Jedro

Tožnica je delo opravljala na terenu, pri čemer se je do strank vozila s svojim osebnim avtomobilom, zaradi česar je – kljub temu, da ji tožena stranka ni izdala potnih nalogov za potovanja oziroma obiske strank – upravičena do povračila stroškov, ki so nastali zaradi potovanj oziroma obiskov strank, v višini vtoževane kilometrine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici iz naslova kilometrine za obdobje od novembra 2006 do julija 2007 izplačati znesek 2.845,19 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnega vtoževanega zneska v plačilo do plačila. V 2. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici iz naslova premalo izplačanih plač za obdobje od decembra 2006 do julija 2007 obračunati bruto znesek 939,98 EUR, po odvodu prispevkov in davkov pa izplačati neto znesek 618,36 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnega mesečnega neto zneska razlike v plačilo do plačila. V 3. točki izreka je odločilo, da tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se z laično pritožbo iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, smiselno pa tudi iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, tožnici pa naloži plačilo stroškov tega postopka. V pritožbi navaja, da tožena stranka tožnici ni izdala potnih nalogov, zato tožnica ni upravičena do vračila kilometrine. Pri tem se sklicuje na prvi odstavek 108. člena panožne kolektivne pogodbe. Zatrjuje, da sta se stranki strinjali, da tožnica do kilometrine ne more biti upravičena. Tožnici bi pripadali le stroški javnega prevoza, kar je skladno s prvim odstavkom 108. člena panožne kolektivne pogodbe. Tožena stranka je tožnici izplačevala znesek za mesečno vozovnico, navedena plačila pa niti niso bila sporna. Vozovnica za mestni potniški promet je najracionalnejši prevoz v smislu prvega odstavka 108. člena panožne kolektivne pogodbe. Tožnica se je sama prostovoljno odločila za uporabo svojega avtomobila, zato do povrnitve kilometrine ni upravičena. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev oprlo tudi na izpoved tožnice, da ji je zakoniti zastopnik za tri dni posodil svoj avto, pri čemer pa direktorja tožene stranke ni zaslišalo, zakaj je do tega prišlo. Zakoniti zastopnik tožene stranke je tožnici svoj avto posodil zato, ker so v tem obdobju med njima obstajali korektni poslovni odnosi, ne pa zato, ker tožnica ni mogla opravljati svojega dela. Sodišče prve stopnje je tožnici neutemeljeno prisodilo tudi vtoževano razliko v plačah v skupnem neto znesku 618,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka ponovno navaja, da je bil izračun ur, ki ga je tožnica mesečno predložila toženi stranki, usklajen le v delu, ki se nanaša na izračun efektivnih ur, to je število ur, ki jih je bila tožnica dolžna opraviti na domu uporabnika storitev, v preostalem pa se tožena stranka ni strinjala s številom ur, ki jih je tožnica navajala v svojih poročilih. Tožnica pri toženi stranki nikoli ni izpostavila zahteve po izplačilu dodatnih ur. Tožena stranka je svoje obveznosti redno izpolnjevala, kar izhaja tudi iz zapisnika Inšpektorata RS za delo z dne 23. 9. 2008. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice za izplačilo kilometrine in razlike v plači za vtoževano obdobje, ker je ugotovilo, da je tožnica, ki je delala pri toženi stranki kot negovalka na terenu (na delovnem mestu neposredni izvajalec dejavnosti; pogodba o zaposlitvi z dne 31. 10. 2006 – A1) delo opravljala na terenu, pri čemer se je do strank vozila s svojim osebnim avtomobilom. Kljub temu, da ji tožena stranka potnih nalogov za ta potovanja (oskrba strank) ni izdajala, je pravilno zaključilo, da je tožnica upravičena do povračila stroškov, ki so ji nastali zaradi potovanja do strank s svojim osebnim avtomobilom v višini vtoževane kilometrine. Pri svoji odločitvi se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo na določbo prvega odstavka 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), na podlagi katere mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Ker je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da so bile vse storitve, za katere je tožnica toženi stranki ob koncu meseca v spornem obdobju predložila podatke, tudi dejansko opravljene, ji tudi po stališču pritožbenega sodišča pripadajo vtoževani stroški iz naslova kilometrine. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je morala tožnica pri svojem delu uporabljati svoj avtomobil kot najracionalnejšo obliko prevoza, da je lahko obiskala vse stranke, h katerim jo je napotila tožena stranka. V dokaznem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da so bile lokacije strank, ki jih je tožnica obiskovala, razpršene po celi Ljubljani (Bežigrad, Črnuče, Murgle, Rudnik, Trnovo), razen tega pa je tožnica oskrbovala tudi stranke, ki so stanovale izven Ljubljane (izpovedba tožnice na naroku z dne 9. 9. 2008).

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da je tožnica upravičena do poplačila ur za čas vožnje k posamezni stranki. Tudi čas vožnje k strankam je potrebno opredeliti kot delovni čas po drugem odstavku 141. člena ZDR (in ne 148. člena ZDR, kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe). Ker je tožnica tožbeni zahtevek oblikovala na podlagi lastne evidence o opravljenem številu kilometrov in o opravljenem številu ur vožnje do strank (A7, A3, A5, A8), je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice tudi po višini. Tožena stranka je tožbeni zahtevek po višini le pavšalno prerekala in v postopku ni predlagala nikakršnih dokazov o tem, da tožbeni zahtevek tožnice ne bi bil utemeljen do takšne višine, kot ga je vtoževala tožnica.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnica do vtoževane kilometrine ni upravičena zato, ker ji tožena stranka ni izdala potnih nalogov. Izdaja potnega naloga je obveznost delodajalca. Če delodajalec te svoje obveznosti ne izpolni, to nikakor ni razlog, da delavec ni upravičen do povračila stroškov, ki so mu nastali v času službenega potovanja. V zvezi s pritožbenim sklicevanjem tožene stranke, da tožnica do kilometrine ni upravičena tudi zato, ker sta se obe pravdni stranki s tem strinjali, pritožbeno sodišče ugotavlja, da to iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja. Tako iz izpovedbe tožnice kot tudi zakonitega zastopnika tožene stranke je razbrati, da tožnici kilometrina ni bila izplačana zato, ker tožena stranka sredstev za plačilo te kilometrine ni imela. To pa ne pomeni, da tožnica do povrnitve teh stroškov ni upravičena. V zvezi s sklicevanjem tožene stranke na prvi odstavek 108. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (Ur. l. RS, št. 15/94 in nadalj.), pritožbeno sodišče ugotavlja, da citirana določba govori o najbolj racionalnem prevoznem sredstvu in ne najcenejšem, kot to izhaja iz pritožbe tožene stranke. Pritožbeno sodišče sicer glede na naravo tožničinega dela soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bilo najbolj racionalno prevozno sredstvo za tožnico v zvezi z njenim delom osebni avtomobil in ne mestni prevoz, kot to zatrjuje tožena stranka v pritožbi. Glede na lokacije strank, ki jih je morala tožnica pri svojem delu obiskovati, bi vožnja do teh strank z javnim prevoznim sredstvom tudi po stališču pritožbenega sodišča trajala veliko dlje, tudi čas vožnje pa je potrebno šteti kot delovni čas, za katerega pripada delavcu plačilo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je morala tožnica pri svojem delu uporabljati svoj avtomobil, tudi na podlagi njene izpovedbe, da ji je v času, ko je imela svoj avtomobil pokvarjen, avtomobil posodil zakoniti zastopnik tožene stranke. Ker v zvezi s tem tožena stranka dokazov o razlogu, zakaj je prišlo do posoje tega avtomobila s strani zakonitega zastopnika tožene stranke, ni predlagala, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bilo tožničino delo takšne narave, da ga je morala opravljati z uporabo osebnega avtomobila. Dejstvo, da je tudi tožena stranka štela, da potrebuje negovalka na terenu (tožničino delovno mesto) za svoje delo osebni avtomobil, pa izhaja tudi iz tega, da je tožena stranka kot pogoj za zasedbo tega delovnega mesta pri njegovi objavi navedla opravljen vozniški izpit in lastni osebni avtomobil (izpovedba tožnice in zakonitega zastopnika tožene stranke). V pritožbi zatrjevano dejstvo, da tožnica plačila za ure vožnje k strankam od tožene stranke ni zahtevala, ne vpliva na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je do izplačila teh ur upravičena. Zahtevek za premalo izplačano plačo je zahtevek, ki ga delavec lahko uveljavlja neposredno pri sodišču na podlagi četrtega odstavka 204. člena ZDR. Tudi v pritožbi zatrjevano dejstvo, da inšpektor za delo po opravljenem inšpekcijskem nadzorstvu pri toženi stranki ni ugotovil nepravilnosti, ne pomeni, da tožena stranka tožnici ni dolžna izplačati nastalih stroškov, ki so ji nastali v zvezi z delom pri toženi stranki in razlike v plači tudi za čas, ko se je tožnica vozila k strankam, ki jih je bila dolžna v okviru svojih del in nalog obiskovati.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.

Ker glavnični denarni terjatvi tožnice, o katerih je bilo odločeno v tem individualnem delovnem sporu, ne presegata revizijskega minimuma (drugi odstavek 367. člena ZPP), je bilo potrebno v skladu s 5. točko 31. člena ZDSS-1 in 32. členom ZDSS-1 odločiti tudi o tem, ali se revizija dopusti. Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.