Jedro

Kljub temu, da ZPol v 3. odstavku 77. člena določa, da mora biti odločba o začasni razporeditvi oziroma napotitvi policistu vročena najmanj sedem dni pred nastopom dela, odločba ni nezakonita zgolj iz razloga, ker je bila tožniku vročena štiri dni pred nastopom dela. Ugotoviti je treba, ali je imela kasnejša vročitev odločbe za tožnika neugodne posledice, kar je odvisno od tega, ali je bil s napotitvijo seznanjen že pred vročitvijo ali ne.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odločba tožene stranke opr. št. 1002-874/2011/100 (1502-10) z dne 9. 2. 2012 nezakonita in se razveljavi (točka I izreka sodbe) in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 594,44 EUR v 15 dneh od dneva izdaje sodbe sodišče prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne po izdaji sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila (točka II izreka sodbe).

Zoper sodbo se pravočasno iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pritožuje tožena stranka. Navaja, da je sodišče prve stopnje že samo ugotovilo, da je med eno in drugo začasno napotitvijo tožnika preteklo 86 dni, zato gre za dve posamični napotitvi, ki ju je potrebno presojati ločeno in ne za večkratno zaporedno napotitev tožnika na delo. V konkretnem primeru je generalni direktor policije skladno s 1. odstavkom 77. člena Zakona o policiji (ZPol, Ur. l. RS, št. 49/98 in naslednji) odločil, da je zaradi nemotenega opravljanja nalog varovanja objektov potrebno z izpodbijano odločbo tožnika začasno napotiti v Center za varovanje in zaščito (CVZ) za obdobje od 20. 2. 2012 do 1. 6. 2012. Da je v primeru začasne napotitve tožnika na delo v CVZ šlo za zagotovitev nemotenega opravljanja nalog policije, je tožena stranka v postopku nameravala dokazati z zaslišanjem A.A. in A.B., ki pa ju sodišče prve stopnje ni zaslišalo. Napotitev tožnika je bila realizirana na predlog komandirja PP K. katerega zaslišanje je tožena stranka prav tako predlagala, da bi se sodišče prve stopnje lahko prepričalo, da je izbiro policista, ki ga bo predlagal na začasno napotitev v CVZ (torej tožnika) skrbno pretehtal in predlagal kot „zadnjo oziroma edino možnost“ in da je pri tem upošteval tudi kriterije iz depeše št. .... Glede na to, da sodišče prve stopnje ni izvajalo nobenih dokazov, s katerimi bi se prepričalo o resničnosti očitkov, je zaključek preuranjen. Tako je sodišče prve stopnje glede seznanitve tožnika z začasno napotitvijo zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju komandirja PP K., saj bi ta lahko izpovedal, da je tožnika predhodno obvestil o nameravani napotitvi na delo v CVZ in o tem, da bo v CVZ napoten za tri mesece. Preuranjeno pa je zaključilo tudi, da tožnik ni nikoli na noben način izrazil želje po opravljanju dela v CVZ ter da mu je bila dana možnost, da bi lahko podal svoje mnenje o vnovični napotitvi na delo v CVZ. Če bi prvostopno sodišče zaslišalo predlagano pričo komandirja PP R., bi ugotovilo, da je tožnik v preteklosti že pisno zaprosil za podaljšanje napotitve v CVZ (takratni UVZ) ter da je bil v CVZ za čas od 1. 10. 2011 do 6. 12. 2011 napoten na lastno željo. Zaradi navedenega tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in prvostopno sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika v celoti zavrne kot neutemeljen, tožniku pa naloži v povračilo pravdne stroške tožene stranke, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljal tožnik v pritožbi, in skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava o zadevi preuranjeno odločilo, saj ni popolno ugotovilo dejanskega stanja.

Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 9. 2. 2012, s katero je bil tožnik dne 20. 2. 2012 napoten na delo v CVZ v Ljubljano, kot nezakonito razveljavilo. Ugotovilo je: - da tožena stranka ni postopala zakonito, ker odločba tožniku ni bila vročena skladno s 3. odstavkom 77. člena ZPol, po katerem mora biti odločba vročena najmanj sedem dni pred nastopom dela, tožniku pa je bila sporna odločba vročena 16. 2. 2012, zato je izpodbijana odločba nezakonita; - da tožena stranka pri napotitvi tožnika ni upoštevala kriterija, določenega s strani generalnega direktorja policije v depeši z dne 1. 2. 2012 (pravilno: z dne 9. 11. 2011), po katerem naj se ne napoti policistov, ki so opravljali delo na podlagi odločbe o začasni razporeditvi v obdobju od 7. 6. 2011 do 6. 12. 2012. Med eno in drugo napotitvijo tožnika je preteklo manj kot 3 mesece, izmed 80 policistov zaposlenih na PU K. pa jih vsaj še 15 ni opravljalo dela na CVZ.

Takšen zaključek sodišča prve stopnje je materialnopravno zmoten in preuranjen. ZPol v 3. odstavku 77. člena res določa, da mora biti odločba o začasni razporeditvi oziroma napotitvi policistu vročena najmanj sedem dni pred nastopom dela. Po stališču pritožbenega sodišča odločba ni nezakonita zgolj iz razloga, ker je bila tožniku vročena štiri dni pred nastopom dela. Iz navedb tožene stranke izhaja, da je komandir Policijske uprave Koper tožnika v mesecu januarju oziroma v začetku februarja 2012 seznanil, da bo napoten v CVZ kot zamenjava za policistko A.C. le za tri mesece. Tega pa sodišče prve stopnje ni raziskalo, saj ni dopustilo izvedbe dokaza z zaslišanjem komandirja PU K.. Sodišče prve stopnje bi moralo presoditi, ali je imela kasnejša vročitev odločbe za tožnika neugodne posledice, kar je odvisno od tega, ali je bil s napotitvijo seznanjen že pred vročitvijo ali ne.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas od 3. 6. 2008 do 2. 6. 2012 z dne 28. 5. 2008 in da je opravljal delo na PU C., PP R., na svojo prošnjo pa je bil z aneksom št. 3 k pogodbi o zaposlitvi s 1. 1. 2012 premeščen na PU K. v PP K.. Tožnik je bil na podlagi določbe 77. člena ZPol z odločbo z dne 27. 3. 2009 napoten na izvajanja Programa praktičnega usposabljanja policistov na PP Š. za čas od 14. 4. 2009 do 13. 10. 2009; z odločbo z dne 3. 12. 2009 v Generalno policijsko upravo, Urad za varnost in zaščito, Oddelek za zunanje varovanje objektov za čas od 16. 12. 2009 do 15. 6. 2010; z odločbo z dne 1. 6. 2011 na Generalno policijsko upravo, Uprava policijske specialnosti, Center za varovanje in zaščito, na oddelek za zunanje varovanje objektov za čas od 7. 6. 2011 do 6. 12. 2011 in z odločbo z dne 23. 9. 2011 na Oddelek za tehnično in zunanje varovanje ter operativno podporo, Referat za zunanje varovanje za čas od 1. 10. 2011 do 6. 12. 2011 in z izpodbijano odločbo z dne 9. 2. 2012 na Generalno policijsko upravo, Upravo za policijske specialnosti, center za varovanje in zaščito, Oddelek za tehnično in zunanje varovanje ter operativno podporo, Referat za zunanje varovanje za čas od 20. 2. 2012 do 1. 6. 2012. Prav tako je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je med zaključkom zadnje razporeditve in ponovno razporeditvijo dne 20. 2. 2012 preteklo 86 dni in tako ne gre za podaljšanje začasne razporeditve ter da je bila v izpodbijani odločbi spoštovana šest mesečna zakonska omejitev glede trajanja razporeditve. ZPol v 77. členu namreč določa, da lahko generalni direktor policije policista zaradi nemotenega opravljanja nalog policije začasno razporedi ali napoti na delo na določeno območje ali področje dela ali iz ene v drugo organizacijsko enoto na območju policijske uprave za najdalj šest mesecev.

Napačen pa je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnikova napotitev na delo v nasprotju s kriterijem iz depeše z dne 9. 11. 2011. Res je bil tožnik že pred tem napoten do 6. 12. 2011 na Referat za zunanje varovanje, vendar pa je bil v njegovem primeru kriterij, da se za čas od 5. 12. 2011 do 1. 6. 2012 ne napoti policistov, ki so bili napoteni do 6. 12. 2011 upoštevan, saj je bil tožnik ni bil napoten s 5. 12. 2011, ampak šele z 20. 2. 2012. Sodišče prve stopnje je preuranjeno zaključilo tudi, da tožena stranka ni upoštevala kriterijev iz depeše z dne 9. 11. 2011, ki omogočajo, da se vsi policisti obravnavajo in razporejajo pod enakimi pogoji v primeru večkratnih zaporednih napotitev, ki so potrebne, če je le tako mogoče doseči nemoteno delovanje policije. Kljub temu, da je tožena stranka predlagala izvedbo dokazov z zaslišanjem prič, med katerimi je bil predlagan tudi komandir PP K., je sodišče svojo odločitev oprlo le na izpoved tožnika in na tej podlagi zaključilo, da tožnik ni bil enakopravno obravnavan, ker nekateri policisti še sploh niso bili napoteni na delo po 77. členu ZPol. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba tožene stranke utemeljena, zato je izpodbijano sodbo prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zaključilo, da ugotovljenih pomanjkljivosti, ki jih je storilo sodišče prve stopnje pri odločanju v tem individualnem sporu, samo ne more odpraviti, zato je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem naj dopolni dokazni postopek z zaslišanjem predlaganih prič, predvsem komandirja PP Koper in nato o zadevi ponovno odloči. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo na podlagi določbe 3. odstavka 165. člena ZPP.