Jedro

V obravnavnem primeru ni sporno, da je tožnik odsoten iz Republike Slovenije od najkasneje 26. 11. 1991, torej več kot 23 let. Pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji tako že zato ne more izkazati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji po prvem odstavku 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD, 1. točka izreka) in ugotovila, da posebni stroški v postopku niso nastali (2. točka izreka).

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka toženka ugotavlja, da tožnik ni izpolnil pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje. Ugotavlja, da je tožnik Republiko Slovenijo zapustil najkasneje 26. 11. 1991, torej preden je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, po tem pa se v Republiko Slovenijo vse do danes ni poskusil vrniti. Ugotavlja, da bi se ne glede na vojne razmere v Bosni in Hercegovini ter Hrvaški v Republiko Slovenijo lahko vrnil po drugi poti, npr. preko Madžarske, kot je to storil julija 1991, ko je potoval k staršem in nazaj. Poleg tega se je vojna v navedenih državah zaključila 21. 11. 1991. Pridobitev informacije o možnosti stalnega prebivanja v RS leta 1999 in tožnikova izjava, da se je na Veleposlaništvu RS v Banji Luki zanimal za sinovo pridobitev državljanstva RS, brez predložitve listinskih dokazil, ne izkazuje, da se je poskušal vrniti v Republiko Slovenijo in poskušal nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in navaja, da je toženka nepravilno in nepopolno ugotovila dejansko stanje. Meni, da je odločitev v nasprotju z mednarodnopravnimi predpisi, zlasti z Zakonom o tujcih takratne Republike Slovenije in s sodbo sodišča v Strasbourgu, iz katere izhaja, da mora Republika Slovenija vsakomur, ki vloži zahtevo za stalno prebivanje, izdati odločbo za nazaj. Poleg tega je kršen tudi 6. in 24. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah. Predlaga „preklic izpodbijane odločbe ter izdajo posebne odločbe“.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je toženka, tudi po presoji sodišča, na podlagi določil ZUSDDD utemeljeno zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi svojo odločitev utemeljujeta upravna organa in se nanje, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Toženka je odločala o tožnikovi prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi prvega odstavka 1. člena ZUSDDD, ki jo je tožnik vložil 24. 6. 2013, kot državljan druge države naslednice nekdanje SFRJ.

Po 1. členu ZUSDDD se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v njej tudi dejansko živi, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu.

Pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji in upravičene odsotnosti iz Republike Slovenije sta opredeljena v 1.č členu istega zakona. Po navedeni določbi dejansko življenje pomeni, da ima posameznik središče življenjskih interesov glede na osebne, družinske, ekonomske, socialne in druge vezi, ki kažejo, da med njim in RS obstajajo dejanske in trajne povezave. Odsotnost iz RS pa je upravičena, če je oseba zapustila RS in odsotnost v neprekinjenem trajanju, ne glede na razlog, ni bila daljša od enega leta. Pogoj dejanskega prebivanja pa je izpolnjen tudi, če je odsotnost, zaradi razlogov, določenih v tretjem odstavku 1.č člena (razen iz druge alineje), trajala do pet let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v RS in nadaljevati z dejanskim življenjem v RS (četrti odstavek 1č. člena ZUSDDD).

V zadevi ni sporno, da je bil tožnik na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike SFRJ (BIH) ter da je imel na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. Prav tako ni sporno, da tožnik v Republiki Sloveniji od 26. 11. 1991 dejansko ni živel. Sporno pa je, ali je izkazal pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje.

Kot je sodišče povedalo že uvodoma, se v celoti strinja z ugotovitvijo toženke, da tožnik tega pogoja ni uspel izkazati.

V zadevi ni sporno, da je bil tožnik odsoten iz Republike Slovenije neprekinjeno dlje od enega leta. V takšnem primeru se v skladu s tretjim odstavkom 1. č. člena ZUSDDD šteje, da je pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen tudi v primeru, če gre za odsotnost iz razlogov, ki so taksativno našteti. Ti razlogi pa tudi po presoji sodišča niso podani, kar sta obširno pojasnila že upravna organa, čemur tožnik v tožbi izrecno ne ugovarja. Poleg tega lahko pri odsotnosti, daljši od enega leta, ob izpolnitvi pogoja iz tretjega in pogoja iz četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD oseba izkaže pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji le v primeru odsotnosti do desetih let. V primeru daljše odsotnosti oseba po določilih ZUSDDD ne more več izkazati pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. V obravnavnem primeru pa ni sporno, da je tožnik odsoten iz Republike Slovenije od najkasneje 26. 11. 1991, torej več kot 23 let. Pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji tako že zato ne more izkazati. S takšno ureditvijo je zakonodajalec zadostil navodilu iz odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-246/02 z dne z dne 3. 4. 2003, da mora v zakonu določiti čas odsotnosti, po katerem pogoj dejanskega življenja ni več izpolnjen.

V čem naj bi toženka nepravilno ugotovila dejansko stanje, tožnik v tožbi ne navede. Zgolj dejstvo, da je bil tožnik iz registra stalnega prebivalstva, sicer po njegovem prostovoljnem odhodu iz Republike Slovenije, izbrisan, pa po veljavnem ZUSDDD še ne zadošča za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje za nazaj, kot zmotno meni tožnik. Tožbeni ugovori, da je izpodbijana odločitev v koliziji z mednarodnopravnimi predpisi ter s 6. in 14. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah in v nasprotju s „sodbo sodišča v Strasbourgu“, pa so zgolj pavšalni in neobrazloženi, zato se sodišče do njih ne more opredeliti.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.