Izrek

Pritožba se v delu glede temelja odškodninske odgovornosti zavrne in se izpodbijana sodba v 7. (sedmi) točki izreka glede temelja z vmesno sodbo potrdi tako, da je tožeča stranka (tožena po nasprotni tožbi) odškodninsko odgovorna toženi stranki (tožeči po nasprotni tožbi) za škodo iz naslova izgubljenega dobička zaradi nemožnosti oglaševanja na lokaciji okrepčevalnice "L." na železniški postaji L. za čas od 24.5.1996 do 1.6.1998. Pritožbi se v delu glede višine odškodnine po nasprotni tožbi ugodi in se izpodbijana sodba v 7. (sedmi) točki izreka glede višine in v 8. (osmi) točki izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene v znesku 1,853.573,00 SIT (prva točka izreka), terjatev tožene do tožeče v znesku 138.562,50 SIT (druga točka izreka), da terjatev tožeče do tožene vsled pobotanja preneha do višine 138.562,50 SIT (tretja točka izreka), da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VI Ig ... z dne ... ostane v veljavi za znesek 1,715.010,53 SIT s pripadki (četrta točka izreka), da terjatev tožene stranke do tožeče v znesku 473.212,50 SIT ne obstoji (peta točka izreka), da se postopek vsled delnega umika ustavi za znesek 2,749.625,80 SIT (šesta točka izreka) in da je tožeča stranka dolžna plačati toženi 11,289.370,60 SIT s pripadki ter ji povrniti pravdne stroške (sedma in osma točka izreka).

Zoper sedmo in osmo točko izreka sodbe se je tožeča stranka (tožena po nasprotni tožbi) pravočasno pritožila in med drugim navedla, da niso izkazani protipravnost, vzročna zveza in škoda. Sodišče je napačno zaključilo, da prvotnega objekta ni več, poleg tega pa je odločitev o višini zahtevka po prosti presoji povsem napačna in neargumentirana.

Pritožba je bila vročena toženi stranki (tožeči po nasprotni tožbi), ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba glede temelja zahtevka ni utemeljena, pritožba glede višine pa je utemeljena.

Uvodoma sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, da se nasprotni zahtevek tožene stranke obravnava kot nasprotna tožba in ne kot samostojna tožba, pravilna, saj oba zahtevka izhajata iz istega dejanskega stanu oziroma istega poslovnega razmerja, torej so podani pogoji iz 183. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) oz. 189. člena v času vložitve veljavnega ZPP iz leta 1977. Drži sicer pritožbena navedba, da sodba nima pravnega pouka o pritožbi zoper sodbo (prim. list. št. 117), vendar ta kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj je pooblaščenka tožeče stranke pritožbo vložila pravilno in pravočasno.

O TEMELJU ZAHTEVKA: Sodišče prve stopnje je povsem pravilno ugotovilo, da je bil objekt okrepčevalnice Lipa, na katerem je imela tožena stranka (tožeča po nasprotni tožbi; v nadaljevanju: tožena) v najemu prostor za oglaševanje, zaradi adaptacije železniške postaje porušen. Iz fotografij, na katere je povsem pravilno oprlo svojo odločitev sodišče prve stopnje, je razvidno, da objekta, ki je prvotno stal nasproti prehodu za pešce pri avtobusni postaji in v praktično isti liniji s pročeljem železniške postaje (prim. spodnjo fotografijo v prilogi B23) po adaptaciji ni več, saj se na istem mestu sedaj nahaja pločnik oz. zelenica (fotografiji B26 in B27 ter načrti tožeče stranke v prilogi A8). Zato so brezpredmetne trditve, ki jih tožeča vztrajno ponavlja tudi v pritožbi, da naj bi toženi po končanju del omogočila oglaševanje na "prvotni lokaciji", saj je evidentno, da prvotna lokacija (zgornji rob dela terasaste strehe ... nad okrepčevalnico Lipa, prim. 1. člen pogodbe z dne 1.6.1993) ne obstaja več. V najem dana individualno določena stvar (species) je bila torej uničena, zato je izpolnitev pogodbe s strani tožeče stranke (dajanje v najem oglasnega prostora na v pogodbi opisanem prostoru na strehi okrepčevalnice Lipa) postala nemogoča. Ker je dejansko stanje jasno razvidno iz predloženih fotografij in načrtov, tudi ni bilo potrebe po izvajanju ogleda in zasliševanju prič o tem, ali je tožeča toženi ponudila oglaševanje na prvotni lokaciji, zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti te dokaze. Ker je predmet najemne pogodbe uničila tožeča stranka, je nastopila situacija iz 138. čl. takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), torej je tožena stranka z dnem, ko je najem postal nemogoč (kar se je v konkretnem primeru zgodilo z odstranitvijo gradbenih odrov, na katerih so v sporazumu med strankama med adaptacijo viseli oglasni panoji), postala prosta svoje obveznosti (to je plačevanja najemnine), je pa obdržala svojo terjatev do tožeče na izpolnitev pogodbe (1. odst. 138. čl. ZOR). Ker uničenje individualno določenega predmeta pogodbe izključuje izpolnitev, je potrebno določilo 138. čl. ZOR (ki je glede na dikcijo zakona neposredno uporabno predvsem za pogodbe v prometu blaga, ne pa tudi storitev) razlagati v povezavi z 2. odst. 262. čl. ZOR, tako da ima tožena stranka namesto zahtevka na izpolnitev pogodbe (ki je glede na uničenje speciesa objektivno nemogoča) zahtevek za povrnitev škode, ki jo je utrpela zaradi neizpolnitve pogodbe s strani tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da glede na določila 307. čl. ZOR tožeča stranka svoje pogodbene obveznosti ni mogla izpolniti s čim drugim, saj je pogoj za prenehanje obveznosti z nadomestno izpolnitvijo privolitev upnika, v konkretnem primeru tožene stranke (1. odst. 308. čl. ZOR). Zato tožena stranka ni bila dolžna sprejeti nadomestnih lokacij, ki jih je ponujala tožeča stranka, in med katere sodišče druge stopnje šteje tudi "novo" lokacijo L., torej objekt, ki je za 11 metrov pomaknjen v notranjost in kot prostor za postavitev oglasnih tabel ni enakovreden "prvotni" lokaciji L., kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Ker vsled krivdne neizpolnitve najemne pogodbe z dne 1.6.1993 s strani tožeče stranke tožena stranka ni mogla opravljati svoje dejavnosti (trženje oglasnega prostora), ji je nastala škoda v obliki izgubljenega dobička, ki bi ga sicer lahko ustvarila z oddajanjem oglasnega prostora v podnajem (1. odst. 266. čl. ZOR). Ker je toženi stranki v najem oddani objekt porušila tožeča stranka, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je vzročna zveza evidentno izkazana.

Iz vseh navedenih razlogov je odločitev sodišča prve stopnje glede temelja odškodninske odgovornosti tožeče stranke vsled neizpolnitve pogodbe pravilna, zato je sodišče druge stopnje pritožbo glede temelja zahtevka zavrnilo kot neutemeljeno in o temelju odškodninske odgovornosti odločilo z vmesno sodbo (1. odst. 315. člena v zvezi s 353. členom ZPP), kot izhaja iz prve točke izreka te odločbe.

O VIŠINI ZAHTEVKA: Pritožnik ima prav, da je odločitev sodišča prve stopnje o višini tožbenega zahtevka nepravilna in nezakonita. Sodišče prve stopnje najprej navaja (list. št. 116), da je o višini odločalo po prostem preudarku, v nadaljevanju pa, da odškodnina "...predstavlja vsoto najemnin do 1.6.1998 po sklenjenih pogodbah oziroma ... za rezervacije lokacije... pri tem so upoštevani vsi dogovorjeni popusti." Sodišče naj bi za odločanje po prostem preudarku vzelo kot osnovo izvedensko mnenje (izdelano pred pravdo na iniciativo tožene stranke), vendar ga je upoštevalo le kot enega izmed dokazov. Iz navedene obrazložitve sploh ni razvidno, na podlagi česa je sodišče prve stopnje odločalo o višini zahtevka - ali po prostem preudarku ali na podlagi izvedenih dokazov. Odločanje po prostem preudarku pride v poštev šele in samo takrat, ko o višini odškodnine z izvajanjem dokazov ni mogoče ali ni ekonomično odločati (prim. 216. čl. ZPP), zato so razlogi sodbe o tem odločilnem dejstvu (podlagi za odločitev o višini) nejasni in sami s seboj v nasprotju. Sodba tudi nima nobenih razlogov o tem, zakaj se je sodišče prve stopnje odločilo za uporabo prostega preudarka, saj ni razlogov o tem, zakaj naj se višina ne bi dala ugotoviti oz. bi se to dalo samo z nesorazmernimi težavami. V kolikor pa je sodišče prve stopnje odločalo na podlagi izvedenih dokazov, sodišče druge stopnje ugotavlja, da iz sodbe ni razvidno, koliko naj bi znašala "vsota najemnin" oz. rezervacij ter kateri dogovorjeni popusti in stroški tožene naj bi bili upoštevani in v kakšni višini. Pomanjkljivost razlogov glede višine je še toliko bolj očitna, ker sodišče prve stopnje sploh ni zavzelo stališča do številnih in obrazloženih ugovorov tožeče stranke tako glede izvedenskega mnenja, na katerega se sodba sklicuje (vloga tožeče z dne 28.9.1998 na list. št. 35) kot tudi glede posameznih postavk in zneskov nasprotnega zahtevka (vloga tožeče z dne 28.11.1999 na list. št. 82). Ne nazadnje pa je tožeča stranka v pravdi s trditvijo, da ni dokazano, ali je tožena svojim podnajemnikom ponudila vse možne nadomestne lokacije (vloga tožeče na list. št. 81 in 82), smiselno zatrjevala, da bi morala tožena stranka tudi sama storiti razumne ukrepe za zmanjšanje škode (prim. 4. odst. 266. čl. ZOR). Tudi o teh odločilnih dejstvih sodba nima razlogov, zato glede na vse povedano odločitve sodišča prve stopnje o višini tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP. Glede določbe 216. čl. ZPP je treba poudariti, da je odločanje po prostem preudarku v obravnavani zadevi tudi materialno pravno povsem zgrešeno, saj je tožena stranka višino svojega zahtevka utemeljila z navedbami konkretnih zneskov (prim. nasprotno tožbo na list. št. 23-24), do katerih bi se sodišče prve stopnje moglo in moralo opredeliti.

Iz vseh navedenih razlogov izhaja, da je pritožba tožeče stranke glede odločitve o višini zahtevka po nasprotni tožbi utemeljena, zato je sodišče druge stopnje na podlagi določila 1. odst. 354. čl. ZPP pritožbi tožeče stranke glede višine ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo v delu, kjer je odločeno o višini odškodnine ter posledično tudi v odločitvi o stroških postopka (8. točka izreka izpodbijane sodbe), in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. čl. ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje (po potrebi tudi z izvedencem) ugotavljati vse potrebne elemente, ki vplivajo na višino izgubljenega dobička (utemeljeno pričakovana višina dohodka, stroški, ki bi jih bilo potrebno odšteti od bruto dohodka, možnosti za zmanjšanje škode...) in svojo odločitev glede višine tudi primerno konkretno obrazložiti.

Ker je odločbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo, je sodišče druge stopnje odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (3. in 4. odst. 165. čl. ZPP).