Jedro

Vsebina ureditve po določbi 7. odstavka 25. člena ZDen, kot jo je želel urediti zakonodajalec, je ureditev vračanja vlaganj fizičnih oseb, vendar ne sistemsko drugače kot v 5. odstavku 25. člena ZDen. Fizična oseba, ki je vlagala v nepremičnino, lahko zahteva povrnitev vlaganj v višini povečane vrednosti nepremičnine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti stranki z interesom A.A. stroške postopka v odmerjeni višini 280,90 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe tožeči stranki, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na pritožbi tožeče stranke in A.A., ki je v tem postopku stranka z interesom, odločbo Upravne enote B., Izpostava C., št.... z dne 26. 7. 2005 odpravila in zadevo vrnila prvostopnemu upravnemu organu v ponoven postopek. Prvostopni organ je s citirano odločbo v 1. točki izreka odločil, da vlagateljici B.B.. pripada za izvršena investicijska vlaganja v dvosobno stanovanje v izmeri 49,19 m2 odškodnina v skupni višini 1.766.615,50 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 20. 12. 1998 do plačila; v 2. točki, da je zavezanka za plačilo odškodnine A.A., ki jo je dolžna izplačati v desetih enakih zaporednih letnih obrokih, skupaj s pripadajočimi obrestmi; v 3. točki, da se ne dovoli razširitev zahtevka za povračilo investicijskih vlaganj v višini 576.017,30 SIT, ki so bila precizirana na ustni obravnavani dne 19. 4. 2005, ki obsega vlaganja iz točk: 1. Konstrukcija leta 1990, 3. Tlaki, izdelani leta 1990 in 6. Električne inštalacije leta 1990, izvedeniškega poročila C.C.; v 4. točki izreka, da se zavrneta zahtevka obeh strank za povračilo stroškov zastopanja v tem postopku in 5. točki, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da sta pritožbi utemeljeni in sicer tožba tožnice, ker prvostopni organ napačno ni dovolil razširitve zahtevka za povrnitev vlaganj v 3. točki izreka. Namreč zahtevka iz naslova vlaganj, ki je bil postavljen v prekluzivnem roku iz 24. člena ZDen-B, ni mogoče razlagati drugače, kot enakega materialnega zahtevka za povrnitev vlaganj v tekočih denacionalizacijskih postopkih, ko vlagatelj lahko uveljavlja dejstvo določene investicije do odločitve na prvi stopnji. Napačna je tudi odločitev o stroških, ki je razvidna iz 4. in 5. točke izreka izpodbijane odločbe. Glede roka izplačila odškodnine pa pojasnjuje, da je takšna odločitev v skladu s 3. odstavkom 25. člena ZDen. Sedmi odstavek 25. člena ZDen pa je potrebno razlagati tako, da so "omejitve iz prejšnjih odstavkov", ki jih omenja navedeni odstavek, tiste, ki se nanašajo le na višino povrnitev vlaganj. K pritožbi zavezanke A.A. pa tožena stranka navaja, da so utemeljene njene pripombe glede obresti. Organ bi moral uporabiti analogijo za ureditev odloženega plačila odškodnine, ki izhaja iz 45. člena ZDen. Utemeljeni so tudi ugovori, ki se nanašajo na nepravilno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo 7. odstavka 25. člena. Prvostopni organ je svojo odločitev glede višine vlaganj oprl na izvid in mnenje izvedenca C.C. ki je ocenil vrednost vseh vlaganj najemnice v stanovanje ter pri tem pojasnil, da je v zadevi brezpredmetno ali je šlo za povečano vrednost. Razlaga organa, ki se nanaša na 7. odstavek 25. člena ZDen, da se upoštevajo vsa oziroma dejanska vlaganja, je napačna, saj iz navedene določbe izhaja, da fizična oseba, ki je vlagala v nepremičnino, lahko zahteva le povrnitev vlaganj v višini povečane vrednosti nepremičnine. Tudi iz določbe 4. odstavka 24. člena ZDen izhaja, da je višina odškodnine iz naslova vlaganj opredeljena kot višina tistih vlaganj, s katerimi se je povečala vrednost nepremičnin. Pri tem se upoštevajo posegi, za katere dovoljenje ni bilo potrebno, v zvezi z gradbenimi posegi, za katere bi moral vlagatelj pridobiti ustrezna dovoljenja, pa se pri povrnitvi vlaganj upoštevajo tisti posegi, ki so bili opravljeni v skladu s predpisi oziroma za katere je imel vlagatelj vsa potrebna soglasja in dovoljenja s strani pristojnega organa. Glede ugovora, da pa je bilo o zadevi že odločeno z odločbo, s katero je bila upravičencu priznana odškodnina zaradi zmanjšanja vrednosti po določbi 26. člena ZDen, pa pojasnjuje, da s to odločbo ni bilo odločeno o zahtevku iz naslova vlaganj, zato v konkretnem primeru ne gre za razsojeno stvar.

Tožnica v tožbi navaja, da je s pritožbo izpodbijala odločbo prvostopnega organa le deloma, v 2. do 5. točki izreka. Odločbo tožene stranke pa tudi izpodbija le deloma in sicer le v toliko, kolikor je ta ugodila pritožbi zavezanke - A.A. in prvostopno odločbo z dne 26. 7. 2005 razveljavila v 1. točki dispozitiva in v tem delu zadevo vrnila v ponovno odločanje, in v kolikor ni sledila predlogu tožeče stranke, da prvostopno odločbo spremeni v 2., 4. in 5. točki izreka. Meni, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo zmotno uporabila materialno pravo in bistveno kršila določbe postopka ter se pri tem sklicuje na vse svoje navedbe zapisane v pritožbi. Toženi stranki očita zmotno uporabo določb 7. odstavka 25. člena ZDen. Meni, da tožnici pripada pravica do povrnitve vlaganj, s katerimi je v času investicije povečala vrednost stanovanja do te mere, kolikor je denacionalizacijski upravičenec ob denacionalizaciji pridobil več vredno nepremičnino, kot bi bila vrnjena, če teh investicij ne bi bilo. Po mnenju tožnice štiridesetletno propadanje zgradbe kot celote, do katerega je prišlo v času podržavljenja, pa do vselitve tožnice, ne more iti v breme tožnice kot zasebnega investitorja, ki je konec osemdesetih let pridobila stanovanjsko pravico na stanovanju in ga v celoti renovirala. Denacionalizacijska upravičenka je razliko med stanjem stavbe ob času podržavljenja in v času vračanja pridobila že povrnjeno. Meni, da je prvostopni organ pravilno odločil, ko je ob ugotovljenih koristnih investicijah tožnice le te ovrednotil in v skladu s 7. odstavkom 25. člena ZDen zavezanki naložil njihovo povrnitev. Graja tudi odločitev tožene stranke glede obrestovanja njenega povrnitvenega zahtevka in meni, da je tožena stranka napačno uporabila pri svojem stališču materialno pravo. Glede odprave 2. točke dispozitiva izpodbijane odločbe pa ravno tako meni, da je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo in bistveno kršila določbe postopka. Meni, da bi ji morala zavezanka povrniti povečano vrednost v splošnem paricijskem roku 15 dni, saj 7. odstavek 25. člena ZDen izključuje sleherne omejitve iz prejšnjih odstavkov tega člena in ne le omejitev po višini. Pri tem tožena stranka ni utemeljila svoje interpretacije, da zakonodajalec z besedilom 7. odstavka ni imel v mislih časovnih omejitev.