Jedro

Na podlagi trditev, da je tožnica pomagala odplačevati kredit za prvo stanovanje in da naj bi se ta pomoč prek prodaj in nakupov drugih stanovanj transformirala v solastninsko pravico na zadnjem stanovanju, ni mogoče pridobiti lastninske pravice na nepremičnini na nobeni pravni podlagi. Tožba na ugotovitev solastninske pravice na zadnjem stanovanju je očitno nesklepčna v razmerju do vseh tožencev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je v postopku trdila, da je prvi toženki (svoji materi) pomagala odplačevati kredit za stanovanje na A. Po plačilu kredita (tožnica naj bi odplačala 81/125) se je na stanovanju kot lastnica vknjižila le prva toženka, čeprav je bilo dogovorjeno, da se v deležu, v katerem sta odplačevali kredit, vknjižita obe. Prva toženka je stanovanje na A. nato prodala in iz kupnine kupila stanovanje v B., kjer sta se kot solastnika vknjižila drugi toženec in tretja toženka, tožničina brat in sestra. Tudi to stanovanje je bilo kasneje prodano, kupnino pa je kupec nakazal na račun prve toženke. Ta je s tem denarjem kupila tretje stanovanje v C., kjer se je kot lastnica vknjižila tretja toženka, v njem pa poleg prve toženke živi še drugi toženec z družino. Tožnica je trdila, da je zaradi plačevanja kredita za stanovanje na A. postala lastnica tega stanovanja v deležu 81/125. Ker se je njen delež v denarju manifestiral skozi nakupe in prodaje več stanovanj in je bil denar nazadnje vložen v stanovanje v C., tožnica s tožbo v razmerju do vseh tožencev zahteva, da je solastnica stanovanja v C. do 81/125 in da ji morajo toženci to priznati. Od tretje toženke, ki je kot lastnica vknjižena pri stanovanju v CS., pa zahteva še izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevke tožeče stranke zavrnilo. Presodilo je, da tožnica sicer izkazuje pravni interes za vložitev tožbe, da je njena tožba sklepčna in da je podana pasivna legitimacija vseh tožencev. Tožnica pa po prepričanju sodišča ni uspela dokazati, da je pomagala pri plačilu kredita za stanovanje na A. in da se je s prvo toženko dogovorila glede priznanja solastninske pravice na navedenem stanovanju. Ker tožnica ni uspela dokazati vlaganj v stanovanje v A., ji sodišče ni priznalo solastniškega deleža na stanovanju v C. 3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Presodilo je, da je tožničina tožba nesklepčna. Glede očitka kršitve 285. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pa je še dodalo, da tudi najskrbnejše materialno procesno vodstvo ne bi moglo sanirati tožbe, saj v tožbi navedeno dejansko stanje s stališča vseh norm, ki bi utegnile priti v poštev, ne pripelje do želene posledice.

4. Tožnica vlaga revizijo zoper pravnomočno sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je stališče višjega sodišča glede nesklepčnosti tožbe zmotno, podana pa je tudi kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 285. členom ZPP. Če je višje sodišče ocenilo, da je njena tožba nesklepčna, bi moralo zadevo vrniti v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču z jasnim napotilom, da mora tožnico pozvati naj ustrezno popravi svoj tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje bi moralo skladno z drugim odstavkom 305.a člena ZPP odprto razpravljati o vseh dejanskih in pravnih vidikih spora. Sodišče prve stopnje naj bi zagrešilo tudi kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 236.a členom ZPP, ker priče D. D. ni neposredno zaslišalo, drugostopenjsko sodišče pa se do tega očitka, ki ga je tožnica uveljavljala že v pritožbi, ni opredelilo. Sodišči naj bi zagrešili tudi kršitev po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker glede prve tožnice nista angažirali izvedenca psihiatrične stroke, zato obstaja verjetnost, da je v postopku nastopala pravdno nesposobna stranka. Tožnica poudarja, da je prepričana v utemeljenost svojega tožbenega zahtevka, zato sodba sodišča druge stopnje zanjo predstavlja presenečenje, zaradi česar ji je bila kršena tudi pravica do rednega pravnega sredstva. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo tudi do številnih drugih pritožbenih očitkov, zaradi česar je po njenem mnenju podana še kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Revizija je bila vročena nasprotni stranki (375. člen ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Tožba na ugotovitev solastninske pravice na stanovanju v C. je očitno nesklepčna v razmerju do vseh tožencev. Na podlagi trditev, povzetih v 1. točki te sodbe (pomoč pri odplačilu kredita za prvo stanovanje naj bi se preko prodaj in nakupov drugih stanovanj transformirala v solastninsko pravico na zadnjem stanovanju), namreč ni mogoče pridobiti lastninske pravice na nepremičnini na nobeni pravni podlagi. Ker tožnica ne zatrjuje, da je s tretjo toženko v pravnoposlovnem razmerju, njene trditve ne omogočajo niti sklepanja o obstoju obveznosti tretje toženke, da tožnici izstavi zemljiškoknjižno dovolilo. Očitek tožnice, ki se nanaša na nesklepčnost tožbe, tako ni utemeljen.

8. Da iz dejstev, ki jih je zatrjevala tožnica, očitno ne izhaja utemeljenost njenega zahtevka (nesklepčnost tožbe), so v postopku na prvi stopnji opozarjali vsi trije toženci. Tako ni utemeljen niti revizijski očitek, da predstavlja sodba sodišča druge stopnje za tožečo stranko presenečenje in da bi moralo sodišče druge stopnje ob ugotovitvi, da je tožba nesklepčna, odločitev prvostopenjskega sodišča razveljaviti in vrniti temu sodišču v novo sojenje z navodilom, da se v okviru materialnega procesnega vodstva odpravijo vse pomanjkljivosti tožbe (285. člen ZPP).

9. Glede na navedeno, Vrhovnemu sodišču na ostale (materialne in procesne) očitke v reviziji ni potrebno odgovarjati.

10. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške (378. člen ZPP).