Tehtanje med pravico do izbrisa in svobodo izražanja

Datum

04.05.2023

Številka

07121-1/2023/593

Kategorije

Mediji, Pravica do izbrisa - pozabe

Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju IP) je po elektronski pošti prejel vaš dopis, v katerem pojasnjujete, da ste odgovorni urednik medija, ki se sooča s težavami pri tehtanju med pravico do izbrisa posameznikov ter pravico do svobode izražanja in obveščanja. Največjo »težavo« imate z določitvijo, kdaj ugasne javni interes za objavo osebnih podatkov, največkrat gre v tem primeru za ime in priimek. Opisujete, da od vas zahteva pravico do izbrisa posameznik, ki je bil pravnomočno obsojen na pogojno zaporno kazen, kasneje pa so zaradi domnevnega novega kaznivega dejanja v preizkusni dobi organi pregona ponovno uvedli preiskavo. Menite, da je bila v času objave prispevkov informacije v javnem interesu, obenem pa se zavedate, da javni interes za objavo sčasoma »bledi«, vendar je najti pravo ravnovesje med pravico do izražanja ter pravico do varstva osebnih podatkov težko. Izpostavljate tudi vprašanje, ali bi morali mediji sistemsko brisati ali anonimizirati (oz. psevdonimizirati) objave ali pa se s tem ukvarjate le na zahtevo posameznika. Zanima vas tudi, kako je z okoliščino, ko medij sicer briše ali psevdonimizira prispevek, brskalnik pa še vedno najde posameznika prek zadetkov iskanja. Kako pa je s tiskanimi publikacijami? Obenem izpostavljate tudi stroškovni vidik takšnega početja in možen vpliv na samoomejevanje medija, ki bo morda zato nehal poročati o zadevah, ki bi jih moral potem brisati. Nadalje sprašujete tudi, kako je s časovno komponento določil o pravici do izbrisa, torej za objave pred uveljavitvijo GDPR.

Na podlagi informacij, ki ste nam jih posredovali, vam v nadaljevanju skladno s 5. točko prvega odstavka 55. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 163/22, ZVOP-2), 58. členom Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba), ter 2. členom Zakona o informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 – ZUstS-A, ZInfP) posredujemo naše neobvezujoče mnenje v zvezi z vašim vprašanjem.

IP se strinja z vašo oceno, da je iskanje ravnovesja med pravico do varstva osebnih podatkov in svobodo izražanja lahko težavno, delikatno in tudi zamudno. Žal vam vsebinskih odgovorov na vaša vprašanja ne bomo mogli podati, saj so za tovrstno presojo (v primeru zavrnitve pravice do izbrisa) pristojna sodišča. IP v vsakem primeru zagovarja, da imajo upravljavci osebnih podatkov, ki objavljajo osebne podatke na svetovnem spletu, povečano odgovornost, da sprejmejo ustrezne ukrepe za zavarovanje pravic posameznikov (poleg tega, da sicer lahko izvršujejo ustavno varovano svobodo izražanja).

Obrazložitev

I. Splošno o pravici do izbrisa in medijih

Svoboda izražanja in varstvo osebnih podatkov

Odnos med svobodo izražanja in varstvom osebnih podatkov po novi ureditvi ureja 73. člen ZVOP-2, ki v prvem odstavku določa, da je obdelava osebnih podatkov v okviru uresničevanja svobode izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja v okvirih pravnega reda Republike Slovenije dovoljena. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja ter obdeluje v njih vsebovane osebne podatke, potrebne za ta namen.

V okviru svobode izražanja se lahko osebni podatki za namene obveščanja javnosti s strani medijev, književnega, umetniškega ali raziskovalnega ustvarjanja, resne kritike, obrambe kakšne pravice ali varstva upravičene koristi in izobraževanja ali izobraževanja prek javno dostopnih objav in publikacij, obdelajo, objavijo ali drugače razkrijejo, če, med drugim:

-gre za zakonito objavo mnenja ali vrednostne ocene, kjer je objava osebnih podatkov nujna za utemeljitev tega mnenja ali vrednostne ocene;

-so bili osebni podatki pridobljeni na drug zakonit način;

-javni interes po obveščanju javnosti, pravica do obveščenosti ter svoboda izražanja prevladajo nad upravičenimi interesi varstva zasebnosti in drugih osebnostnih pravic posameznika

(citirane 5., 6. in 7. točka drugega odstavka 74. člena ZVOP-2).

Pravica do izbrisa osebnih podatkov

Po drugi strani lahko skladno s prvim odstavkom 17. člena Splošne uredbe posameznik pri upravljavcu (npr. izdajatelju medija) uveljavlja pravico do izbrisa osebnih podatkov oziroma pravico do pozabe, med drugim:

-če ti ne služijo več prvotnemu namenu obdelave;

-če za obdelavo osebnih podatkov ni (več) pravne podlage, ker je posameznik uveljavljal ugovor po 21. členu Splošne uredbe o varstvu podatkov;

-če so bili podatki obdelani nezakonito;

-(…).

Posameznik načeloma ne more doseči izbrisa osebnih podatkov ali celotnih besedil prispevkov pod pogojem, da so bili posameznikovi osebni podatki (1) zakonito objavljeni v mediju v smislu 2. člena Zakona o medijih (ZMed) in (2) pravna podlaga za objavo še ni prenehala ter (3) vsebina objave še vedno služi primarnemu namenu svobode izražanja iz 6. člena ZMed, npr. ker gre še vedno za aktualno, družbeno relevantno in resno temo, ker je vsebina vrednostno nevtralna, ker vsebina spoštuje človekovo osebnost in dostojanstvo, ker je še podan interes javnosti in podobno. Torej možno je, da za uresničitev pravice do izbrisa ni izpolnjen niti osnovni pogoj za izbris osebnih podatkov po prvem odstavku 17. člena omenjene uredbe.

Poleg tega je pravica do izbrisa dodatno omejena z nekaterimi specifičnimi izjemami v tretjem odstavku 17. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov. V vašem primeru je pomembna zlasti točka (a) navedene določbe, ki izključuje pravico do izbrisa, če je obdelava potrebna za uresničevanje pravice do svobode izražanja in obveščanja. Če torej medij z objavo (v trenutku zahteve še vedno) sledi svobodi izražanja iz 6. člena ZMed, posameznik tudi iz tega razloga ne more doseči izbrisa.

Presojanje izbrisnega razloga »če osebni podatki ne služijo več prvotnemu namenu obdelave« iz prve alineje prvega odstavka 17. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov in presojanje izjeme »če je obdelava potrebna za uresničevanje svobode izražanja in obveščanja« iz tretjega odstavka 17. člena uredbe, je vsebinsko podobno oziroma povezano, ker je prvotni namen obdelave ravno v uresničevanju svobode izražanja in obveščanja.

Vse navedeno predstavlja temelj pri snovanju odločitve medija, ali je objava osebnih podatkov zakonita ali ne, torej ali je obdelava še vedno potrebna za uresničevanje svobode izražanja in obveščanja in - v povezavi z drugim odstavkom 73. člena ZVOP-2 - če javni interes po obveščanju javnosti, pravica do obveščenosti ter svoboda izražanja še vedno prevladajo nad upravičenimi interesi varstva zasebnosti in drugih osebnostnih pravic posameznika.

Odločanje o pravici do izbrisa v kontekstu medijev oz. svobode izražanja

Posameznik pravico do izbrisa uveljavlja pri upravljavcu osebnih podatkov, ki je v obravnavanem primeru izdajatelj medija. Slednji posameznika po postopku iz 14. člena ZVOP-2 obvesti o odločitvi in v primeru zavrnitve pravice do izbrisa o razlogih za zavrnitev ter o pravici do pritožbe pri nadzornem organu v roku 15 dni od seznanitve z odločitvijo.

Vendar pa v primeru pravice do izbrisa, kadar gre za konflikt s svobodo izražanja, Informacijski pooblaščenec ni pristojen pritožbeni organ, temveč v tem primeru v skladu s tretjim odstavkom 73. člena in prvim odstavkom 19. člena ZVOP-2 varstvo pravic posameznika zagotavljajo sodišča.

Iz navedenega sledi, da IP ni pristojen za presojanje meje med pravico do varstva osebnih podatkov ter svobodo izražanja, niti o tem zatorej ne more svetovati. Zaupati je treba, da je zakonodajalec z utemeljenim razlogom pristojnost za tovrstno tehtanje med obema ustavno zavarovanima pravicama podelil sodiščem.

II. Konkretno o vaših vprašanjih

Kot navedeno, IP ne more podajati odgovorov na vprašanja, kako najti ravnovesje med pravico do varstva osebnih podatkov ter svobodo izražanja, s fokusom na objavah, ki so bile v času nastanka po vaši presoji brez dvoma v javnem interesu, po preteku časa pa je morda javni interes za objavo »zbledel« oziroma pretekel.

V zvezi z vašimi vsebinskimi vprašanji bi se morali obrniti na (sicer ne prav obsežno) sodno prakso slovenskih sodišč ter nekoliko bolj bogato sodno prakso Sodišča EU in Evropskega sodišča za človekove pravice. Iz prakse slednjih dveh bo razvidna tudi evolucija pravice do izbrisa od Direktive 95/46/ES (ko ta pravica še ni bila eksplicitno kodificirana, vendar jo je Sodišče EU izpeljalo iz drugih pravic) do uveljavitve Splošne uredbe o varstvu podatkov 25. maja 2018.

Odgovorimo pa lahko na nekatera vaša postopkovna vprašanja, in sicer najprej, ali bi morali mediji sistemsko brisati ali anonimizirati (oz. psevdonimizirati) objave ali pa se s tem ukvarjate le na zahtevo posameznika. Po določbah 17. člena Splošne uredbe morate sicer reagirati na zahtevo posameznika, vendar če objava osebnih podatkov ni več v javnem interesu oziroma ta ne prevlada nad pravicami in interesi posameznika v smislu drugega odstavka 73. člena Splošne uredbe, bi morali takšne objave anonimizirati tudi na sistemski ravni, saj za obdelavo osebnih podatkov ne bi imeli več pravne podlage. Obenem lahko pri Googlu sprožite tudi postopek ponovne indeksacije vaše spletne strani, kar pošlje googlove »pajke« na vašo spletno stran in jo posodobi z vidika brskalnika. Posameznik ima sicer tudi možnosti in orodja, da od Googla zahteva t.i. deindeksacijo oziroma umik osebnih podatkov iz rezultatov iskanja (več o tem npr. v mnenju IP št. 07121-1/2022/522 z dne 13. 5.2022, https://www.ip-rs.si/mnenja-gdpr/izbris-iz-google-1652857789).

Pri tiskanih publikacijah se bo neizogibno pojavilo vprašanje, ali gre sploh za obdelavo osebnih podatkov v smislu Splošne uredbe, saj ne gre za obdelavo z avtomatiziranimi sredstvi, vprašljivo pa je tudi, ali gre za obdelavo osebnih podatkov, ki so del zbirke ali so namenjeni oblikovanju dela zbirke (gl. prvi odstavek 2. člena Splošne uredbe). Nadalje bo tudi vprašanje, ali bi pravice posameznika v takšnih primerih zares prevladale nad svobodo izražanja, saj bi uveljavitev pravice do izbrisa v tiskani publikaciji pomenilo uničevanje tiskane publikacije, kar je izjemno invaziven ukrep, ki se v današnjih časih redko uporablja. Seveda pa bi bilo podobno kot v primerih morebitnega obrekovanja, žaljive obdolžitve in podobnih dejanj, zaradi katerih bi sodišče lahko sprejelo ukrepe tudi proti izdajatelju tiskane publikacije.

V zvezi z neželenim vplivom pravice do izbrisa na samoomejevanje medija (t.i. chilling effect) IP prav tako ne more podati mnenja, saj je vedno znova treba izhajati iz nujnosti vzpostavljanja ravnovesja med pravico do varstva osebnih podatkov in svobodo izražanja. Takšni neželeni vplivi se lahko po mnenju IP sicer naslovijo z raznimi ukrepi znotraj samega izdajateljskega procesa. Nekateri mediji so kot enega od ukrepov sprejeli tudi zaklepanje starih objav, sami omenjate psevdonimizacijo, eden izmed ukrepov je tudi prepoved indeksacije spletnih strani (vsaj starih objav) s strani brskalnikov ipd. Objavljanje osebnih podatkov, tudi v primeru zasledovanja pravice javnosti do obveščenosti, namreč neizogibno spremlja tudi odgovornost za zagotavljanje ustreznih ukrepov za spoštovanje pravic posameznikov.

Nazadnje odgovarjamo še na vprašanje glede časovne komponente določil o pravici do izbrisa, torej za objave pred uveljavitvijo Splošne uredbe. Če so (denimo spletne) objave na voljo v času po uveljavitvi Splošne uredbe, se za obdelavo osebnih podatkov v takšnih (še vedno aktualnih) objavah uporabljajo določbe Splošne uredbe.

V upanju, da ste dobili odgovor na svoje vprašanje, vas lepo pozdravljamo.

Mojca Prelesnik, univ.dipl.prav., informacijska pooblaščenka

Pripravila

mag. Polona Merc, univ. dipl. prav., svetovalka IP za varstvo osebnih podatkov