Jedro

Ker sta bila tožničin prvi delodajalec v okviru sistema M. in tožena stranka oziroma njen pravni prednik kapitalsko povezani podjetji z večinskim deležem in ker je tožnica brez prekinitve prešla oziroma je bila dejansko prevzeta na delo k pravnemu predniku tožene stranke v smislu določb takratnega 15. člena ZTPDR, je sodišče pri odmeri višine odpravnine utemeljeno upoštevalo tožničino skupno delovno dobo, ne glede na to, da ji je bilo delovno razmerje pri prvem delodajalcu formalno zaključeno zaradi začetka stečaja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da mora tožnici iz naslova razlike odpravnine ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 7. 7. 2003 plačati 11.756,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka, upoštevaje 28. let delovne dobe tožnice v podjetjih sistema M. in polovico njene plače za vsako leto delovne dobe.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s presojo, da je v skladu s Pravilnikom tožene stranke o ugotavljanju presežkov delavcev z dne 25. 5. 2001 podlaga za izračun tožničine odpravnine skupna delovna doba v podjetjih oziroma družbah sistema M., čeprav je bil navedeni Pravilnik s sklepom direktorja tožene stranke z dne 30. 4. 2003 razveljavljen, in določba 19. člena Kolektivne pogodbe za lesarstvo Slovenije, da znaša odpravnina najmanj polovico plače za pretekli mesec oziroma delavčeve povprečne plače v zadnjih treh mesecih, če je to za delavca ugodneje, za vsako leto dela.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da izpodbijana sodba zmotno temelji na njenem Pravilniku o ugotavljanju presežkov delavcev, ki je bil sprejet pred uveljavitvijo Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002) in je zaradi razveljavitve že 3. 4. 2003 prenehal veljati. Hkrati sodišče neutemeljeno ni upoštevalo razlage komisije za razlago določb Kolektivne pogodbe za lesarstvo Slovenije, objavljene v Ur. l. RS, št. 121/2003, da določbe 19. člena Kolektivne pogodbe za lesarstvo o višini odpravnine trajno presežnim delavcem po uveljavitvi ZDR ni mogoče uporabljati. Za presojo veljavnosti Kolektivne pogodbe in razlage pristojne komisije sodišče v okviru individualnega delovnega spora tudi ni stvarno pristojno. Zato je hkrati podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka v smislu 4. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP (prečiščeno besedilo - Ur. l. RS, št. 73/2007) sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali ne popolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Na podlagi 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če je sodišče odločilo o tožbenem zahtevku, za katerega je stvarno pristojno višje sodišče iste vrste ali sodišče druge vrste, ali če je na ugovor stranke v odločbi, ki je bila vzeta v sodbo, nepravilno odločilo, da je krajevno pristojno. Noben element navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka pri izdaji izpodbijane sodbe ni bil podan.

8. Na podlagi prvega odstavka 3. člena Zakona o sodiščih (ZS) je sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon, v skladu z ustavo pa tudi na splošna načela mednarodnega prava ter ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe. Sodnik v individualnem delovnem sporu upošteva tudi tiste določbe kolektivne pogodbe, ki niso v nasprotju z ustavo in zakonom. Pri tem sodišče upošteva le tista stališča sicer po kolektivni pogodbi pristojne komisije za njeno razlago, ki pomenijo dodatno tolmačenje nejasnih ali spornih določb. Ni pa dolžno upoštevati stališč komisije, ki presegajo okvir razlage in dejansko pomenijo spremembo kolektivne pogodbe, kot je to primer stališča (razlage), da posamezna določba kolektivne pogodbe ne velja. Za spremembo veljavne kolektivne pogodbe so pristojne le stranke kolektivne pogodbe (1).

9. Za odločitev so pomembne naslednje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, s katerim je soglašalo tudi sodišče druge stopnje in na katere je revizijsko sodišče vezano: - Tožnica je bila do začetka stečaja v letu 1990 zaposlena pri podjetju M. p.o.. Po začetku stečaja nad tem podjetjem je bila v letu 1990 brez prekinitve prevzeta na delo k pravnemu predniku tožene stranke, to je takratnemu podjetju M. h. p.o., ki se je v letu 1991 preoblikovalo v sedanjo statusno obliko tožene stranke, to je M. d.o.o. Ustanovitelj tožene stranke oziroma njenega pravnega prednika je bilo podjetje M. p.o., to je tožničin takratni delodajalec, nad katerim je bil v letu 1990 začet stečajni postopek. - Tožnici je bila 7. 7. 2003 pri toženi stranki redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga in je do prenehanja delovnega razmerja v mesecu februarju 2004 pri organizacijah sistema M., to je pri toženi stranki in njenem ustanovitelju podjetju M. p.o., dopolnila 28 let delovne dobe. - Sodišče je pri izdaji sodbe glede vtoževane razlike odpravnine upoštevalo polovico tožničine bruto plače za zadnji mesec zaposlitve oziroma njene povprečne bruto plače v zadnjih treh mesecih za vsako leto ugotovljene delovne dobe (28 let).

10. Ne glede na Pravilnik o ugotavljanju presežkov delavcev pri toženi stranki je sodišče kot podlago za izračun višine odpravnine pravilno upoštevalo skupno delovno dobo pri toženi stranki, njeni pravni prednici in njenem ustanovitelju v trajanju 28 let tudi na podlagi določb drugega odstavka 42. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGd - Ur. l. RS, št. 60/97), v skladu s katerimi se pri uveljavljanju pravic na podlagi delovne dobe za delovno dobo pri zadnjem delodajalcu šteje tudi delovna doba pri delodajalcih, ki so pravni predniki zadnjega delodajalca, in pri delodajalcih, ki so kapitalsko povezani z večinskim deležem. Taka širitev upoštevanja delovne dobe v korist delavca v času odpovedi tožničine pogodbe o zaposlitvi še veljavne SKPGd ni bila v nasprotju z določbo, ki je v tretjem odstavku 109. člena v zvezi s pravico do odpravnine z delovno dobo pri delodajalcu res izenačila le delovno dobo pri njegovih pravnih prednikih. Ker sta bila tožničin prvi delodajalec v okviru sistema M. in tožena stranka oziroma njen pravni prednik kapitalsko povezani podjetji z večinskim deležem in ker je tožnica brez prekinitve prešla oziroma je bila dejansko prevzeta na delo k pravnemu predniku tožene stranke v smislu določb takratnega 15. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90), je sodišče pri odmeri višine odpravnine utemeljeno upoštevalo tožničino skupno delovno dobo, ne glede na to, da ji je bilo delovno razmerje pri podjetju M. p.o. formalno zaključeno zaradi začetka stečaja (2).

11. Revizijsko sodišče je že v večih zadevah zavzelo stališče, da določbe kolektivnih pogodb dejavnosti, ki določajo ugodnejše osnove za izračun višine odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja trajno presežnim delavcem, niso v nasprotju z določbami 109. člena ZDR, ki v četrtem odstavku izrecno dopušča določitev višje odpravnine v kolektivni pogodbi dejavnosti (npr. sodba VIII Ips 358/2005 z dne 31. 1. 2006, VIII Ips 72/2007 z dne 26. 2. 2008, VIII Ips 535/2007 z dne 11. 3. 2008 in sodba VIII Ips 393/2007 z dne 25. 3. 2008). Glede na to je sodišče tožeči stranki utemeljeno priznalo odpravnino na podlagi določb četrtega odstavka 19. člena Kolektivne pogodbe za lesarstvo Slovenije (Ur. l. RS, št. 67/95), ki je kot KP dejavnosti veljala za toženo stranko, da je podjetje dolžno plačati trajno presežnemu delavcu odpravnino v višini najmanj polovice njegove plače za pretekli mesec, oziroma njegove povprečne plače za zadnje tri mesece, če je to zanj ugodneje, za vsako leto dela. Pravilno je upoštevalo, da pojem plače pomeni bruto plačo delavca. Ker taka določba kolektivne pogodbe ne nasprotuje določbam ZDR, sodišče utemeljeno ni upoštevalo stališč komisije za razlago navedene kolektivne pogodbe dejavnosti, da se ta določba kolektivne pogodbe po uveljavitvi ZDR več ne uporablja, saj pomeni takšno stališče spremembo kolektivne pogodbe in presega okvir razlag, za katere je bil navedeni organ v smislu določb 66. člena Kolektivne pogodbe za lesarstvo Slovenije ustanovljen in pooblaščen.

12. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 155. člena ZPP.

Op. št. (1): Podobna stališča je sodišče zavzelo že v sodbi VIII Ips 485/2007 z dne 9.2.2009. Op. št. (2): Podobna stališča je sodišče zavzelo v sodbi VIII Ips 80/2007 z dne 15. 1. 2008 in v sodbi 61/2004 z dne 23. 11. 2004.