Jedro

Zasebni tožilec je vložil zasebno tožbo, ki pa ni vsebovala zahtevanih podatkov, da bi jo bilo moč obravnavati. Zasebni tožilec kljub danemu pravilnemu pravnemu pouku o posledici zavrženja vloge, v kolikor je v določenem roku ne bo dopolnil, tega ni storil, zato je bila vloga zavržena, sodišče druge stopnje pa je pritožbo zasebnega tožilca kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek

Pritožba zasebnega tožilca I. P. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

I. P. je dne 16.6.1993 podal sodišču prve stopnje vlogo, v kateri obdolžuje M. H. kaznivega dejanja žaljive obdolžitve. V vlogi navaja dogodek z dne 6.6.1993, ki ga sicer opiše in na podlagi takšnega opisa zahteva kaznovanje zasebnega tožilca.

Sodišče prve stopnje je po prejemu vloge obdolženca z dopisom z dne 12.7.1993 pozvalo, da v roku 8 dni poda takšno zasebno tožbo, da bo sposobna za obravnavanje, pri čemer pove, kaj se v smislu 435. člena ZKP zahteva za takšno vlogo, bodisi, da gre za zasebno tožbo ali pa obtožni predlog, da je sposobna za obravnavanje. Zasebnemu tožilcu je bilo tudi predočeno, kakšne bodo posledice, v kolikor v zahtevanem roku ne bo vložil zasebne tožbe v skladu s I. odst. 435. člena ZKP, torej da bo vloga zavržena, skladno z določbo 76. člena ZKP.

Ker zasebni tožilec takšni zahtevi sodišča ni ugodil je po preteku 8-dnevnega določenega roka sodišče prve stopnje z uvodoma navedenim sklepom zasebno tožbo kot nerazumljivo in nesposobno za obravnavanje zavrglo, pri čemer se je sklicevalo na določbo III. odst. 76. člena ZKP.

Zasebni tožilec se zoper navedeni sklep pritožuje, pri čemer meni, da je prvotno vložena vloga kot zasebna tožba ustrezna, da nima napak in smiselno predlaga spremembo napadenega sklepa v tem smislu, da se spremeni tako, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek pred drugim sodnikom posameznikom.

Pritožba ni utemeljena.

Iz obvestila sodišča prve stopnje zasebnemu tožilcu, kaj mora vsebovati vloga, da jo je moč kot zasebno tožbo obravnavati, je povzeta določba I. odst. 435. člena Zakona o kazenskem postopku. Ne glede na to, da zasebni tožilec misli, da njegova prvotna vloga odgovarja postavljeni zahtevki, ki jo določa zakon, ne pa sodišče, kljub korektnemu opozorilu in dodatnemu pojasnilu, da bo vloga zavržena, pritožnik ni storil ničesar, da bi navedeni zahtevi, ki ima podlago v zakonu procesnega prava, ugodil. V kolikor zasebni tožilec, ki očitno prava ni vešč, takšne vloge ne bi znal sestaviti, mu je nudena pravna pomoč pri sodišču, na razpolago pa so tudi odvetniki.

Ne gre torej za nek princip ali nepravilno ravnanje sodišča prve stopnje, ki naj bi si ga samo postavilo, ampak je ravnalo v skladu z zahtevo določb kazenskega postopka, ki se jih je dolžno držati. Zato tudi ni moč pritrditi pritožniku, da naj bi bila njegova vloga sposobna za obravnavanje, čeprav je sicer dogodek sam po sebi opisan, vendar pa iz vloge ni razviden takšen opis kaznivega dejanja, ki bi bil sposoben za obravnavanje, niso niti ne predlagani dokazi, ki naj bi se izvajali, kar se od vlagatelja zahteva. Iz povedanih razlogov tudi sodišče druge stopnje ocenjuje, da je napadeni sklep pravilen in zakonit, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.