Jedro

Družba lahko zahteva od družbenika plačilo pogodbene kazni za kršitev tistih obveznosti, v zvezi s katerimi je bila takšna pogodbena kazen dogovorjena.

V skladu s tretjim odstavkom 13. člena Družbene pogodbe se lahko pogodbena kazen uveljavi v primeru ugotovljene nelojalne konkurence. Potrebna je torej ugotovitev, da je dejavnost, ki jo opravlja konkurent, nelojalna. Predpostavki za dejanje nelojalne konkurence sta, da je konkurent deloval v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in da je s takšnim ravnanjem povzročil ali utegnil povzročiti škodo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa mora v 15 dneh od prejema te odločbe povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.119,96 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep skupščine toženke z dne 9. 3. 2022 o uveljavitvi pogodbene kazni (I. točka izreka) in toženki naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pritožila toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in primarno predlagala spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal zavrnitev pritožbenih razlogov in potrditev izdane sodbe ter priglasil stroške pritožbenega postopka.

4. Zoper sklep o stroških (II. točko izreka) se je pritožil tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Primarno je predlagal spremembo stroškovne odločitve in povrnitev vseh nastalih stroškov pravdnega postopka, podredno pa razveljavitev stroškovne odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasil je stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep pod točko b) k ad5 izredne skupščine toženke z dne 9. 3. 2022 o uveljavitvi pogodbene kazni, ker je ugotovilo, da je njegova vsebina v nasprotju z Družbeno pogodbo (1. točka prvega odstavka 395. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1). Odločitev je utemeljilo z ugotovitvijo, da iz zapisnika skupščine ni razvidna kršitev tožnika, ki bi narekovala plačilo pogodbene kazni.

7. Iz predloženega zapisnika izredne skupščine družbe A. d. o. o. z dne 9. 3. 2022 (priloga spisa A13, v nadaljevanju obrazložitve: Zapisnik skupščine) izhaja, da je bilo predmet razprave pod točko 5 dnevnega reda tožnikovo opravljanje konkurenčne dejavnosti preko družb B. d. o. o. in C. d. o. o.. Po končani razpravi je bil dan na glasovanje predlog sklepa pod točko a) k ad5, da se tožnika zaradi opravljanja konkurenčne dejavnosti preko navedenih dveh družb izključi iz družbe. Ta predlagan sklep ni bil sprejet, ker zanj ni bila dosežena ¾ večina glasov. Na glasovanje je bil dan tudi predlog sklepa pod točko b) k ad5, da se zoper družbenika uveljavlja plačilo pogodbene kazni v višini 50% tržne vrednosti podjetja v 60 dneh po ugotovitvi kršitve; za ugotovitev vrednosti podjetja se določi knjigovodska vrednost. Ta predlagan sklep je bil sprejet. 8. Družba lahko zahteva od družbenika plačilo pogodbene kazni za kršitev tistih obveznosti, v zvezi s katerimi je bila takšna pogodbena kazen dogovorjena. V tretjem odstavku 13. člena Družbene pogodbe z dne 25. 11. 2019 (priloga spisa A2, v nadaljevanju obrazložitve: Družbena pogodba) je določeno, da se družbenik ali član uprave družbe kaznuje s plačilom kazni v višini 50% tržne vrednosti podjetja, z določilom, da kazen ne sme biti nižja kot 10.000,00 EUR, če se ugotovi, da je kršil pravila o poslovni skrivnosti, sprejemal provizijo za kakršnokoli dejavnost, ki jo je opravljal v imenu družbe, opravljal nelojalno konkurenco. Na podlagi navedenega določila Družbene pogodbe bi torej lahko toženka od tožnika zahtevala plačilo pogodbene kazni, v kolikor bi bilo ugotovljeno, da je tožnik kršil pravila o poslovni skrivnosti, sprejemal provizijo, opravljal nelojalno konkurenco. Upoštevajoč navedeno je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da iz Zapisnika skupščine ni razvidna takšna kršitev tožnika, ki bi narekovala izrek pogodbene kazni.

9. Toženka s pritožbenim sklicevanjem, da tožnik preko dveh družb opravlja konkurenčno dejavnost, ne more uspeti. Prepoved konkurence in nelojalna konkurenca sta dva različna instituta. Prepoved konkurence temelji na izhodišču, po katerem se prepove konkurenčno dejavnost (torej dejavnost, ki slabša konkurenčni položaj gospodarske družbe) na trgu tistim osebam, ki imajo v družbi, ki ji konkurirajo, dovolj močan vpliv zaradi vloge, ki jo v družbi opravljajo. Institut prepovedi konkurence so družbeniki uredili v 37. členu Družbene pogodbe (tretji in četrti odstavek 41. člena ZGD-1). V navedenem določilu so med drugim določene tudi sankcije za kršitev konkurenčne prepovedi in med njimi ni izreka pogodbene kazni. Ker torej Družbena pogodba v 37. členu ne predvideva, da se družbeniku, ki krši prepoved konkurence, naloži plačilo kazni v višini 50% tržne vrednosti podjetja, se višje sodišče vsebinsko ne opredeljuje do pritožbenih navedb v zvezi z vprašanjem, ali tožnik ima oziroma nima dovoljenja za opravljanje konkurenčne dejavnosti (prvi odstavek 37. člena Družbene pogodbe). Pritožbeni razlogi, ki jih toženka utemeljuje na podlagi 41. člena ZGD-1 in se tičejo prepovedi konkurence in kršitve te prepovedi, za presojo niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne prepovedi namreč ni pravne podlage, ker za nespoštovanje te obveznosti ni bila določena.

10. V skladu s tretjim odstavkom 13. člena Družbene pogodbe se lahko pogodbena kazen uveljavi v primeru ugotovljene nelojalne konkurence. Potrebna je torej ugotovitev, da je dejavnost, ki jo opravlja konkurent, nelojalna. Nelojalna konkurenca je dejanje podjetja pri nastopanju na trgu, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in s katerim se povzroči ali utegne povzročiti škoda drugim podjetjem (drugi odstavek 63.a člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence – ZPOmK-1, veljaven v času izredne skupščine). Predpostavki za dejanje nelojalne konkurence sta torej, da je konkurent deloval v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in da je s takšnim ravnanjem povzročil ali utegnil povzročiti škodo. Da bi dejavnost tožnika v B. d. o. o. in C. d. o. o. imela navedene lastnosti nelojalne konkurence, ni bilo konkretno zatrjevano, še manj ugotovljeno. Ker za ugotovitev opravljanja nelojalne konkurence ne zadošča zgolj opravljanje konkurenčne dejavnosti, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz zapisnika ni razvidna takšna kršitev tožnika, ki bi narekovala izrek pogodbene kazni. Posledično je izpodbijani sklep o uveljavitvi pogodbene kazni zoper družbenika v nasprotju z Družbeno pogodbo in ga je sodišče prve stopnje utemeljeno razveljavilo.

11. Tožnik neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da se mu ne prizna strošek prve pripravljalne vloge. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Kot izhaja iz 9. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče kot potrebno vlogo v obravnavani zadevi prepoznalo zgolj tožbo in zato tožniku priznalo njen strošek. Neutemeljen je pritožbeni razlog, da je bila prva pripravljalna vloga potrebna, ker je v njej tožnik postavil in utemeljil trditev, da iz zapisnika skupščine ni razvidna kršitev. Naveden razlog je namreč tožnik navedel že v tožbi, zato so navedbe v V. in VI. točki prve pripravljalne vloge zgolj ponovitev predhodnih navedb. V preostalem pa so podane navedbe glede postopkov V Pg 343/2022, II P 194/2022 in Ng 17/2022, za katere je tožnik na naroku za glavno obravnavo izjavil, da se ne nanašajo na zahtevek v obravnavani zadevi. Sodišče prve stopnje na navedbe iz prve pripravljalne vloge odločitve ni oprlo in toženki tudi ni omogočilo roka za pisen odgovor nanjo. Upoštevajoč navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da strošek prve pripravljalne vloge tožnika ne sodi med potrebne stroške postopka.

12. Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker višje sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Zaradi neuspeha s pritožbo toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa mora povrniti njegove pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Višje sodišče je pritožbene stroške tožnika odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife – OT in mu priznalo 1.500 točk za odgovor na pritožbo, 2% za materialne stroške, 22% DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 1.119,96 EUR. Tožniku ni priznalo priglašenega stroška za pritožbo zoper sklep o stroških, ker z njo ni uspel. Toženka je dolžna tožniku povrniti priznane stroške pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).