Jedro

Tožeča stranka je bila dolžna prilagoditi tožbeni zahtevek spremenjenemu materialnopravnemu razmerju, na podlagi katerega ni bila več legitimirana v svojem imenu in za svoj račun izterjati že na drugo osebo na podlagi cesije preneseno terjatev (relevančna teorija).

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (2. in 3. točka izreka sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

S sodbo v izpodbijanem delu je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati Zavarovalni družbi d.d., znesek 263.675,94 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.2.1997 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo in nadalje še, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki tudi stroške izvršilnega postopka v višini 6.575,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 12.5.1997 dalje do plačila ter pravdne stroške v višini 17.575,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.5.2003 dalje do plačila. Zoper navedeni del sodbe se pritožuje toženec. Poudarja, da ni prejel vabila za glavno obravnavo. Sodišče tudi ni bilo seznanjeno z dejstvom, da je Zavarovalnica izplačala odškodnino banki, kar je potrdil tudi predstavnik zavarovalnice. Banka nima in ne sme imeti izbire ali uveljavljati zavarovanje ali tožiti kreditojemalca. Njegov delodajalec je na podlagi posredovanja banke že odtrgal 2/3 njegove plače meseca februarja in marca 2003. Sodišče je že izdalo odločbo, na podlagi katere dolguje zavarovalnici in ne banki. Sklicuje se tudi na na 22., 23. in 24. člen Zakona o varstvu potrošnikov. V konkretnem primeru gre za manipulacijo z njim, saj je dolžan plačati kar trikrat - banki, ki je kljub vloženi tožbi že prejela dvakrat 2/3 osebnega dohodka in zavarovalnici. Prisojeni znesek je nepravilen, saj je banka že trgala dvakrat 2/3 njegovega osebnega dohodka. Sodišče se postavlja na stran banke, kljub temu, da je v kreditni pogodbi jasno predvideno zavarovanje. Strošek zavarovalnine je bil zato nepotreben in bi morala biti kreditna pogodba tudi razveljavljena. Pritožbi prilaga tudi fotokopiji izplačilnih list oz. obračuna osebnega dohodka za meseca januar in februar 2003. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na glavno obravnavo dne 26.5.2003 povabilo tudi toženca, ki je vabilo prejel in ga podpisal,kar povsem jasno izhaja iz povratnice, pripete na list. štev. 17 v spisu. Očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (da tožencu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem) tako ni utemeljen. Toženec tudi zmotno misli, da tožeča stranka ni imela pravice izbirati med pogodbeno dogovorjenim uveljavljanjem zavarovanjem danega kredita ter plačilo neporavnanih kreditnih obveznosti zahtevati od zavarovalnice, in prisilno sodno izterjavo neplačanega kredita od toženca. Takšna možnost povsem jasno izhaja iz določil kreditne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama, na katere se pravilno sklicuje tudi sodišče prve stopnje. Tožeča stranka je tako z vložitvijo predloga za izvršbo najprej izkoristila možnost, da v svojem imenu terja od toženca neporavnane obveznosti, katere je bil toženec dolžan izpolniti na podlagi kreditne pogodbe le njej. Ker pa je - kot izhaja iz dejanskih in neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje - na podlagi pogodbe o odstopu terjatve, sklenjene že po vložitvi oz. vročitvi predloga za izvršbo tožencu (torej že po nastopu litispendence), tožeča stranka svojo terjatev prenesla na Zavarovalno družbo d.d., je tožeča stranka sicer izgubila materialnopravno legitimacijo za izterjavo neplačanih kreditnih obveznosti, ne pa tudi procesnopravne legitimacije (določba 190. člena ZPP, po kateri okoliščina, da katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, ne predstavlja ovire, da se pravda med istima strankama ne dokonča). Po prenosu terjatve na novega upnika (cesiji), se je tožeča stranka v tem pravdnem postopku tako tožila za tujo - odstopljeno materialno pravico, takšno procesno možnost pa ji je omogočala prav citirana določba 190. člena ZPP. Tožeča stranka - ne le da je smela spremeniti tožbeni zahtevek tako, da je zahtevala, da toženec plača zavarovalnici in ne njej, temveč je bila celo dolžna prilagoditi tožbeni zahtevek takšnemu spremenjenemu materialnopravnemu razmerju, na podlagi katerega ona ni bila več materialnopravno legitimirana v svojem imenu in za svoj račun izterjati že na drugo osebo prenesene terjatve (v izpodbijani sodbi pravilno citirana relevančna teorija). Le takšno procesno ustrezno ravnanje ji je torej lahko sploh zagotovilo uspeh v tej pravdi. V izpodbijani sodbi so bila torej tudi zgoraj izpostavljena procesna vprašanja pravilno rešena in tako tudi ne obstoji relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (navedeno določilo ZPP), kot tudi ne pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki ju pritožnik smiselno uveljavlja tudi s trditvami, da bi zoper njega morala vložiti tožbo zavarovalnica in ne banka. V pritožbi zatrjevana okoliščina, da je zavarovalnica banki že izplačala znesek neporavnanega kredita, ob povedanem le še potrjuje ustreznost ravnanja tožeče stranke, ki je to pravdo po spremembi tožbenega zahtevka vodila v korist zavarovalnice in dosegla, da mora toženec plačati le zavarovalnici in ne njej. Ob povedanem je tako tudi brez podlage pritožbena bojazen toženca, da je dolžan plačati tako banki kot tudi zavarovalnici, kot nadalje tudi očitek, da je v skladu s kreditno pogodbo plačal zavarovanje kredita, pa ga kljub temu v tej pravdi toži s strani zavarovalnice poplačana tožeča stranka, zaradi česar naj bi bile po pritožnikovem mnenju tudi kršene določbe Zakona o varstvu potrošnikov ter bila kreditna pogodba neveljavna. Pritožnik s trditvami, da je njegov delodajalec zaradi poravnave spornih obveznosti v korist tožeče stranke že dvakrat odtegnil dve tretjini njegove plače (v februarju in marcu 2003), pa pomeni navajanje novih dejstev v tem pravdnem postopku. Toženec namreč v pritožbi prvič navaja te trditve, kar pa je praviloma nedovoljeno. Po določbi 1. odstavka 337. člena ZPP sme namreč pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 286. člena ZPP. Toženec bi lahko te dokaze uveljavljal že v teku postopka pred sodiščem prve stopnje, vendar tega ni storil, v pritožbi pa tudi ni navedel kakšnih upravičenih razlogov, ki bi mu preprečevali uveljavljanje trditvenega in dokaznega gradiva v zvezi z zatrjevano okoliščino v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zato zgoraj navedenih trditev pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati. Sodišče prve stopnje je ob povedanem torej pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer ni zagrešilo nobene od očitanih procesnih kršitev. Ker tudi po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (člen 353 ZPP).