Jedro

Zmotno je tudi stališče v izpodbijanem sklepu, da je presoja drugega kriterija iz 5. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, tj. pomembnosti pravnega vprašanja, odvisna (tudi) od posledic, ki jih ima izpodbijani pravni akt za pritožnico. Izpolnjenost drugega kriterija iz 5. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 se torej pravilno presoja (le) glede na načelen, splošno koristen pomen vprašanj. Povedano drugače, gre za presojo, ali je treba o nekem vprašanju odločiti zaradi njegovega načelnega pomena za druge vsebinsko podobne zadeve in oblikovanje nadaljnje sodne in upravne prakse, ker gre za pomembno pravno vprašanje.

Tožnica je zatrjevala pravno relevantne navedbe za presojo izpolnjenosti drugega kriterija iz 5. točke prvega odstavka 36. člena ZUS‑1 (ustavnopravno pomembnost v tožbi izpostavljenih pravnih vprašanj), do katerih pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato je podana bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 75. člena ZUS-1, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1553/2020‑13 z dne 15. 9. 2022 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi 5. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo zoper 2. točko in obrestni del 3. točke izreka odločbe Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS), št. DT 42140-24699/2019-2 z dne 22. 4. 2020. S to odločbo, ki jo je potrdilo Ministrstvo za finance z odločbo, št. DT-499-06-41/2020-3 z dne 16. 9. 2020, je FURS v izpodbijanem delu tožeči stranki za čas od poteka roka za vložitev davčne napovedi dne 28. 2. 2019 do predložitve davčne napovedi na podlagi samoprijave dne 6. 3. 2019 od neplačanega davka obračunal obresti po obrestni meri 3 % letno v višini 1,50 EUR in ji jih naložil v plačilo.

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ocenilo, da je znesek obresti v višini 1,50 EUR za pritožnico očitno zanemarljiv. Glede v tožbi izpostavljenih pravnih vprašanj, ki zadevajo obračunavanje obresti v primeru samoprijave na podlagi drugega odstavka 63. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), pa je presodilo, da rešitev teh vprašanj ni pomembna ne za pritožnico (ker je sporni obračun obresti očitno ni prizadel), niti iz tožbe ne izhaja, da bi bila pomembna za naslovnike navedene pravne norme nasploh. Tega ni mogoče razbrati niti iz sodne prakse, saj ta vprašanja v zvezi z ustreznostjo sporne zakonske ureditve še ni obravnavala.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V obrazložitvi kot nepravilne napada razloge sodišča prve stopnje, da zatrjevane pomanjkljivosti drugega odstavka 63. člena ZDavP-2 ne predstavljajo pomembnega pravnega vprašanja iz 5. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, uveljavlja pa tudi kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih trditev o neustavnosti sporne zakonske ureditve, katere povzema. Navaja še, da je sodišče prve stopnje napačno opredelilo status pooblaščenca, čeprav je bilo o tej spremembi večkrat obveščeno. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovni postopek, odločitev o stroških postopka pa pridrži za končno odločitev.

4. Toženi stranki je bila pritožba vročena, vendar nanjo ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba je utemeljena.

6. ZUS-1 v okviru prehodnega preizkusa tožbe v prvem odstavku 36. člena določa razloge, zaradi katerih sodišče zavrže tožbo. Na podlagi 5. točke prvega odstavka tega člena to stori, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno nima nobenih posledic za tožnika, ali pa so te posledice zanemarljive (prvi kriterij), razen če gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja (drugi kriterij).

7. Pritožnica v pritožbi ne nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je znesek obresti, ki ji je bil z izpodbijano odločbo naložen v plačilo (1,50 EUR), zanjo zanemarljiv. Pritožbeno sporno pa je, ali od odločitve v tej zadevi res ni mogoče pričakovati rešitve pomembnih pravnih vprašanj.

8. V zvezi s tem pritožnica utemeljeno opozarja, da je zgrešeno stališče sodišča prve stopnje, da izpostavljena vprašanja (med drugim) niso pravno pomembna, ker v sodni praksi še niso bila obravnavana. Ob takem stališču bi lahko veljalo tudi nasprotno: potreba po sodni intervenciji bi odpadla, če bi bila ta pravna vprašanja v sodni praksi že rešena.

9. Zmotno je tudi stališče v izpodbijanem sklepu, da je presoja drugega kriterija iz 5. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, tj. pomembnosti pravnega vprašanja, odvisna (tudi) od posledic, ki jih ima izpodbijani pravni akt za pritožnico. Kot ta pravilno poudarja v pritožbi, na podlagi take razlage izjeme iz drugega kriterija navedenega člena sploh nikoli ne bi bilo mogoče uporabiti, saj odsotnost ali zanemarljivost posledic vselej izključi individualno pomembnost. Do zavrženja tožbe bi tako de facto prišlo izključno na podlagi ugotovljene okoliščine, da izpodbijani akt za tožnika očitno nima nobenih posledic oziroma bi bile te zanj zanemarljive. Takšen zaključek pa bi bil glede na jasno besedilo 5. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 očitno nepravilen.

10. Izpolnjenost drugega kriterija iz 5. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 se torej pravilno presoja (le) glede na načelen, splošno koristen pomen vprašanj. Povedano drugače, gre za presojo, ali je treba o nekem vprašanju odločiti zaradi njegovega načelnega pomena za druge vsebinsko podobne zadeve in oblikovanje nadaljnje sodne in upravne prakse, ker gre za pomembno pravno vprašanje.1

11. Pritožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje argumentirano uveljavljala, da zakonska ureditev drugega odstavka 63. člena ZDavP-2, na podlagi katere so ji bile sporne obresti odmerjene in naložene v plačilo, ni v skladu z Ustavo (konkretno z njenim 2., 14., 22., 28., 29. in 33. členom), v pripravljalni vlogi pa je opozorila tudi na primer, v katerem je Vrhovno sodišče prekinilo revizijski postopek zaradi ocene ustavnosti 95. člena ZDavP-2 v zvezi z obrestmi, ki vsebujejo kazenski pribitek. S tem je zatrjevala pravno relevantne navedbe za presojo izpolnjenosti drugega kriterija iz 5. točke prvega odstavka 36. člena ZUS‑1 (ustavnopravno pomembnost v tožbi izpostavljenih pravnih vprašanj), do katerih pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato je podana bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 75. člena ZUS-1, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi 77. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 razveljavilo izpodbijani sklep ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

**K II. točki izreka**

13. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

1 Glej Kerševan, E., Androjna, V.: Upravno procesno pravo: upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana, 2017, stran 567.