Jedro

Očitek, da sodba nima razlogov o konkretnih dejstvih, ne predstavlja očitka kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč le očitek zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je bil B. H. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Po 50. členu istega zakona mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Višje sodišče je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili tudi, da je obdolženec dolžan plačati sodno takso.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil obsojenčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, saj so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Sodišče se namreč ni opredelilo do listin iz spisa sodnika za prekrške o istem dogodku ter do izpovedb policistov, še zlasti v delu, ko sta izpovedovala o uporabi palice, ki je element kaznivega dejanja.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Skladno z prvim odstavkom 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Že iz tega zakonskega besedila izhaja, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Ne glede na navedeno pa vsebuje drugi odstavek istega člena še izrecno takšno prepoved.

6. Zagovornik uvodoma sicer sodišču očita kršitev procesnega in materialnega zakona, vendar pa v pretežni meri teh kršitev v nadaljevanju zahteve za varstvo zakonitosti ne obrazloži, temveč izraža le dvome oziroma nestrinjanje z dokazno oceno sodišč v zvezi z verodostojnostjo posameznih prič, kar pa predstavlja izključno izpodbijanje pravnomočne sodne odločbe iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

7. Kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vidi zagovornik v tem, da se sodišče ni opredelilo do izpovedb policistov S. K. in D. Ž., ki sta prišla na kraj dogajanja po tem, ko jih je o dejanju obvestila R. H. in se nista spomnila, da bi oškodovanka D. H. in njena sestra trdili, da sta poškodbe dobili s pomočjo sredstva, s katerim se lahko telo hudo poškoduje - lesene palice oziroma lesenega kola, prav tako pa vidi kršitev v tem, da sodba nima razlogov o odločbi prekrškovnega organa, ki je dejansko stanje presodilo popolnoma drugače kot je to storilo sodišče samo.

8. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane prvostopenjske sodbe se je sodišče glede poteka dogodkov, vrste poškodb, ki jih je utrpela D. H. in načina nastanka teh poškodb, v celoti oprlo na izpovedbo oškodovanke, izpovedbo njene sestre R. H., na zdravniško spričevalo in izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke dr. R. R., deloma pa tudi na izpovedbi obeh policistov, ki sta potrdila, da sta posredovala kritičnega dne na kraju dejanja, da je poklicala R. H., da je prišlo do fizičnega kontakta med obsojencem in oškodovanko ter njeno sestro ter da sta ti, kolikor se spominjata, utrpeli ena odrgnino na nogi, druga pa rdečino na zapestju. O tem, da bi bila uporabljena palica se sicer glede na oddaljenost dogodka nista spomnila, menila pa sta, da je verjetnost, da bi jima oškodovanki o tem govorili majhna, saj bi si v nasprotnem to dejstvo zapomnila in sredstvo fotografirala, kar pa nista storila. Sodišče je izpovedbo D. H. in njene sestre ocenilo kot prepričljivi in skladni, predvsem pa podprti z objektivno medicinsko dokumentacijo ter z izvedenskim mnenjem, obširno pa je obrazložilo tudi, zakaj ni verjelo izpovedbam prič F., A. in M. Š. in glede katerih okoliščin, ki so bile že omenjene, je sledilo izpovedbam policistov. Res je, da se sodišče ni posebej spuščalo v presojo, zakaj oškodovanki policistoma nista (ali naj ne bi) povedali o tem, da sta bili poškodovani s palico, vendar pa to ne predstavlja kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj to dejstvo ni odločilno dejstvo, temveč bi kvečjemu lahko šlo za kontrolno dejstvo (to je dejstvo, ki je pomembno za presojo verodostojnosti izpovedb oškodovanke in njene sestre). Očitek, da sodba nima razlogov o kontrolnih dejstvih ali da so ti razlogi nejasni, pa ne pomeni izpodbijanje sodbe iz procesnih razlogov, to je kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč pomeni le izražanje dvoma v dejansko stanje. Izpodbijanje pravnomočne sodne odločbe z zahtevo za varstvo zakonitosti, pa kot je bilo že povedano, iz tega razloga ni dopustno.

9. Tudi nadaljnji očitek, da sodba nima razlogov o tem, da je bilo dejansko stanje v zvezi z obravnavanim dogodkom drugače ugotovljeno z odločbo o prekršku (odločba sodnika za prekrške P 1579/03 z dne 6. 4. 2004 je bila kasneje ob vloženem ugovoru D. in R. H. ter B. H. razveljavljena), prav tako ne predstavlja očitka kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Predlog Sodniku za prekrške je namreč sestavil policist, ki je bil zaslišan pred sodiščem in katerega izjavo je sodišče ocenilo, poleg tega pa dejstvo, kaj so priče izpovedovale policistu, kot je bilo že pojasnjeno, ni odločilno dejstvo (navedeno ne predstavlja elementov obravnavanega kaznivega dejanja).

10. Vložnik pa tudi ne more uspeti z očitkom kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo sodišče zagrešilo s tem, ker je oprlo sodbo na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, ki je bil pri izdelavi tega mnenja „okužen“ z informacijo iz spisa – da je prišlo do poškodbe z lesenim podpornikom. Izvedenec dr. R. R. je v izvedenskem mnenju, ki ga je sodišče ocenilo kot strokovnega in prepričljivega, ugotovil, da je D. H. utrpela udarnino glave, udarnino predela prsnice, udarnino in odrgnino desne podlahti ter udarnino desne nadlahti, naglušnost desnega ušesa, šumenje v predelu desnega ušesa, udarnino v predelu desnega čeljustnega sklepa, pri tem pa je glede mehanizma nastanka poškodb menil, da so udarnine v predelu glave, prsnice in desnega ušesa nastale ob delovanju zunanje sile topega predmeta v opisan predel telesa, in sicer da je možno, da so nastale z roko, pestjo ali tudi zaradi udarca drugega topega predmeta, v predelu desne roke, v predelu od ramena, nadlahti in podlahti, ki so bile v ambulanti takoj po poškodbi vidne in opisane kot otekline mehkih delov, pa bi lahko bile prizadejane z večjo silo topega predmeta (lahko leseni podpornik). Do tega podatka, da je šlo za leseni podpornik, je res izvedenec prišel iz podatkov spisa, konkretneje iz izpovedbe oškodovanke in izpovedbe njene sestre, vendar pa to dejstvo v ničemer ne vpliva na zakonitost izvedenskega mnenja. ZKP kakršnihkoli omejitev glede uporabe podatkov iz spisa v tej smeri nima. V čem naj bi bilo takšno ravnanje nezakonito pa tudi ni pojasnil vložnik. Izvedenec je po pravilih stroke, kot rečeno, prišel do zaključka, da so bile navedene poškodbe povzročene s silo topega predmeta, načina nastanka poškodb (z lesenim podpornikom) kot ga opisuje oškodovanka pa ni izključil. Dejstva, da je prišlo do poškodovanja z določenim predmetom (v konkretnem primeru podpornikom) pa ni v presoji izvedenca medicinske stroke temveč o tem odloča sodišče, kar je v konkretni zadevi tudi storilo.

11. Nadaljnji pomisleki vložnika zahteve v strokovnost izvedenca, v presojo verodostojnosti izpovedb obeh oškodovank itd., pa kot je bilo že pojasnjeno pomenijo le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, torej očitek, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno presojati.

12. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da je zahteva za varstvo zakonitosti v pretežni meri podana iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, procesna kršitev, ki jo uveljavlja vložnik, pa ni podana, zaradi česar je bilo potrebno zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z določilom člena 425 ZKP zavrniti kot neutemeljeno.

13. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih členov 98. a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.