Jedro

Center za kriminalističnotehnične preiskave ni bil odrejen za izvedenca v smislu 1. odstavka 249. člena ZKP, zato njegovo strokovno mnenje ni izvid in mnenje z odredbo postavljenega izvedenca in ne nedovoljen dokaz. Sodišče to strokovno mnenje ocenjuje po načelu proste presoje dokazov kot vsak drug dokaz, kateremu stranke lahko oporekajo.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. B.R. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. B.R. je dolžan plačati kot stroške, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 100.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

Z navedeno pravnomočno sodbo sta bila obsojena B.R. in B.K. spoznana za kriva kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ, obs. R.Z. pa kaznivega dejanja pomoči k kaznivemu dejanju goljufije po 1. odstavku 217. člena v zvezi z 27. členom KZ. Tako kot ostalima dvema obsojencema je bila tudi obs. B.R. izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen 1 leta zapora s preizkusno dobo 3 let, tako kot soobsojenemu B.K. pa mu je bila po 2. odstavku 35. člena v zvezi z 4. odstavkom 51. člena KZ izrečena stranska denarna kazen v višini 175.002,00 tolarjev, ki jo je dolžan plačati v roku 2 mesecev. V izrečeno kazen je bil obs. B.R. vštet čas pridržanja od 5.1.1994 od 13. ure do 6.1.1994. Razen tega je bil obs. B.R. obsojen tudi na plačilo stroškov kazenskega postopka.

Zagovornik obs. B.R. v zahtevi za varstvo zakonitosti z dne 8.10.1999 uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena v zvezi z 2. točko 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi sodbi sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča. Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije B.B. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da v zahtevi uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane, zaradi česar zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva zagovornika obs. B.R. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po stališču zagovornika obs. B.R. je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka zato, ker je bila glavna obravnava dne 16.4.1999 opravljena v nenavzočnosti obsojenca, ker obsojencu nista bili vročeni prvostopenjska in drugostopenjska sodba in ker se pravnomočna sodba opira na strokovno mnenje UKS o preiskavi tipkopisov, torej na dokaz, na katerega se sodba ne bi smela opirati.

Nobena od zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 371. člena ZKP je sicer podana, če je bila glavna obravnava opravljena brez oseb, katerih navzočnost na glavni obravnavi je po zakonu obvezna. Kljub temu, da je bila glavna obravnava dne 16.4.1999 opravljena v nenavzočnosti obs. B.R. in njegovega zagovornika, odvetnika mag. M.J. iz M., niso bile bistveno kršene določbe kazenskega postopka. Oba sta bila na glavni obravnavi dne 23.3.1999 obveščena, da se bo glavna obravnava nadaljevala dne 16.4.1999, vendar na narok nista prišla. Zato je bilo nadaljevanje glavne obravnave, kljub temu, da se je obsojenec in njegov zagovornik nista udeležila, opravljeno v skladu z določilom 1. in 2. odstavka 442. člena ZKP. Po določilu 1. odstavka 442. člena ZKP se lahko opravi glavna obravnava v v obdolženčevi nenavzočnosti, če je bil obdolženec v redu povabljen, če njegova navzočnost ni nujna in če je bil pred tem že zaslišan, po določilu 2. odstavka 442. člena ZKP pa ni potrebna navzočnost zagovornika, če ne gre za obvezno obrambo. Sicer pa je že v razlogih prvostopenjske sodbe in tudi v razlogih drugostopenjske sodbe podrobno pojasnjeno, da so bili podani pogoji, da se glavna obravnava opravi v nenavzočnosti obs. B.R. in njegovega zagovornika.

Zagovorniku obs. B.R. je bila prvostopenjska sodba vročena dne 31. maja 1999, drugostopenjska sodba pa mu je bila vročena dne 7. septembra 1999. Neutemeljeno je zatrjevanje zagovornika obs. B.R., da obsojencu sodbi sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča nista bili vročeni. Obs. B.R. sta bili sodbi pravilno vročeni s pritrditvijo na sodno desko. Obs. B.R., čeprav je bil večkrat opozorjen, in sicer dne 6.1.1994, dne 11.5.1998 in tudi na glavni obravnavi dne 23.3.1999, da mora sodišču sporočiti vsako spremembo prebivališča, pri čemer je bil opozorjen tudi na posledice, če tega ne bo storil, ni ravnal v skladu s tem opozorilom. Tako prvostopenjska sodba kot tudi drugostopenjska sodba sta bili obsojencu poslani na naslov K.d., M., vendar sta bili obe vrnjeni s sporočilom, da se je odselil in da je odpotoval v R. Obsojencu torej ni bilo mogoče vročiti sodb, ker ni sporočil spremembe naslova ali prebivališča, zaradi česar sta mu bili sodbi v skladu z določilom 4. odstavka 120. člena ZKP vročeni s pritrditvijo na sodno desko.

Pritrditi je treba navedbam v zahtevi za varstvo zakonitosti, da se pravnomočna sodba opira tudi na strokovno mnenje Centra za kriminalističnotehnične preiskave Uprave kriminalistične službe Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 31.1.1994, iz katerega je razvidno, da je bil tudi zapisnik o prometni nesreči z dne 2.7.1993, napisan s pisalnim strojem, ki je bil zasežen B.K. Ni pa mogoče pritrditi, da zato pravnomočna sodba temelji na nedovoljenem dokazu. Center za kriminalističnotehnične preiskave ni bil z odredbo v smislu 1. odstavka 249. člena ZKP odrejen za izvedenca, zaradi česar strokovnega mnenja, ki ga je na podlagi 1. odstavka 247. člena ZKP dal kot strokovna služba za kriminalističnotehnične preiskave, ni mogoče obravnavati kot izvid in mnenje z odredbo postavljenega izvedenca. Takšno strokovno mnenje ocenjuje sodišče po načelu proste presoje dokazov tako kot vsak drug dokaz, kateremu stranke seveda lahko oporekajo. V obravnavanem primeru se pravnomočna sodba opira tudi na navedeni dokaz in vsebuje tudi njegovo oceno, upoštevaje pri tem tudi izpovedbo soobtoženega B.K., ki jo je podal v preiskavi. Očitno se zahteva za varstvo zakonitosti smiselno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 8.1.1998, štev. U-I132/95, s katero je v zvezi z ustavno presojo določbe 2. odstavka 249. člena ZKP sicer zavzelo stališče, da se organu, ki na podlagi zakona sodeluje pri izvrševanju kazenskega pregona, izvedensko delo v kazenskem postopku ne more zaupati. V obravnavanem primeru Centru za kriminalističnotehnične preiskave ni bilo zaupana izdelava izvedenskega mnenja. Zato stališču, da pravnomočna sodba ne bi smela temeljiti tudi na strokovnem mnenju in da ta dokaz ne bi smel biti uporabljen v dokazne namene, ni mogoče pritrditi. S tem, ko je sodišče pravnomočno sodbo oprlo tudi na ta dokaz, ni kršilo določbe 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

V zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka niso podane. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obs. B.R. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.