Jedro

Pogodba zakoncev o nakupu nepremičnine predstavlja pogodbo o pridobitvi (skupnega premoženja), druga pa pogodbo o razdelitvi tega premoženja po sporazumu pravdnih strank v smislu drugega odstavka 58. in 60. člena ZZZDR. Ker med postopkom ni bila sporna pravna veljavnost sporazuma, ki sta ga pravdni stranki sklenili o ureditvi med zakonsko zvezo pridobljenega premoženja, ju ta sporazum veže tako kot pogodbenike nasploh. S pogodbo se pravice in pravna razmerja ustanavljajo in spreminjajo, kar pomeni, da se z njo določajo določene pravne posledice, ki jih en pogodbenik ne more spreminjati po svoji volji, temveč v primeru spora le na z zakonom predpisan način (103 - 117 člen ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožničin zahtevek, naj se ugotovi, da predstavlja trisobno stanovanje št. 20 v četrtem nadstropju stanovanjske hiše Ljubljani, z zemljiščem parcelna št. 234/5, 235 in 236 k.o..., v celoti njeno posebno premoženje in da je toženec zato dolžan izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri njegovi lastni 1/2 navedenega stanovanja izvršil prenos lastništva in vknjižila lastninska pravica na tožničino ime. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zoper navedeno sodbo zavrnilo kot neutemljeno in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila tožnica iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve in druge stopnje ter zaradi kršitve določb materialnega zakona in predlagala, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi ali pa naj se sodba razveljavi. Sodbi sodišč prve in druge stopnje sta v neskladju s samo obrazložitvijo in z dokazi v spisu. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala tožnica, izvedene dokaze pa je razlagalo v nasprotju z materialnim zakonom. Sodišče druge stopnje dokaznega postopka ni izvedlo ter je kršilo določila Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ker meni, da ob obstoju pogodbe o priznanju solastninske pravice ni mogoče ugotavljati drugačnega lastninskega stanja. Vendar je pomembno to, da je toženec v navedeni pogodbi priznal, da je tožnica kupila stanovanje s sredstvi iz svojega posebnega premoženja. Ugotovitev skupnega premoženja in deležev zakoncev na njem, se lahko zahteva po razvezi zakonske zveze. To je tožnica v tem sporu tudi terjala. Glede na to in ker je kupnino za stanovanje v celoti prispevala iz posebnega premoženja, lahko uveljavlja lastninsko pravico na celotni nepremičnini.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožencu, ki nanjo ni odgovoril (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnica revizijske trditve o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka formalno ni opredelila. Revizijska izvajanja o tem, da sta sodišči nižjih stopenj zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ker nista izvedli dokazov, ki jih je predlagala tožnica, pa kažejo na uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7., 285. in 287. členom ZPP. Ker pa tožnica svojih trditev ni konkretizirala ali izkazala kauzalne zveze med domnevno kršitvijo procesnih določb in nepravilnostjo sodbe, je revizijsko sodišče moglo presoditi le, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Revizijski očitek, da sta sodbi sodišč nižjih stopenj "v neskladju s samo obrazložitvijo, kakor tudi z dokazi v spisu", pa je tako pavšalen, da ne more predstavljati podlage za utemeljenost očitka o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotno, revizijsko sodišče ugotavlja, da so v obrazložitvah sodb obeh sodišč nižjih stopenj navedeni jasni razlogi o vseh odločilnih dejstvih in da so ta podprta z izvedenimi dokazi, zaradi česar nimata domnevnih pomanjkljivosti.

Po presoji revizijskega sodišča sta sodbi sodišč nižjih stopenj tudi v materialnopravnem pogledu pravilni, ker so bile za sprejeto pravno presojo podane vse potrebne dejanske predpostavke. Med temi so pomembne naslednje ugotovitve sodišč nižjih stopenj: da sta stranki kot zakonca dne 24.4.1992 kupili sporno stanovanje po določbah 117. člena Stanovanjskega zakona (SZ) za 562.478 SIT, da sta denar za to kupnino prispevali tožničina mama in sestra, da sta kot kupca nastopali obe pravdni stranki, vsaka do 1/2, da sta 5.2.1993 sklenili glede tega stanovanja še pogodbo o priznanju solastninske pravice, s katero sta se dogovorili, da sta solastnici tega stanovanja vsaka do 1/2, ter da je to pogodbo overil sodnik. Take ugotovitve so utemljevale zaključek, da predstavlja kupna pogodba z dne 24.4.1992 pogodbo o pridobitvi (skupnega premoženja), druga pa pogodbo o razdelitvi tega premoženja po sporazumu pravdnih strank v smislu drugega odstavka 58. in 60. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). To pogodbo je v skladu z določilom drugega odstavka 62. člena ZZZDR overil tudi sodnik. Pritrditi je pravnim razlogom sodišč nižjih stopenj, da pogodba o delitvi skupnega premoženja zavezuje obe pravdni stranki, ker njena veljavnost ni bila izpodbijana. Tožničino revizijsko stališče, da ima ne glede na sklenjeno pogodbo o delitvi pravico do ugotavljanja lastninske pravice in deležev na premoženju, pridobljenem v času trajanja zakonske zveze, ker je prišlo med strankama do razveze njune skupnosti, je zmotno. Namreč zakonca lahko med seboj sklepata vse pravne posle (prvi odstavek 62. člena ZZZDR), tudi o višini deležev oziroma razdelitvi premoženja (60. člen ZZZDR), le da je za veljavnost poslov potrebna overitev sodnika (drugi odstavek 62. člena ZZZDR). Ker med postopkom ni bila sporna pravna veljavnost sporazuma, ki sta ga pravdni stranki sklenili o ureditvi med zakonsko zvezo pridobljenega premoženja, ju ta sporazum veže, tako kot pogodbenike nasploh. S pogodbo se pravice in pravna razmerja ustanavljajo in spreminjajo, kar pomeni, da se z njo določajo določene pravne posledice, ki jih en pogodbenik ne more spreminjati po svoji volji, temveč v primeru spora le na z zakonom predpisan način (103 - 117 člen ZOR). Glede na ugotovitev, da sta pravdni stranki že pravno veljavno določili lastninske deleže na spornem stanovanju v višini po 1/2 v korist vsake, tožničin zahtevek na ugotovitev njene izključne lastnine na tem stanovanju ni imel podlage v določbah ZZZDR ali v Zakonu o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih. Zato sta sodišči nižjih stopenj utemeljeno zavrnili njen tožbeni zahtevek. V zvezi z revizijskim poudarjanjem okoliščin pridobitve lastninske pravice na spornem stanovanju je opozoriti zgolj še na to, da dejstvo, da sta denar za kupnino prispevali tožničini sorodnici, ni predstavljalo pravno odločilne okoliščine za odločitev (kot tudi ne vrednotenje pomembnejše okolnosti kot sta tožencev status imetnika stanovanjske pravice, brez katerega nakup sploh ne bi bil možen in odstopanje kupnine od dejanske vrednosti stanovanja).

V skladu z navedenimi razlogi, ki niso potrdili v reviziji uveljavljenih kršitev, je revizijsko sodišče tožničino revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).