Jedro

Postopki prisilne poravnave kažejo na finančne težave tožene stranke, zato je verjetno izkazano, da obstoji nevarnost, da bo uveljavitev terjatve (plačilo odpravnine) prav zaradi finančnih težav tožene stranke vsaj otežena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe in sklenilo, da se SKB Banki d.d. Ljubljana prepove s transakcijskega računa št. xx, ki ga ima J. d.d., vse do pravnomočnosti sodbe v predmetni zadevi izplačati znesek 1.062.044,00 SIT.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek prvostopenjskemu sodišču. V pritožbi navaja, da je prvostopenjsko sodišče z izdajo začasne odredbe že poseglo v odločitev o glavni stvari, čeprav je to v nasprotju z namenom začasne odredbe. Namen začasne odredbe ni reševanje spora, ampak zavarovanje delavčeve terjatve, da bi se na tak način odstranilo ali zmanjšalo ogrožanje bodoče izvršbe. Poleg tega niso izpolnjene predpostavke za izdajo začasne odredbe, saj morajo biti za izdajo začasne odredbe poleg obstoja vsaj enega pogoja iz 19. člena ZDSS podani vsi pogoji po 270. členu ZIZ. Izpodbijana začasna odredba se opira zgolj na pogoje iz 270. člena ZIZ, vendar tudi predpostavke po tem določilu niso podane. Začasna odredba je bila izdana zgolj na podlagi listinskega dokaza, ne da bi sodišče zaslišalo predlagane priče in stranke, kar je v nasprotju z načelom dispozitivnosti strank. Sodišče je prestopilo okvir razpravnega načela in uporabilo dokaze, ki jih tožeča stranka pri predlogu za izdajo začasne odredbe sploh ni predlagala - sodišče je samo pridobilo podatke o prisilni poravnavi s pregledom drugih zadev na naslovnem sodišču. Kljub prisilnim poravnavam skuša uprava tožene stranke sporne zadeve reševati dogovorno in čim bolj tekoče in je poravnala že skoraj vse obveznosti iz naslova odpravnin zaradi tehnoloških presežkov v letu 2002, pa tudi nekaj zahtevkov iz leta 2003, zato ni nikakršne nevarnosti, da bi terjatev tožeče stranke tožena stranka kakorkoli onemogočala. Tožeča stranka ni izkazala niti samovoljnosti niti nenadomestljive škode, ki ni izkazana s tem, da naj bi bila tožnica na podlagi spornega sklepa brezposelna oseba. Nastanek nenadomestljive škode mora biti posledica protipravnega ravnanja tožene stranke, nastajajoča škoda pa bi morala biti taka, da bi povzročala znatno oškodovanje življenjskih razmer tožeče stranke. Zgrešeno je stališče prvostopnega sodišča, da izdana začasna odredba za toženo stranko ne more predstavljati hujših neugodnih posledic. Prav nasprotno - blokada računa v skupni višini 3.988.357,00 SIT, zaradi izdanih štirih začasnih odredb za zavarovanje denarne terjatve iz naslova odpravnine za obdobje najmanj enega oz. dveh let, kolikor znaša predvideni čas trajanja sodnih postopkov, predstavlja za toženo stranko veliko in nepopravljivo škodo. Takšna blokada onemogoča nemoteno tekoče poslovanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002) v zvezi s 366. členom ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Prav tako niso podane druge bistvene kršitve določb postopka, na katere se sklicuje pritožba. Sodišče mora o predlogu za izdajo začasne odredbe odločiti v kratkem tridnevnem roku. Za presojo pogojev za izdajo začasne odredbe je prvostopenjsko sodišče imelo dovolj opore v listinskih dokazih. Opustitev izvedbe predlaganih dokazov z zaslišanjem prič in tožene stranke ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka, zlasti ne kršitve načela dispozitivnosti stank.

Stališče pritožbe, da morajo za izdajo začasne odredbe poleg obstoja vsaj enega pogoja iz 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 19/1994) obstajati vsi pogoji za izdajo začasne odredbe po 270. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS št. 51/98, 11/99, 75/2002 - ZIZ), je zmotno. Pogoji iz 19. člena ZDSS morajo biti izpolnjeni le takrat, kadar sodišče odloča o izdaji začasne odredbe po uradni dolžnosti. Če pa izdajo začasne odredbe predlaga stranka, se lahko predlog opira le na določbe ZIZ. Sodišče prve stopnje je torej pravilno presojalo le pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve po 270. členu ZIZ. Pritožbeno sodšče soglaša z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da so ti pogoji izpolnjeni.

Skladno z 270. členom sodišče lahko izdaja začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke verjetno izkazan, saj to potrjuje sklep tožene stranke z dne 20.11.2002, v katerem je izrecno navedeno, da tožnici, ki ji je delovno razmerje prenehalo kot trajnemu presežku v skladu z določili Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, pripada odpravnina v višini 1.062.044,00 SIT. Pritrditi je potrebno tudi ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da postopki prisilne poravnave kažejo na finančne težave tožene stranke, kakor tudi zaključku, da je v obravnavanem primeru verjetno izkazano, da obstoji nevarnost, da bo uveljavitev terjatve prav zaradi finančnih težav tožene stranke vsaj otežena. Na to kaže zlasti dejstvo, da je vloženih več tožb delavcev zoper toženo stranko za plačilo odpravnin.

Tudi tožničina terjatev se nanaša na odpravnino, ki je zapadla v plačilo v letu 2003, saj je tožnici prenehalo delovno razmerje kot trajno presežni delavki na podlagi sklepov, izdanih v letu 2002. Če drži pritožbena navedba, da je tožena stranka poravnala že skoraj vse obveznosti iz naslova odpravnin zaradi tehnoloških presežkov v letu 2002, ni nikakršnih ovir, da poskuša tudi obravnavano sporno zadevo reševati dogovorno, zlasti ker vtoževana terjatev očitno niti po temelju niti po višini ni sporna. Pritožbene navedbe, da blokada sredstev na transakcijskem računu tožene stranke le do višine glavnice vtoževane odpravnine (čeprav tožena stranka dolguje tožnici tudi zakonske zamudne obresti od zapadlosti terjatve, to je od prenehanja delovnega razmerja dalje) onemogoča nemoteno tekoče poslovanje oz. povzroča veliko in nepopravljivo škodo zaradi predvidenega časa trajanja sodnih postopkov v trajanju najmanj enega oz. dveh let, so torej povsem neutemeljene.

Z izdajo začasne odredbe prvostopenjsko sodišče nikakor ni poseglo v odločitev o glavni stvari, saj ni odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka, ampak je le zavarovalo del vtoževane terjatve (glavnico) z začasno odredbo, ki je v skladu s 4. točko 271. člena ZIZ. Po tej določbi sme sodišče izdati nalog organizaciji za plačilni promet, da mora dolžniku ali komu drugemu po dolžnikovem nalogu odreči izplačilo denarnega zneska, za katerega je izdalo začasno odredbo, z dolžnikovega računa.

Ker so izpolnjeni pogoji in razlogi za izdajo predlagane začasne odredbe, je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP).