Jedro

Razlog „nadomeščanje delavke v odpovednem roku“ ni zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas v skladu z določbo 52. člena ZDR, ker je tožnik poleg tega še 3 dni po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas opravljal delo učitelja, se šteje, da je sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki ni pod pritožbo, postopek v delu tožbe, ki se nanaša na ničnost pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 9. 2010, na plačilo odškodnine zaradi povzročene zmote in nepravočasnega zavarovanja, plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2010 in plačilo odškodnine oziroma nadomestila za neizkoriščeni letni dopust, zaradi umika ustavilo (točka I. izreka odločbe). S sodbo, ki pa je pod pritožbo pa je ugotovilo, da je tožeči stranki prenehalo delovno razmerje 30. 9. 2010 nezakonito in ji še vedno traja ter da je tožeča stranka v delovnem razmerju pri toženi stranki od 6. 9. 2010 dalje za nedoločen čas (točka II. izreka odločbe). Toženi stranki je naložilo, da tožečo stranko pozove nazaj na delo in ji za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo prizna vse pravice iz delovnega razmerja, ji obračuna plačo in po odvodu davkov in prispevkov izplača neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. dne v mesecu za plačo prejšnjega meseca, ji obračuna in izplača druge prejemke v zvezi z delom, kot da bi delala in jo prijavi v vsa zavarovanja (točka III. izreka odločbe). Odločilo pa je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.161,60 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (točka IV. Izreka odločbe).

Zoper sodbo (II., III. in IV. točko izreka odločbe) se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je odločitev sodišča v tem delu napačne in zmotna. Tožnik je s tožbo, ki jo je vložil dne 28. 10. 2010, postavil zahtevek, da se razveljavi pogodba o zaposlitvi z dne 6. 10. 2010 in ugotovi ničnost le-te, da se razveljavi ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 30. 9. 2010 ter ugotovi, da tožniku na podlagi tega sklepa ni prenehalo delovno razmerje s 30. 9. 2010 in da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter mu priznati pravice iz delovnega razmerja v skladu z navedenim. Modifikacijo tožbenega zahtevka za uveljavitev pravice do transformacije pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas je tožnik postavil šele dne 17. 3. 2011, kar je po izteku prekluzivnega 30 dnevnega roka od izteka oziroma prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Zaradi tega bi moralo tožbo s tem zahtevkom sodišče prve stopnje kot prepozno zavreči. Sodišče prve stopnje pa je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo določilo materialnega prava in sicer 54. člen ZDR. Napačno namreč ugotavlja, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 24. 9. 2010 sklenjena v nasprotju z zakonom. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da razlog sklenitve te pogodbe o zaposlitvi – nadomeščanje delavke v času odpovednega roka, ni razlog po 52. členu ZDR in da tako ne gre za nadomeščanje odsotnega delavca, so napačne, zmotne in protispisne. Tožniku je bilo na razgovoru dne 6. 9. 2010 povsem jasno predočeno, da se delovno razmerje sklepa za določen čas enega meseca, ker je morala tožena stranka skladno z veljavno zakonodajo izpeljati tudi postopke rednega razpisa, objaviti prosto delovno mesto in izbrati ustreznega kandidata po postopku in na način, kot bo to določeno v razpisu. Tožnik je za te pogoje vedel in nanje pristal. Napačne in protispisne so zato ugotovitve sodišče prve stopnje, da je tožena stranka pogodbo o zaposlitvi z dne 24. 9. 2010 za določen čas do 30. 9. 2010 sklenila v nasprotju z zakonom oziroma razlogi, zaradi katerih je lahko trajanje pogodbe omejeno. Tako je sodišče napačno zaključilo, da se šteje, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in s tem tudi napačno uporabilo materialno pravo. Podrejeno pa tožena stranka navaja, da sodišče nikakor ni moglo ugoditi tožbenemu zahtevku, da tožniku delovno razmerje traja vse od 6. 9. 2000 (pravilno: 2010) dalje za nedoločen čas, saj je dejstvo, da je toženka objavila razpis za prosto delovno mesto profesor matematike za čas od 1. 10. 2010 do 31. 8. 2011. Napačna je tudi ugotovitev, da je tožniku delovno razmerje nezakonito prenehalo tudi za to, ker je opravljal delo po preteku časa za katerega je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena in sicer v petek 1. 10. 2010, v ponedeljek 4. 10. 2010 in še dve šolski uri v torek 5. 10. 2010. Dokazni postopek je namreč pokazal, da je tožnik delal po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas izključno zaradi ravnanj, ki so bila izključno na njegovi strani in so bila samovoljna, pravzaprav je z nekakšno zvijačo dosegel, da je delal po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Tožniku je bila namreč pravočasno ponujena nova pogodba o zaposlitvi. Tožnik je sicer dajal vtis, da takšno pogodbo tudi sprejema, saj ni izrecno izjavil, da dela po tej pogodbo ne bo opravljal, tako je dejansko sprejel novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Dejstvo, da kasneje te pogodbe ni podpisal, pa nikakor ne pomeni, da je tožniku mogoče nuditi pravno varstvo, saj je z zvijačo dosegel, da je delal po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas in sicer tako, da ni podpisal nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki mu je bila izročena. Na strani tožene stranke ni bilo volje za nadaljevanje delovnega razmerja po prejšnji pogodbi o zaposlitvi, ampak zgolj za delovno razmerje po novi. Tožena stranka je tudi predlagala vpogled v delovni spor, ki ga je imel tožnik s prejšnjim delodajalcem in s katerim je tožnik prav tako dosegel priznanje delovnega razmerja, tudi iz razloga, ki bo potrdil dejstvo, da se tožnik navedenih ravnanj in postopkov zoper delodajalce očitno poslužuje kontinuirano in z očitnim namenom. Tako v konkretnem primeru nedvomno niso izpolnjeni pogoji po 54. členu ZDR v delu, v katerem ta določa, da se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, v kolikor ostane na delu tudi po preteku časa. Zaradi tega predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem je predlagala, da se pritožba kot neutemeljena zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se z razlogi in pravno podlago za odločitev v izpodbijani sodbi v celoti strinja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so bistvenega pomena za odločitev, pa dodaja: Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi, ki jo je za določen čas od 6. 9. 2010 do 30. 9. 2010 s toženo stranko sklenil tožnik iz razloga „nadomeščanje delavke v odpovednem roku“, sklenjena v nasprotju z 52. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), saj ta med razlogi, zaradi katerih se lahko sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas, nima razloga „nadomeščanje delavke v odpovednem roku“. Ugotovilo pa je tudi, da je tožnik delal še tudi po izteku roka, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Ob uporabi 54. člena ZDR, ki določa, da se v primerih, kadar je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali če delavec ostane na delu tudi po izteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, šteje, da je sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožniku pri toženi stranki dne 30. 9. 2010 delovno razmerje prenehalo nezakonito, da je pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas, posledično pa je ugodilo tudi tožnikovemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku.

Neutemeljeno pritožba navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči, ker naj bi tožnik šele z modifikacijo tožbenega zahtevka 17. 3. 2011 postavil zahtevek za transformacijo pogodbe o zaposlitvi sklenjene za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, kar je po izteku 30 dnevnega roka iz 3. odstavka 204. člena ZDR. Tožnik je že v tožbi uveljavljal ugotovitev, da je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, tožba pa je bila vložena pravočasno.

Ugotovitve sodišča prve stopnje, da razlog sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni razlog po 52. členu ZDR so pravilne in niso protispisne, kakor to navaja pritožba. Pogodba je bila dejansko sklenjena iz razloga “nadomeščanje delavke v odpovednem roku“, kar izhaja tudi iz izpovedi ravnatelja. Dejstvo je, da je tožena stranka s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi zato, ker je ostala brez učitelja matematike. Tožena stranka namreč od sodelavke, ki je dala odpoved, ni zahtevala, da ostane še v času odpovednega roka, tako da je lahko takoj začela z novim delom. Ker delavka ni imela odpovednega roka, je tožnik dejansko ni mogel nadomeščati. Kadar pa je pogodba o zaposlitvi v nasprotju z zakonom sklenjena za določen čas, se po 54. členu ZDR šteje, da je sklenjena za nedoločen čas, zato dejstvo, da je tožena stranka objavila razpis za prosto delovno mesto profesorja matematike za določen čas (od 1. 10. 2010 do 31. 8. 2011), ni pomembno.

Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da iz dokaznega postopka izhaja, da je tožnik delal po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas izključno zaradi svojih samovoljnih ravnanj. Tožena stranka je tožniku ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas po izteku obravnavane pogodbe o zaposlitvi 1. 10. 2010. Kljub temu da te ni podpisal, je pri toženi stranki poučeval v petek 1. 10. 2010, ponedeljek 4. 10. 2010 in dve uri v torek 5. 10. 2010. Šele v torek so mu poučevanje prepovedali. Tožnik je torej ostal na delu tudi po preteku časa po pogodbi o zaposlitvi za določen čas, zato se skladno s 54. členom ZDR šteje, da je sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Tožniku ni mogoče očitati samovolje, saj mu tožena stranka poučevanja po 30. 9. 2010 ni prepovedala. Nova pogodba o zaposlitvi mu je bila vročena šele po izteku časa iz prve pogodbe o zaposlitvi, zato bi mu tožena stranka lahko preprečila poučevanje pred podpisom le-te, vendar tega ni storila. Tega, da si je vzel čas za razmislek za podpis ponujene pogodbe o zaposlitvi, kot je izpovedal zaslišan kot stranka, pa ni mogoče šteti za zvijačo, kot to skuša prikazati pritožba.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP).

Izrek o stroških postopka na pritožbeni stopnji temelji na 154. členu ZPP, po katerem tožeča stranka, ki v postopku ni uspela, sama krije svoje stroške postopka, v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP in na 5. odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji), po katerem delodajalec v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, tožeča stranka pa skladno s 155. členom ZPP sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim k odločitvi v pritožbenem postopku ni bistveno pripomogla.