma specifičnosti relevantnega dejstva ta dokazni standard praktično nedosegljiv, kar ima v sodni praksi v posameznih primerih za posledico znižanje dokaznega standarda tako, da sodišče šteje relevantno dejstvo za dokazano (že) na podlagi ustrezne stopnje verjetnosti o njegovem obstoju, ne pa na podlagi prepričanja. Nižji dokazni standard velja sprejeti v tistih položajih, ko upravičeni razlogi zahtevajo olajšanje dokaznega bremena. Če je namreč dokazno breme pretežko (v primerih dokazne stiske), je lahko ogrožena tudi pravica stranke do sodnega varstva. Strankam se ne smejo nalagati nepremagljiva dokazna bremena.(3) V konkretnem primeru to pomeni, da ni življenjsko od zavarovanca zahtevati, da v dokaz svojih navedb o višini plače za določeno časovno obdobje predloži plačilne liste za 40 let nazaj, ali podatek o tem kdaj so bili določeni sodelavci razporejeni na določeno delovno mesto, ali so bili vmes premeščeni ali so imeli kakšne dodatke, bili v bolniškem staležu, itd. Višino svojih plač lahko zavarovanec dokazuje tudi z drugimi verodostojnimi dokazi, kot je to jasno zapisalo že Vrhovno sodišče RS.

V obravnavanem primeru je zavarovanec v zvezi z višino plače za leto 1975 zatrjeval, da je bila ta ves čas primerljiva s plačo sodelavca C.C.. Trdil je, da se je dne 1. 2. 1975 zaposlil v A. kot vodja največje poslovne enote črna metalurgija ... B., C.C. pa je bil vodja marketinga v DO A.. Takšnih navedb tožena stranka ni prerekala, zaradi česar se štejejo za dokazane (214. čl. ZPP). Nadalje je zatrjeval, da sta v letu 1975 oba napredovala, C.C. na delovno mesto pomočnika generalnega direktorja A., sam pa na delovno mesto ... B.. Sodišče prve stopnje je pričo C.C. vabilo na obravnavo, vendar se vabilu ni odzval, pač pa je poslal dopis, v katerem je potrdil tožnikove navedbe, da sta s tožnikom v vsem času imela približno enako višino plače, ker sta delala na enako odgovornih mestih. Kljub izostanku priče z naroka, tožnik predloga po zaslišanju te priče ni umaknil, sodišče prve stopnje pa tega dokaznega predloga tudi ni zavrnilo kot nepotrebnega. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede tiste dokaze, ki so bistvenega pomena za odločitev. K temu ga zavezuje načelo kontradiktornosti. Ob dejstvu, ki ga tožnik pravilno izpostavlja v pritožbi, da med strankama niti ni bilo sporno, da je bil C.C. ves čas zaposlen na primerljivem delovnem mestu, bi sodišče prve stopnje, upoštevajoč tudi načelo materialne resnice (61. čl. ZDSS-1) moralo izvesti najmanj dokaz z zaslišanjem C.C. o tem, kar je zapisal v dopisu, torej ali dejansko drži, da sta imela s tožnikom ves čas približno enako višino plače. Pri tem je pravilna navedba tožnika, da je glede na časovno oddaljenost dogodka povsem drugotnega pomena, ali je C.C. napredovanje uvrstil v leto 1975, 1976 ali 1977. Nenazadnje pa bi višino vplačanih prispevkov za leto 1975 lahko ugotovilo tudi upoštevajoč povprečje tožnikovih plač pri delodajalcu A., kot je to pravočasno predlagal tožnik v postopku.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožnika in v skladu z določbo 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo sodišče razčistilo dejansko stanje tako, da bo zaslišalo pričo C.C., po potrebi bo izvedlo še druge dokaze, da bo dejansko stanje v celoti razčiščeno, nato pa bo v zadevi ponovno odločilo.

Op. št. (1): Tako VS RS opr. št. VIII Ips 61/2013 z dne 17. 6. 2013 Op. št. (2): Primerjaj II Ips 178/2007 Op. št. (3): Primerjaj II Ips 153/2009 z dne 8. 9. 2011