Jedro

Tožnik (inštruktor v zavodu za prestajanje zaporne kazni) je obsojencema, ki sta opravljala hišna dela, za kar jima je tožena stranka izplačala denarno nagrado, naročil, da iz materiala tožene stranke za njegovo osebno uporabo izdelata dva okvirja z mrežo in ju pobarvata. S tem je zlorabil pooblastila, ki jih je imel kot javni uslužbenec na delovnem mestu inštruktorja. Tožnik je to storil, da bi sebi pridobil protipravno premoženjsko korist, saj je izdelana okvirja uporabil zase. S tem je storil ravnanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic po tretjem odstavku 257. čl. KZ-1, kar je utemeljen razlog za izredno odpoved po 1. alineji prvega odstavka 111. čl. ZDR.

Revizijsko sodišče je v podobnem primeru zavzelo stališče, da za preložitev zagovora ne zadošča le obvestilo o bolniškem staležu, temveč mora delavec svoj izostanek opravičiti z navedbo pomembnih okoliščin in jim po možnosti priložiti ustrezne dokaze. Sicer pa je za takšne primere s Pravilnikom o obrazcu zdravniškega potrdila o upravičeni odsotnosti z naroka glavne obravnave ali drugega procesnega dejanja pred sodiščem predvidena posebna oblika obrazca, v katerem osebni zdravnik izrecno potrdi, da je bolezen ali poškodba zavarovane osebe nenadna in nepredvidljiva in osebi onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje pri procesnem dejanju. Vse navedeno pomeni, da tožniku pravica do zagovora ni bila kršena in da tožena stranka zgolj na podlagi predloženega zdravniškega potrdila ni bila dolžna preložiti datuma predvidenega zagovora, zlasti še ob upoštevanju kratkega, 30-dnevnega subjektivnega roka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov predlog za odpravo sklepov tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi opr. št. ... z dne 18. 12. 2012 in opr. št. ... z dne 23. 1. 2013; za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in njeno odpravo; za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas; za poziv tožniku v delovno razmerje za nedoločen čas na delovnem mestu inštruktorja; za obračun plače plačilo davkov in prispevkov in plačilo neto plače od prenehanja delovnega razmerja do ponovne reintegracije z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da mu tožena stranka pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni omogočila zagovora. Tožnik je ob prejemu vabila na zagovor toženo stranko obvestil, da se zagovora ne more udeležiti iz zdravstvenih razlogov, kar je nedvoumno izhajalo iz priloženega zdravniškega potrdila. Tožbenemu zahtevku je potrebno ugoditi že iz tega razloga. Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožnik huje kršil delovne obveznosti in da je zlorabil svoj položaj inštruktorja s tem, da je obsojencema, ki sta delala na hišnih delih, naročil, da za njegove potrebe iz zavodskega materiala zvarita dva železna okvirja z mrežo, ki jo je skupaj z več lesenimi oblogami s službenim vozilom odpeljal iz zavoda in se ob tej priliki, ter tudi sicer večkrat ob prihodu in odhodu dela, ni registriral. Tožnik je obema obsojencema naročil, da iz odpadnega materiala zvarita železno ogrodje z mrežo izključno zato, da bi pridobila znanje pri delu z varilnim aparatom. Pri tem je bil uporabljen samo odpadni material, ki je bil pripravljen za odvoz. Izmišljen je očitek, da naj bi si tožnik prisvojil kvadratno cev, težko 43 kg, saj se ta material še vedno nahaja pri toženi stranki. Zaradi navedenega je tožnik predlagal, da se opravi pregled v prisotnosti tožnika, vendar tožena stranka in sodišče prve stopnje temu predlogu nista sledila. Tožena stranka ni oporekala navedbam tožnika, da je pri lesni oblogi, ki naj bi si jo tožnik prisvojil, v resnici šlo za lesene dele miz, ki so bili pripravljeni za odvoz na odpad. Tožnik je očitano ravnanje izvrševal ob vedenju A.A., ki sedaj to zanika, saj je še vedno zaposlen pri toženi stranki in je zoper tožnika sprožil postopek izredne odpovedi. Okvir se je varil ob vednosti vseh prisotnih in ob belem dnevu ter sistemu nadzora. Glede na način storitve očitanega ravnanja ter vse okoliščine, zlasti pa dejstvo, da je šlo za odpadni material, ni mogoče govoriti o kršitvi, ki ima vse znake kaznivih dejanj tatvine oziroma zlorabe položaja in uradnih pravic. Sicer pa zoper tožnika ni bila podana nobena kazenska ovadba in se zoper njega tudi ne vodi noben kazenski postopek. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo identičnim („copy paste“) pisnim izjavam B.B. in C.C., ki ju je tožena stranka priredila za potrebe tega postopka. Sodišče prve stopnje bi zato moralo slediti tožnikovem predlogu, da se C.C. zasliši kot pričo. Sodišče prve stopnje se je pri tem neutemeljeno sklicevalo na njegovo nedosegljivost, saj je bilo izrecno povedano, da se iz tujine vrne decembra 2013, razen tega pa sodišče glede nedosegljivosti te priče ni imelo nobenega relevantnega dokaza. Ravnanje tožnika v zvezi z varenjem odpadnih profilov in odpadne mreže, ni takšno, da bi mu na tej podlagi lahko izrekli izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V zvezi z očitkom neevidentiranja prihodov in odhodov iz službenih prostorov, je tožnik pojasnil, da je bila zaradi narave dela in uporabe dveh vhodov uveljavljena praksa vseh zaposlenih uslužbencev, da med delovnim časom niso evidentirali prihodov in odhodov z dela. Tožnik je prostore tožene stranka zapuščal tudi za minuto ali dve, ko je moral preparkirati službeni avtomobil ali pa izobesiti zastave. Tožniku je znano, da so zgolj opomin prejeli delavci, ki so sicer registrirali svoj prihod in odhod iz službe, pa jih v službi fizično sploh ni bilo. Za obe očitani kršitvi bi tožena stranka tožniku lahko izrekla kvečjemu opomin. Tožnik nikoli prej ni bil obravnavan zaradi kršitev delovnih obveznosti, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi v očitnem nesorazmerju z domnevnimi kršitvami. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe (tožnik ne more imeti interesa za izpodbijanje odločitve, da tudi tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer zatrjuje obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar tega očitka z ničemer ne konkretizira. Na obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti. V okviru takšnega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo možno preizkusiti. Izrek izpodbijane sodbe je razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožba ne navaja glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov ter med samimi temi listinami in zapisniki, zato očitka o obstoju bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, temveč le v okviru pritožbenih navedb) sploh ni možno preizkusiti.

Z navedbo, da sodišče prve stopnje ni sledilo tožnikovemu predlogu, da se opravi ogled (verjetno pri toženi stranki), pri katerem bi se pokazalo, da se sporni material še vedno nahaja pri toženi stranki, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa tožnik takšnega dokaznega predloga do konca prvega naroka za glavno obravnavo sploh ni dal, zato sodišče prve stopnje tožniku tudi ni moglo kršiti pravice do obravnavanja v smislu citirane določbe ZPP.

Neutemeljene in protispisne so pritožbene navedbe glede možnosti izvedbe dokaza z zaslišanjem priče C.C. Sodišče prve stopnje je to pričo vabilo, vendar je pošta pošiljko vrnila nevročeno z označbo, da je naslovnik odsoten in da ne prebiva na naslovu, ki ga je sporočil tožnik. Povsem protispisne so pritožbene navedbe, da naj bi bilo povedano, da se priča iz tujine vrne decembra 2013, saj iz zapisnikov narokov za glavno obravnavo kaj takšnega ne izhaja, prav tako ne iz vlog strank. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o neverodostojnosti pisnih izjav B.B. in C.C., češ, da gre za „copy paste“ izjavi. Obe izjavi sta napisani lastnoročno. Dejstev, ki so navedena v obeh izjavah (da je tožnik obema obsojencema naročil, da naredita okvir in da naj nanj zavarita armaturno mrežo in da teh okvirjev nikjer nista montirala) pa tožnik niti ne prereka, saj je ta dejstva ob zaslišanju tudi sam priznal. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - tožnik je kot inštruktor zavoda ... v oktobru 2012 obsojencema C.C. in B.B. naročil, da sta pri opravljanju hišnih del iz zavodskega materiala zanj zvarila dva železna okvirja z mrežo in ju pobarvala; - za izdelavo obeh okvirjev z mrežo je bil uporabljen material tožene stranke in sicer kosi armaturne mreže, ki je bila kupljena po računu z dne 30. 6. 2011 in varjene kvadratne cevi, ki jih je tožnik prevzel po dobavnici z dne 16. 10. 2012 in jih je prav tako plačala tožena stranka; - tožnik je 22. 10. 2012 oba izdelana okvirja in več lesenih oblog, ki so bile prav tako last tožene stranke, s službenim vozilom odpeljal iz zavoda in odpeljane predmete uporabil zase; - tožnik za takšno ravnanje (naročilo obsojencema, da zanj izdelata oba okvira z mrežo, odvoz lesenih oblog in obeh izdelanih okvirjem s službenim vozilom iz zavoda ter uporaba tega materiala za lastne potrebe) ni imel odobritve neposredno nadrejene D.D. in tudi ne direktorice E.E.; - tožnik v oktobru in novembru 2012 ni evidentiral večkratnih prihodov in odhodov z dela med delovnim časom; - izjema od obveznosti evidentirati odhode in prihode med delovnim časom velja samo za paznike v spremstvu, tega dela pa tožnik ni opravljal. Okoliščina, da je kot priča zaslišani A.A. videl, kaj sta oba obsojenca delala, ne pomeni, da je tožena stranka s tem dala soglasje, da tožnik uporabi njuno delo za svoje privatne potrebe, še manj pa, da oba izdelana okvira z mrežo in lesene obloge potem odpelje iz zavoda in si jih prilasti. Priča tudi ni mogla vedeti, da sta obsojenca v resnici delala za tožnikove osebne potrebe, prav tako priča ni bila tožnikov nadrejeni.

Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka tožniku zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnikovo ravnanje v zvezi z uporabo dela zapornikov in materiala tožene stranke za svoje potrebe je tožena stranka opredelila kot hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami) in kaznivega dejanja tatvine po 204. členu KZ-1. Kaznivo dejanje po tretjem odstavku 257. člena KZ-1 stori uradna oseba ali javni uslužbenec, ki za to, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, izrabi svoj uradni položaj ali prestopi meje uradnih pravic ali ne opravi uradne dolžnosti. V konkretnem primeru so podani vsi elementi tega kaznivega dejanja. Tožnik je bil javni uslužbenec, s tem da je obsojencema, ki sta opravljala hišna dela, za kar je jima je tožena stranka izplačala denarno nagrado, naročil, da iz materiala tožene stranke za njegovo osebno uporabo izdelata dva okvirja z mrežo in ju pobarvata, je zlorabil pooblastila, ki jih je imel kot javni uslužbenec na delovnem mestu inštruktorja. Tožnik je to storil, da bi sebi pridobil protipravno premoženjsko korist, saj je izdelana okvirja uporabil zase.

Tožnik pa je s svojim ravnanjem izpolnil tudi vse znake kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. To kaznivo dejanje stori, kdor vzame komu tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil. Oba okvira z mrežo sta bila tuja premična stvar, last tožene stranke, saj sta bila izdelana iz materiala, ki je bil njena last. To bi veljalo celo v primeru, če bi v resnici šlo za odpadni oziroma odpisani material, kot je zatrjeval tožnik, saj bi ta še vedno bil last tožene stranke. Prav tako so bile last tožene stranke odpeljane lesene obloge. Tudi tu velja, da celo v primeru, če bi res šlo za dele mize, ki naj bi bila pripravljena za odpad, bi še vedno šlo za last tožene stranke. Zaradi navedenega niti ni bistveno, ali je tožena stranka izrecno prerekala tožnikove navedbe, da ni šlo za lesne obloge, temveč za lesene dele miz. Tožnik je vse te predmete vzel z namenom, da si jih prilasti, njegovo ravnanje pa je bilo protipravno, saj zanj ni imel nobenega dopustnega pravnega naslova.

Protispisna je pritožbena navedba, da zoper tožnika ni bila podana nobena kazenska ovadba, saj je tožena stranka v spis vložila ovadbo zoper tožnika, ki jo je 7. 12. 2012 naslovila na Okrožno državno tožilstvo ... Sicer pa pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR ni, da delodajalec zoper delavca vloži kazensko ovadbo, temveč zgolj to, da ugotovi, da je delavec kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in da ima ta kršitev vse znake kaznivega dejanja.

Tožnikovo ravnanje v zvezi z neevidentiranjem izhodov iz službe med delovnim časom je tožena stranka utemeljeno opredelila kot hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja v smislu določbe druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Ta določa, da delodajalec delavcu lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Glede evidentiranja odhodov z dela med delovnim časom in evidentiranja prihodov nazaj na delo so pravila pri toženi stranki povsem jasna. Tako 10. člen Akta o delovnem času v Upravi Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij (priloga B2) določa, da javni uslužbenci z osebno magnetno kartico na sistemu za avtomatsko identifikacijo evidentirajo ne le prihod in odhod iz dela, temveč tudi odsotnost med delovnim časom. Še bolj natančno je to določeno v drugem odstavku 10. člena navedenega akta, po katerem morajo javni uslužbenci registrirati tudi službeni izhod in prihod, odhod na malico ter prihod z malice ter zasebne izhode in prihode. Tožnik tega ni počel, saj je bilo v spornem obdobju od 13. 10. 2012 do 14. 11. 2012 le 8 delovnih dni, v katerih ni bilo ugotovljenih takšnih neregistriranih izhodov, v preostalih 12 delovnih dnevih pa so bili. Najmanj, kar je tožniku v zvezi s tem možno očitati je huda malomarnost, čeprav je tožnik očitno ravnal tudi naklepno, kar je razvidno iz njegovih trditev, da je ravnal v skladu z ustaljeno prakso, kar pa se je pokazalo za neresnično.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je izpolnjen tudi nadaljnji (ob obstoju razloga, določenega z zakonom) pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (prvi odstavek 110. člena ZDR). Tožena stranka je kot okoliščine, zaradi katerih je utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika navedla, da je njegovo ravnanje v popolnem nasprotju s tem, kar se od njega pričakuje kot inštruktorja, ki je v vsakodnevnem stiku z zaprtimi osebami in tudi v nasprotju s poslanstvom organa, v katerem je bil zaposlen. Tožnik tudi kaže popolno nesamokritičnost do svojega ravnanja, kar je razvidno iz njegovega zagovora, da je bila pri njih vedno praksa, da so komu kaj izdelali, popravljali in da se mu ni zdelo nič narobe, če je vzel službeno vozilo in izdelek odpeljal iz zavoda. Tožnik se očitno sploh ne zaveda dejstva, da zaporniki niso delovna sila, ki bi bila na voljo osebju zapora za opravljanje dela za privatne potrebe tega osebja.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da naj bi bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožniku ni bila omogočena pravica do zagovora. Res je sicer, da je tožnik prosil za preložitev datuma zagovora, ki je bil predviden za 17. 12. 2012 in da je tej prošnji priložil potrdilo zdravnice, da je tožnik od 20. 11. 2012 v bolniškem staležu. Takšno potrdilo ne dokazuje, da se tožnik v resnici ni bil sposoben udeležiti zagovora. Tožena stranka se je v zvezi s tem utemeljeno sklicevala na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije iz sodbe VIII Ips 153/2006 z dne 26. 9. 2006 o tem, da zgolj dejstvo bolniškega staleža še ne pomeni, da se delavec ne more udeležiti zagovora. Revizijsko sodišče je zavzelo izrecno stališče, da za to ne zadošča le obvestilo o bolniškem staležu, temveč mora delavec svoj izostanek opravičiti z navedbo pomembnih okoliščin in jim po možnosti priložiti ustrezne dokaze. Sicer pa je za takšne primere s Pravilnikom o obrazcu zdravniškega potrdila o upravičeni odsotnosti z naroka glavne obravnave ali drugega procesnega dejanja pred sodiščem (Ur. l. RS, št. 118/2008) predvidena posebna oblika obrazca v katerem osebni zdravnik izrecno potrdi, da je bolezen ali poškodba zavarovane osebe nenadna in nepredvidljiva in osebi onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje pri procesnem dejanju. Vse navedeno pomeni, da tožniku pravica do zagovora ni bila kršena in da tožena stranka zgolj na podlagi predloženega zdravniškega potrdila ni bila dolžna preložiti datuma predvidenega zagovora, zlasti še ob upoštevanju kratkega, 30-dnevnega subjektivnega roka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.