Jedro

Glede na krajevno in časovno povezanost dogajanja, ko se je udeleženec pretepa le za trenutek umaknil s kraja prizorišča in se tja takoj vrnil s palico v rokah, pretep med udeleženci ni prenehal in je bil zato ta zakonski znak kaznivega dejanja ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu podan.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega J.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino v znesku 800 EUR kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je obsojenega J.S. s sodbo z dne 14.7.2004, s katero je spoznalo za krivega tudi obsojenega J.L., pod točko A obsodilo zaradi kaznivega dejanja ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu po 1. odstavku 137. člena KZ. Obsojenemu J.S. je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dveh mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Temu obsojencu je naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka. Pod točko B pa je obsojenega J.S. in obdolženega F.L. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe, prvega za tri, drugega pa za eno kaznivo dejanje grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ.

Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbe zagovornice obsojenega J.S., zagovornika obsojenega J.L. ter okrožne državne tožilke kot neutemeljene in v (obsodilnem) delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenima J.S. in J.L. je naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka.

Zoper obsodilni del sodbe, kolikor se ta nanaša na obsojenega J.S., je zagovornica tega obsojenca iz vseh razlogov po 1. odstavku 420. člena ZKP vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo pod točko A (prvostopenjske) sodbe spremeni tako, da obsojenega J.S. oprosti obtožbe za kaznivo dejanje po 1. odstavku 137. člena KZ, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne "drugostopenjskemu oziroma prvostopenjskemu sodišču" v ponovno sojenje.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica, niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev kazenskega zakona, očitno tisto iz 1. točke 372. člena ZKP, vložnica utemeljuje z navedbami, da obsojenega J.S. v trenutku, ko je segel po kovinski palici obsojeni J.L. in obdolženi F.L. nista ogrožala, saj po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, ki jim je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, takrat zoper njega nista "vršila" nobenega protipravnega napada. Tak sklep po vložničinem mnenju pomeni, da v navedenem trenutku pretepa v kazenskopravnem pomenu sploh ni bilo. Zato ocenjuje, da v ravnanju obsojenega J.S. niso podani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja.

Pretep je fizično obračunavanje med najmanj tremi osebami, za katerega je značilno medsebojno udarjanje z rokami, nogami ali drugimi deli telesa, pogosto tudi z uporabo orodja, orožja ali drugih predmetov. Pretepa zato pojmovno ni mogoče zreducirati samo na napadalno ali samo na obrambno ravnanje oseb, ki v njem sodelujejo. Za udeleženca v pretepu ni mogoče šteti tistega, ki je vanj vključen brez svoje krivde, ki se samo brani, ali tistega, ki razdvaja druge udeležence pretepa.

Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovilo, da je verbalni konflikt med obsojenim J.S. na eni in obsojenim J.L., obdolženim F.L. ter V.L. na drugi strani, prerastel v pretep, to je fizično obračunavanje med prvimi tremi. Ugotovilo je tudi, da je obsojeni J.S. po tistem, ko sta se s obdolženim F.L. ruvala na tleh in ga je obsojeni J.L. z lesenim ročajem lopate večkrat udaril po telesu, na način, opisan v izreku sodbe, stopil na bližnje dvorišče in se od tod vrnil s kovinsko palico ter z njo zamahoval proti J.L. Glede na krajevno in časovno povezanost dogajanja, ko se je obsojeni J.S. kot udeleženec pretepa le za trenutek umaknil s kraja prizorišča in se tja takoj vrnil s palico v rokah, ni sprejemljiva trditev v zahtevi, da pretepa med S. in obema L. ni bilo več in da zato ta zakonski znak kaznivega dejanja ni podan. Celovito gledano gre za tako povezano sosledje dogodkov, ki kaže, da v trenutku, ki ga iztrganega iz dogajanja navaja vložnica, pretep med udeleženci ni prenehal. Zagovornici obsojenega J.S. tudi ni mogoče pritrditi, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da je v razlogih prvostopenjske sodbe prišlo v nasprotje, ko je navedlo, da je obsojeni J.S. segel po kovinski palici, ko ni bil napaden, hkrati pa tudi to, da je obsojenec pri pretepu segel po navedenem nevarnem orodju. Med temi razlogi ni nobenega nasprotja in se tudi ne izključujejo. Glede na to, da pretep med udeleženimi ni prenehal medtem ko je obsojeni J.S. stopil po kovinsko palico, je vprašanje ali sta ga takrat L. aktivno napadala, pomembno le pri presoji zatrjevanega obsojenčevega silobrana, nikakor pa ne pomeni da pretepa v tem trenutku več ni bilo. Zato uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

Ne drži, da se sodišče prve stopnje ni v celoti opredelilo do obsojenčevega zagovora, da sta ga oba L. dejansko napadla, da ga je obsojeni J.L. z ročajem lopate zadel v brado in vrat ter telesno poškodoval, prekršilo določbo 7. odstavka 364. člena ZKP. V pravnomočni sodbi je natančno ugotovilo potek dogajanja in navedlo podlago za dejanske sklepe, ki jih je sprejelo. Na ta način pa se je argumentirano opredelilo tudi do nosilne teze v zagovoru obsojenega J.L., da je bil napaden in da se je samo branil. Kolikor vložnica tako presojo zavrača po vsebini izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Zato ta procesna kršitev, za katero obsojenčeva zagovornica tudi ni pojasnila, kako naj bi, če bi bila podana, vplivala na zakonitost sodbe, ni izkazana.

Z ostalimi navedbami, da je obsojeni J.S. vseskozi enako opisoval dogodek, kar pa ne velja za J., F. in V.L., da so izpovedbe L. dvomljive, poškodbe J.S., ki je bil pri dogajanju edini telesno poškodovan, pa potrjene z medicinsko dokumentacijo, vložnica ponuja lastno dokazno oceno, ki pa se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. Tudi glede navedb, da se sodišče ni oprlo na fotografije lesenega ročaja lopate in si tega ogledalo, da bi preverilo obstoj morebitnih sledov udarcev, čeprav bi ta dokaz lahko izvedlo, ni mogoče razumeti kot uveljavljanje kršitev pravic obrambe, saj izvedbe teh dokazov obsojenec in njegova zagovornica nista predlagala, ampak kot izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Enako velja za trditev, da obsojenec zaradi poškodbe desnega ramena, ki da jo je dobil ob padcu na tla, ko ga je od zadaj potegnil F.L., ni bil sposoben mahati s palico in da je glede teh ugotovitev v izpodbijani sodbi podan najmanj dvom. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Tudi ko obsojenčeva zagovornica zatrjuje, da je obsojeni J.S. segel po kovinski palici, ko se je branil pred fizičnim napadom J. in F.L. ter da je od sebe odvračal istočasni protipravni napad, ki ga v danem položaju ni mogel odvrniti drugače in s tem uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ne more biti uspešna. Kot izhodišče za zatrjevanje silobrana jemlje vložnica lastno videnje dejanskega stanja, ki pa se razlikuje od tistega v izpodbijani pravnomočni sodbi. Kršitev kazenskega zakona je podana, če sodišče na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabi neko kazensko materialno določbo ali če določbe, ki bi jo moralo uporabiti, ne uporabi. Vložnik trditev o kršitvi kazenskega zakona opira na dejansko stanje, ki ga sodišče v izpodbijani pravnomočni odločbi ni ugotovilo in s tem po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Kakor je bilo že povedano, na tej podlagi zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti je samostojno pravno sredstvo, v kateri mora vložnik zatrjevane kršitve zakona določno obrazložiti. S sklicevanjem na svoje navedbe v pritožbi in mnenje višjega državnega tožilca, ki ga je podal v pritožbenem postopku, vložnica tej zahtevi ni zadostila. Zato utemeljenosti teh nekonkretiziranih navedb sploh ni mogoče preizkusiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornica obsojenega J.S., niso podane, vložila pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je zahtevo po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni J.S. na podlagi 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 800 EUR. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere kot sta jih sodišči ugotovili v rednem postopku ter da je šlo z vidika odločanja v tej fazi postopka za razmeroma nezahtevno zadevo.