Jedro

V primeru, da gre za samo eno kaznivo dejanje, delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v pritožbenem postopku preprečuje nastop njene pravnomočnosti.

Tek roka za zastaranje kazenskega pregona preneha šele, ko je storilcu tudi kazenska sankcija pravnomočno izrečena.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani V K 27565/2016 z dne 10. 6. 2019 je bila obsojena A. A. spoznana za krivo kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Sodišče ji je izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo enega leta zapora in preizkusno dobo dveh let ter posebnim pogojem, da devetim oškodovancem plača znesek, v višini, kolikor je sodišče ugodilo njihovim premoženjskopravnim zahtevkom. Obsojenko je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo in sklepom VII Kp 27565/2016 z dne 12. 11. 2019 delno ugodilo zagovornikovi pritožbi in je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v odločbah o kazenski sankciji, premoženjskopravnem zahtevku in stroških kazenskega postopka ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem (krivdorek) je zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

2. S sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 27565/2016 z dne 31. 8. 2020, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 27565/2016 z dne 29. 3. 2021, pa je bilo ponovno razsojeno o kazenski sankciji, o stroških kazenskega postopka in o premoženjskopravnih zahtevkih oškodovancev. Sodišče prve stopnje je obsojenki za kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1, za katerega je bila spoznana za krivo s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani V K 27565/2016 z dne 10. 6. 2019 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 27565/2016 z dne 12. 11. 2019, izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen eno leto in štiri mesece zapora s preizkusno dobo treh let ter ji določilo posebni pogoj, da v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe plača oškodovancem A. A. 664,54 EUR, B. B. 2.505,84 EUR, C. C. 1.651,09 EUR, D. D. 5.924,17 EUR, E. E. 5.391,68 EUR in F. F. 4.217,78 EUR. Obsojenko je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter odločilo, da je dolžna plačati potrebne izdatke oškodovancev ter nagrado in potrebne izdatke njihovih pooblaščencev. Odločilo je tudi, da je dolžna oškodovancem plačati premoženjskopravne zahtevke v višini, razvidni iz izreka izpodbijane sodbe, s presežki teh pa je oškodovance napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenko je oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenkin zagovornik iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Uveljavlja nezakonitost kazenskega postopka, ker je bilo v prvem sojenju pravnomočno odločeno le o krivdi, šele v ponovljenem sojenju pa je bila obsojenki pravnomočno izrečena (tudi) kazenska sankcija, nadalje uveljavlja kršitev kazenskega zakona, do katerega naj bi prišlo zaradi zastaranja kazenskega pregona, ter kršitev prepovedi _reformatio in peius_. Uveljavlja še kršitev iz 39. člena ZKP, ker je v pritožbenem postopku v ponovljenem sojenju sodelovala ista sodnica poročevalka. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da izreče oprostilno sodbo, oziroma da kazenski postopek zoper obsojenko ustavi ali pa izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Na zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante. Navaja, da je imelo pritožbeno sodišče podlago za le delno razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v šestem odstavku 392. člena ZKP in opozarja na sodno prakso Vrhovnega sodišča. Meni, da tudi do zastaranja kazenskega pregona ni prišlo, saj je bila obsojenki že s pravnomočno odločbo o krivdi izrečena meritorna obsodilna sodba v skladu s 359. členom ZKP. V primeru drugačne razlage pa se zavzema za ugotovitev, da je z uveljavitvijo Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (ZZUSUDJZ) prišlo do zadržanja zastaranja in je popolna pravnomočnost izpodbijane sodbe nastopila še pred potekom zastaralnega roka. Glede zatrjevane kršitve načela prepovedi _reformatio in peius_ vrhovna državna tožilka navaja, da višje sodišče resda ni pravilno postopalo, ker s sodbo in sklepom z dne 12. 11. 2019 ni odločilo tudi o pravočasno vloženi pritožbi državne tožilke, in je kršilo drugi odstavek 388. člena ZKP, ki pa ni vplivala za zakonitost izpodbijane sodbe. Ker pa je bila tožilska pritožba vložena v delu, v katerem je pritožbeno sodišče ugodilo zagovornikovi pritožbi, bi njeno presojanje bilo v vsakem primeru nepotrebno. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne.

5. O odgovoru vrhovne državne tožilke se je izjavil obsojenkin zagovornik. Vrhovno sodišče bo njegove navedbe povzelo in presodilo v nadaljevanju. Na tem mestu pojasnjuje le, da tistih navedb, s katerimi vložnik po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne presoja, saj tega razloga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP). Gre za nasprotovanje dejanskim ugotovitvam o času kaznivega dejanja oziroma o času zadnjega izvršitvenega ravnanja iz februarja 2011. Navaja, da je bilo delavcu G. G. delovno razmerje prekinjeno že decembra 2010, „delovno sodišče“ pa je s sodbo s konca leta 2011 „odločilo, da naj delovno razmerje traja do februarja 2011“, kar po oceni vložnika pomeni, da so dodatne obveznosti do tega delavca nastale kasneje, po izdaji sodbe Delovnega in socialnega sodišča, in da obsojenka v februarju 2011 zanje ni mogla vedeti. Pri tem ponavlja obsojenkin zagovor, ponuja svojo oceno dokazov in zaključuje, (i) da se je obsojenkina vloga pri kaznivem dejanju zaključila že v letu 2010, in (ii) da obsojenka niti ne bi mogla opraviti izplačil, ker je bil račun družbe blokiran že 30. 9. 2011. B.

6. Vložnik navaja, da je takšna iz dveh delnih odločitev „sestavljena“ sodba nezakonita, saj kazenska zakonodaja ne dopušča „neke vmesne ali delne sodbe“. Enotnega kazenskega postopka ni dopustno „razbijati“ v ločeno odločanje po temelju (o krivdi) in po višini (o kazenski sankciji), v izjavi o odgovoru vrhovne državne tožilke pa dodaja, da je po šestem odstavku 392. člena ZKP delna razveljavitev prvostopenjske sodbe v pritožbenem postopku možna le za posamična kazniva dejanja in je nujno, da pritožbeno sodišče za kazniva dejanja iz nerazveljavljenega dela izreče kazensko sankcijo. Sklicuje se tudi na prvi odstavek 359. člena ZKP, ki določa vsebino obsodilne sodbe, in na sodno prakso Vrhovnega sodišča glede dopustnosti zahteve za varstvo zakonitosti, v zvezi s čimer navaja, da se sodbama izdanima v prvem sojenju (z dne 10. 6. 2019 in 12. 11. 2019) v krivdoreku zmotno pripisuje pravnomočnost. 7. Vrhovna državna tožilka pravilno opozarja na v sodni praksi že ustaljeno stališče, da sme pritožbeno sodišče razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje tudi samo glede odločbe o kazni, ne da bi hkrati poseglo v odločbo o krivdi1. To omogoča določba šestega odstavka 392. člena ZKP, po kateri lahko sodišče druge stopnje tudi delno razveljavi sodbo sodišča prve stopnje, če spozna, da se dajo posamezni deli razveljaviti in izločiti brez škode za pravilno razsojo. Drugi stavek te določbe, ki pravi, da sme sodišče druge stopnje v takem primeru za kazniva dejanja iz nerazveljavljenega dela sodbe izreči kazensko sankcijo, že po jezikovni razlagi ne določa, da je to tudi obvezno. Določba šestega odstavka 392. člena ZKP omogoča, da ostanejo v veljavi deli sodbe, glede katerih je dejansko stanje razjasnjeno in bi bilo nesmotrno ali celo nesmiselno, da bi bili predmet ponovne presoje na glavni obravnavi, če se da sodba delno razveljaviti brez škode za pravilno razsojo2. Da je delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v zgolj odločbi o kazenski sankciji, ne pa tudi v odločbi o krivdi, zakonita, izhaja iz razlage zakona, ki zasleduje učinkovitost sodnega varstva (15. člen ZKP) in skrb za pravilno in primerno odmero kazni, torej sistematičen in poglobljen način ugotavljanja olajševalnih in obteževalnih okoliščin. V nadaljnji praksi Vrhovnega sodišča je bilo sprejeto tudi stališče, da mora prvostopenjsko sodišče v ponovljenem in v odločbi o kazni razveljavljenem postopku smiselno uporabiti določbe ZKP o glavni obravnavi iz XXI. poglavja3. 8. Vložnik zatrjuje kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP, ko navaja, da so podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon, ker je pregon zastaral najkasneje februarja 2021, torej, še preden je bila sodba Višjega sodišča v Ljubljani z dne 29. 3. 2021 (tj. po ponovljenem sojenju) odpravljena obsojenki in zagovorniku oziroma tudi preden je bila odpravljena sodišču prve stopnje. Sklicuje se na odločbi Ustavnega sodišča Up-516/05 in Up-762/03, da mora sodišče znotraj roka za (absolutno) zastaranje opraviti vsa tista dejanja, ki so potrebna za to, da bi se obdolženi lahko seznanil z vsebino odločitve.

9. Pritrditi je treba zahtevi, da v primeru da gre za samo eno kaznivo dejanje, delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v pritožbenem postopku preprečuje nastop njene pravnomočnosti. Navedeno izhaja iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča, da je le ob popolni materialni in formalni pravnomočnosti sodbe (kot celote) podan pogoj za odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti po prvem odstavku 420. člena ZKP. Pritožbeno sodišče je zmotno štelo, da je rok za zastaranje kazenskega pregona prenehal teči s pravnomočnostjo odločbe o krivdi. Rok za zastaranje kazenskega pregona po ustaljeni sodni praksi preneha teči s pravnomočnostjo sodbe4. Gre za tisto lastnost sodbe, ki – tako pravi določba – obeležuje konec kazenskega pregona.

10. Stališču, da rok za zastaranje kazenskega pregona preneha teči šele, ko je pravnomočna sodba v celoti, tako v odločbi o krivdi, kot tudi o izrečeni kazenski sankciji, pritrjujeta tudi pravna teorija in sodna praksa Ustavnega sodišča. Pravna teorija opisuje zastaranje kot institut, ki povzroči ugasnitev pravice države do kaznovanja, kar pomeni do izreka kazenske sankcije ali do njene izvršitve. Če kazenski postopek še ni bil izveden, vpliva potek časa na to, da ni mogoče več izreči kazni – v takšnih primerih govorimo o zastaranju kazenskega pregona. Pravimo, da preneha pravica do izreka kazenske sankcije in je storilcu ni mogoče izreč5. Tudi Ustavno sodišče je v zastaranju prepoznalo institut, na podlagi katerega ima država na voljo določen čas, da uvede, izvede in z izrekom ter izvršitvijo kazenske sankcije konča postopek zoper posameznika. Zastaranje povzroči ugasnitev „pravice“ države, da preganja posameznika v postopku (v konkretni zadevi o prekršku), da mu, če spozna, da je prekršek storil in je zanj tudi odgovoren, izreče sankcijo in jo tudi izvrši, če je od storitve prekrška oziroma od izreka sankcije preteklo daljše časovno obdobje (Up-762/03 z dne 7. 4. 2005). Ureditev zastaranja v kazenskem zakonu je takšna, da si roka za zastaranje kazenskega pregona in za izvršitev kazni neposredno sledita in vmes ne more obstajati neka časovna faza, ko ne teče ne eden ne drugi rok. Tako se zastaranje izvršitve kazni začne tistega dne, ko sodba postane pravnomočna (prvi odstavek 94. člena KZ-1). Pri tem se upošteva t.i. formalna pravnomočnost, ko sodba postane pravnomočna, če se ne more več izpodbijati s pritožbo (prvi odstavek 129. člena ZKP). Sama t.i. materialna pravnomočnost, ki se lahko nanaša tudi samo na posamezne dele sodbe, tukaj ne more zadoščati (Bele, I., v Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, str. 614, Ljubljana 2001). Pravne posledice obsodbe ne morejo nastati, če storilcu ni bila izrečena kazen zapora ali mladoletniškega zapora (drugi odstavek 78. člena KZ-1), kar pomeni, da dokler ne obstaja pravnomočna odločba o kazenski sankciji, ni jasno, ali bo obsodba imela za obsojenca zakonsko določene pravne posledice. Pravne posledice učinkujejo od dne pravnomočnosti obsodbe (prvi odstavek 80. člena KZ-1), pri čemer gre za formalno pravnomočnost (Polegek, B., v Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, Ljubljana 2021).

11. Čeprav je treba pritrditi vložniku, da preneha tek roka za zastaranje kazenskega pregona šele, ko je storilcu tudi kazenska sankcija pravnomočno izrečena, v obravnavani zadevi do zastaranja kazenskega pregona ni prišlo. Kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev je (eno) kolektivno kaznivo dejanje, za katerega je značilna ponavljajoča se kriminalna dejavnost in ki je bilo v konkretnem primeru izvršeno v kvalificirani obliki po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1. Zastaranje kazenskega pregona kolektivnega kaznivega dejanja začne teči od dneva, ko je bilo storjeno zadnje dejanje iz sklopa takšne kontinuirane kriminalne dejavnosti, v konkretnem primeru „februarja 2011“ kar pomeni, da je potrebno šteti, da je bilo kaznivo dejanje izvršeno prvega februarja 2011. Glede na kazen, predpisano v drugem odstavku takrat veljavnega 196. člena KZ-1, bi rok za zastaranje kazenskega pregona za obsojenki očitano kaznivo dejanje potekel v desetih letih od njegove storitve, tj. prvega februarja 2021 (4. točka prvega odstavka 90. člena KZ-1).

12. Vrhovno sodišče je s sodbo I Ips 44042/2017 z dne 15. 4. 2021 ugotovilo, da je bila s sprejetjem ZZUSUDJZ podana pravna podlaga za zadržanje zastaranja kazenskega pregona v smislu tretjega odstavka 91. člena KZ-1. Po drugem odstavku 3. člena ZZUSUDJZ roki v sodnih zadevah niso tekli, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne, kar pomeni, da je bilo zastaranje kazenskega pregona zadržano v vseh nenujnih zadevah, v katerih je bila pred sodiščem dana zahteva upravičenega tožilca, da odloči o njegovem kazenskopravnem zahtevku. Šlo je za 64 dni med 29. 3. 2020 in 31. 5. 2020. 13. V konkretnem primeru ni šlo za nujno zadevo (tretji odstavek 83. člena Zakona o sodiščih) in se tudi dejansko ni obravnavala kot nujna. V tistem času je bila zadeva v fazi novega sojenja pred sodiščem prve stopnje, razpisana je bila glavna obravnava za dne 6. 5. 2020, ki pa je bila z odredbo z dne 5. 5. 2020 preklicana in preložena za nedoločen čas. Zato je treba pri teku roka za zastaranje kazenskega pregona upoštevati zgornjih 64 dni na podlagi zadržanja zastaranja, kar pomeni, da bi zastaranje kazenskega pregona nastopilo dne 5. 4. 2021 Okrajno sodišče v Ljubljani je sodbo pritožbenega sodišča z dne 29. 3. 2021 skupaj s spisom prejelo dne 2. 4. 2021, kar je dan dokončne in popolne pravnomočnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 129. člena ZKP).

14. Vložnik sicer pri uporabi določb KZ-1 o zadržanju zastaranja nasprotuje sklicevanju na sodno prakso Vrhovnega sodišča in uporabi ZZUSUDJZ, navaja, da gre za nezakonito podaljševanje in odlaganje datuma nastopa zastaranja oziroma za spreminjanje kazenske zakonodaje v škodo obsojenke. Pri zavzemanju za razlago, po kateri so zastaralni roki nepodaljšljivi, se sklicuje na nekatera pravna mnenja, podana v literaturi, in na odločbi dveh višjih sodišč iz leta 2020. Taka razlaga je bila presežena z zgoraj sprejeto in citirano sodbo Vrhovnega sodišča, katere stališče je bilo od takrat večkrat potrjeno s kasnejšimi odločbami, pri čemer ima uveljavljena sodna praksa, čeprav ni formalni pravni vir, pomembno funkcijo za zagotavljanje enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

15. Vložnik kršitev kazenskega postopka uveljavlja z zatrjevanjem kršitve iz 5. in 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP. Navaja, da je v pritožbenem senatu v ponovljenem sojenju sodelovala višja sodnica, ki je sodelovala že pri izdaji prve sodbe in sklepa višjega sodišča, kar je „sporno in verjetno v nasprotju z določbami 5. in posledično še 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP“. Navaja, da ni mogoče pričakovati, da bi (ista) sodnica poročevalka soglašala s pritožbenimi očitki, da pravnomočnost odločbe o krivdi ne more predstavljati zaključka kazenskega postopka.

16. Kršitev ni podana. Izločitveni razlog po 5. točki prvega odstavka 39. člena ZKP je podan, če je v isti kazenski zadevi sodnik sodeloval pri izdaji odločbe nižjega sodišča ali je pri istem sodišču sodeloval pri izdaji odločbe, ki se izpodbija s pritožbo. Za takšno situacijo v obravnavani zadevi ne gre. Poleg tega se zadeva, ki je bila razveljavljena, ob ponovni predložitvi pritožbenemu sodišču praviloma dodeli istemu sodniku poročevalcu (drugi odstavek 159. člena Sodnega reda). Kolikor pa vložnik po vsebini zatrjuje (tudi) dvom o nepristranskem sojenju višje sodnice, je s tem prekludiran (tretji odstavek 41. člena ZKP). Predlog za izločitev sodnice poročevalke s strani obsojenca ali njegovega zagovornika ni bil podan.

17. Vložnik v izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke sicer navaja, da obramba ni zahtevala izločitve višje sodnice, ker ni bilo nekega individualnega osebnega razloga za to, višje sodišče pa tudi ni sporočilo, ker tega niti ni dolžno, v kakšni sestavi bo odločalo o pritožbi. Kljub temu vložnik meni, da bi morala sodnica poročevalka „najbrž“ sama poskrbeti za zakonito sestavo senata v skladu s 5. točko prvega odstavka 39. člena ZKP. Teh navedb Vrhovno sodišče ni presojalo, ker so bile prvič podane v izjavi z dne 28. 9. 2021, kar je po poteku roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (tretji odstavek 421. člena ZKP), ki se je iztekel dne 29. 7. 2021. 18. Po oceni vložnika naj bi bilo nezakonito postopanje prvostopenjskega sodišča, ker nima zakonske podlage, ko je o krivdi obsojenke razsodila ena sodnica posameznica, o kazenski sankciji (ter o stroških kazenskega postopka in o premoženjskopravnih zahtevkih) pa druga sodnica posameznica. Za presojo teh navedb z vidika načela neposrednosti zahteva ni dovolj konkretizirana, in je zato Vrhovno sodišče ni presojalo.

19. Vložnik zatrjuje, da je izrečena kazenska sankcija nezakonita, da sta bili pri njenem izreku prekršeni določbi četrtega odstavka 397. člena v zvezi s 385. členom ZKP (načelo prepovedi _reformatio in peius_). Navaja, da je bila obsojenki v ponovljenem sojenju izrečena strožja kazenska sankcija od tiste v prvem sojenju, čeprav je pritožbeno sodišče s sodbo in sklepom z dne 12. 11. 2019 odločilo in delno ugodilo le o pritožbi obsojenkinega zagovornika.

20. Tudi navedena kršitev ni podana, čeprav drži, da je bila obsojenki v ponovljenem sojenju izrečena strožja kazenska sankcija. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje obsojenki izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo enega leta zapora in s preizkusno dobo dveh let ter nadaljnji pogoj, da v roku dveh let devetim poimensko navedenim oškodovancem plača zneske, v višini, kakršni je razsodilo tudi o njihovih premoženjskopravnih zahtevkih. Zoper pogojno obsodbo sta pritožbo pravočasno vložila tako okrajna državna tožilka kot obsojenkin zagovornik. Iz sodbe in sklepa višjega sodišča je razvidno, da je to spregledalo, da je bila zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena tudi pritožba tožilke, saj tako v uvodu kot v obrazložitvi navaja le pritožbo obsojenkinega zagovornika. Tako pritožbeno sodišče o pravočasni pritožbi državne tožilke zoper odločbi o kazenski sankciji in premoženjskopravnih zahtevkih s sodbo in sklepom z dne 12. 11. 2019 ni odločilo. Je pa v istem izpodbijanem delu delno ugodilo pritožbi zagovornika in je odločbe o kazenski sankciji, o premoženjskopravnih zahtevkih in o stroških kazenskega postopka razveljavilo in v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem sojenju je sodišče obsojenki izreklo strožjo kazensko sankcijo, saj je v izrečeni pogojni obsodbi določilo (daljšo) kazen eno leto in štiri mesece zapora ter (daljšo) preizkusno dobo treh let in (milejši) posebni pogoj, da v roku dveh let šestim poimensko navedenim oškodovancem plača zneske, v višini, kakršni je razsodilo tudi o njihovih premoženjskopravnih zahtevkih.

21. Za presojo očitane kršitve je odločilno, da je tožilstvo zoper sodbo vložilo pravočasno pritožbo, s katero je izpodbijalo izrečeno kazensko sankcijo. Ker je bila izdana pogojna obsodba, je relevantno tudi, da je okrajna državna tožilka vložitev pritožbe pravočasno napovedala. Iz podatkov spisa izhaja, da sta oba pogoja kumulativno izpolnjena, z vloženo tožilsko pritožbo pa sta bila seznanjena tudi obsojenka in njen zagovornik, saj jima jo je prvostopenjsko sodišče vročilo v morebitni odgovor. Vložnik temu ne oporeka, temveč očitek kršitve temelji na tem, da pritožbeno sodišče o pritožbi ni odločilo. S tem ne more uspeti. Temu pritrjuje tudi pravna teorija, ki navaja, da prepoved spremembe na slabše ne velja v ponovljenem postopku, če je bilo ugodeno samo pritožbi, vloženi v korist obtoženca, o pritožbi, vloženi v škodo obtoženca, pa sploh ni bilo odločeno, ker je zaradi razveljavitve sodbe postalo odločanje o tej pritožbi brezpredmetno. V takem primeru, čeprav tožilčeva pritožba ni bila zavrnjena kot neutemeljena, ni mogoče reči, da je bila pritožba podana samo v korist obtoženca6

22. Vložnik izpodbija tudi odločbo o kazenski sankciji, vendar ne zatrjuje nezakonitosti (prekoračitve pravic) pri izreku, pač pa napada njeno primernost, ki z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljen (drugi odstavek 420. člena ZKP). Navaja namreč, da bi morali sodišči upoštevati potek časa med prvim izrekom kazenske sankcije v sodbi z dne 10. 6. 2019 in drugim s sodbo z dne 31. 8. 2020, ob tem, da v tem času ni prišlo do nikakršnih kriminalnih početij obsojenke.

23. Očitek zahteve o nezakonitosti odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih in glede posebnega pogoja je povsem nekonkretiziran, zato zatrjevane nezakonitosti Vrhovno sodišče vsebinsko ne more preizkusiti.

C.

24. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve kazenskega zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, zahteva pa je deloma vložena tudi zaradi nedovoljenih razlogov po drugem in petem odstavku 420. člena ZKP, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

25. Odločba o stroških kazenskega postopka temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in na 11. členu Zakona o sodnih taksah ob upoštevanju podatkov o obsojenčevem premoženjskem stanju, kot sta ga ugotovili nižji sodišči. 26. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 171/2008 z dne 19. 6. 2008. 2 Prim. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča I Ips 387/2002 in I Ips 11/2003 z dne 17. 2. 2005. 3 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 89726/2010 z dne 21. 2. 2013. 4 Prim. Načelno pravno mnenje VS RS z dne 16. 6. 1999 ter odločbi Ustavnega sodišča U-I-25/07 z dne 11. 9. 2008 in U-I-479/18 z dne 24. 10. 2019. 5 Filipčič, K. v Kazensko pravo, Splošni del, Ljubljana 2009; podobno tudi Šorli, M. v Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, Ljubljana 2021. 6 Tako mag. Horvat, Š. V Zakonu o kazenskem postopku s komentarjem, Ljubljana 2004, str. 832.