Jedro

Kadar se delodajalec odloči za ukinitev predstavništva z enim samim delovnim mestom in z enim samim izvajalcem (v obravnavaenm primeru je bil tožnik edini predstavnik tožene stranek v BiH), ni potrebno sprejemati programa razreševanja presežnih delavcev. Ker tožena stranka ni bila dolžna sprejeti programa razreševanja presežnih delavcev po 35. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), ker je šlo le za enega delavca oz. eno delovno mesto, je tožniku delovno razmerje zakonito prenehalo kot trajno presežnemu delavcu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje. Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožeči stranki z dne 23.12.1992 in z dne 16.2.1993 in da je tožena stranka dolžna tožnika poklicati nazaj na delo, ga razporediti na ustrezno delovno mesto v podjetju ter mu plačati vse zapadle zneske plače (pravilno nadomestila plače) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega zneska do plačila ter mu povrniti stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila (1. točka izreka sodbe). O stroških postopka je sodišče prve stopnje odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (2. točka izreka sodbe). Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oz. podrejeno, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje in odločanje, pri čemer naj ustrezno odloči tudi o stroških pritožbenega postopka. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožene stranke niso dokazale, ali je bilo predstavništvo v X. res ukinjeno in zaradi tega posledično tudi delovno mesto tožnika. Samo sklep z dne 23.12.1992, ki ga je izdal direktor, ni zadosten dokaz o ukinitvi predstavništva. Tožene stranke so morale imeti registrirano predstavništvo v X., zato bi lahko z izpiskom iz ustreznega registra dokazale, kdaj je bilo predstavništvo ukinjeno. Sicer pa pritožnik ponovno poudarja, da v času, ko naj bi začel delati v predstavništvu v X., le to ni več obstajalo, saj ga je tožena stranka že pred njegovim prihodom ukinila in prodala, zato tudi iz tega razloga tožniku delovno razmerje ne bi moglo prenehati. Prvotožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka je bila v skladu s 36. a čl. ZDR dolžna pred izdajo sklepa o prenehanju delovnega razmerja ugotoviti, ali je mogoče tožnika razporediti na drugo delovno mesto, vendar pa v času izdaje izpodbijanega sklepa ni imela nobenega prostega delovnega mesta, saj se je obseg dela zmanjševal in je imela tudi v Republiki Sloveniji viške delovne sile. Kar pa se tiče dokazovanja o ukinitvi predstavništva, pa tožeča stranka po mnenju prvotožene stranke prihaja sama s seboj v nasrotje, saj najprej trdi, da ni dokazana ukinitev predstavništva, na koncu pritožbe pa navaja, da v času, ko naj bi začel tožnik delati v predstavništvu, le to ni več obstajalo, ker ga je tožena stranka že pred njegovim prihodom ukinila. Odgovor na pritožbo pa je vložila tudi drugotožena stranka, ki prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov navedenih v pritožbi in pri navedenem preizkusu ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva in na ta dejstva tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bil tožnik na delovnem mestu - predstavnik podjetja v BIH, edini izvajalec in tudi edini delavec, ki mu je v predstavništvu delovno razmerje prenehalo. Kadar se delodajalec odloči za ukinitev predstavništva z enim samim delovnim mestom in z enim samim izvajalcem, tudi po zaključku pritožbenega sodišča ni potrebno sprejemati programa razreševanja presežnih delavcev. Stališče sodbe VS RS opr. št. VIII Ips 82/95 z dne 12.3.1996 v zvezi z odločbo VDSS opr. št. Pdp 688/94 z dne 9.2.1995 (objavljena v zbirki Odločbe Delovno-socialnega oddelka Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1998, str. 100) je, da ni potrebno sprejeti programa razreševanja presežnih delavcev, če je le en delavec presežek. Zato pritožbeno sodišče meni, da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka, ni bila dolžna sprejeti programa razreševanja presežnih delavcev po 35. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), ker je šlo le za enega delavca oz. eno delovno mesto (enako stališče tudi v sodbi VDSS opr.št. Pdp 1269/97 z dne 9.9.1999). Sicer pa pravnega razlogovanja sodišča prve stopnje o tem, da je treba sprejeti program razreševanja presežnih delavcev, pritožba niti ne izpodbija, saj pritožba očita sodišču prve stopnje zgolj nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker meni, da tožena stranka ni dokazala, da je bilo predstavništvo ukinjeno. Ta pritožbena trditev po mnenju pritožbenega sodišča ni upoštevna. Tožena stranka je z izdajo sklepa o ukinitvi predstavništva, ki ga je sodišču prve stopnje posredovala na glavni obravnavi dne 30.5.1997 (priloga B 7), dokazala ukinitev predstavništva, tožeča stranka pa temu dokazu na obravnavi ni oporekala. Navedeni sklep je dovolj tehten dokaz za trditev, da je predstavništvo ukinjeno. Sicer pa sme pritožnik po 373. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99 - Ur.l. RS št. 26/99) v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odst. 286. člena ZPP/99, torej le, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti na prvem naroku. Upoštevajoč eventualno maksimo v pritožbenem postopku mora sodišče druge stopnje upoštevati nova dejstva in nove dokaze le, če pritožnik izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti prej, česar pa pritožnik v svoji pritožbi niti ne zatrjuje, ampak le trdi, da ukinitev predstavništva ni dokazana. Glede te trditve pa tožeča stranka prihaja sama s seboj v nasprotje, saj na koncu pritožbe navaja, da v času, ko naj bi začela delati v predstavništvu le to ni več obstajalo, ker ga je tožena stranka že pred njenim prihodom ukinila ali prodala. Glede na ukinitev predstavništva in delovnega mesta z enim samim izvajalcem je tožena stranka v skladu s 36. a členom ZDR pred izdajo sklepa o prenehanju delovnega razmerja ugotavljala, ali je mogoče tožnika razporediti na kakšno drugo delovno mesto. V času izdaje izpodbijanega sklepa ni imela nobenega prostega delovnega mesta, saj se je obseg dela zmanjševal in je tožena stranka imela tudi v Republiki Sloveniji viške delovne sile. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (353. člen ZPP/99). Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni bil uspešen v pritožbenem postopku, prvotožena stranka pa svoje stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor ni pripomogel k bistveni razjasnitvi sporne zadeve (165. člen ZPP/99).