Jedro

Glede na skladno izpoved prodajalca nepremičnine in njegove matere, ki jo je v sodbi povzelo sodišče prve stopnje, da je bila pogodba sklenjena z toženko, prodajalec o navideznosti kupca ničesar ni vedel. Če ni soglasne volje pogodbenikov o tem, da so njune izjave volje navidezne, prodajna pogodba med toženko in prodajalcem ni mogla biti navidezna, zato omenjene pogodbe iz tega razloga niso neveljavne.

Za delo se ne šteje le njegov ekonomski segment, to je tisti, ki prinaša neposredno finančno korist (iz naslova zaposlitve oziroma opravljanja poklica), ampak gre tudi za druge dejavnosti, ki so primeroma naštete v 2. odstavku 59. člena ZZZDR, kot npr. vodenje gospodinjstva, delo v zvezi z vzdrževanjem premoženja ali povečanjem njegove vrednosti ter pomoč drugemu partnerju. Že glede na samo naravo zakonske zveze, pri kateri igrajo čustveni momenti pomembno vlogo, je jasno, da povsem ekonomističen "cost - benefit" pristop ni primeren (dr.V. Žnidaršič, Premoženjska razmerja med zakoncema, str. 357). Prav tak pristop pa je mogoče očitati sodišču prve stopnje.

Izrek

Pritožbi zoper sodbo se ugodi, sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba zoper sklep o začasni odredbi se zavrne in se sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženka dolžna tožnikom izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri nepremičninah vl. št. 1337 k.o. K. vknjižila lastninska pravica za vsakega tožnika do 1/4. Odločilo je še, da je toženka dolžna izročiti tožnikom v posest premičnine v lasti pokojnega J.S., in sicer traktor Tigrone 7700 Turbo 0,2, priključke za mulčar 110 cm proizvajalca Inno Krška vas, vinogradniško škropilnico 200 L firme Zupan, desko za pluženje snega, proizvajalca Inno Krška vas, motorno ročno kosilnico, dve ročni kosilnici lakserici, motorno škropilnico znamke Solo in motorno žago Dolmar. Odločilo je tudi, da je toženka dolžna izstaviti tožnikom listino, na podlagi katere se pri dvosobnem stanovanju v izmeri 54,67 m2 v 7. nadstropju stanovanjskega bloka na M.ul. 6 v B. vknjižila lastninska pravica na tožnike za vsakega do 1/4, enako pa tudi na osebnem avtomobilu znamke VW Golf 1,4, letnik

2000. Toženki je še naložilo, da tožnikom plača po enakih delih znesek 15.000 DEM v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju Nove Ljubljanske banke na dan plačila in jim povrne pravdne stroške v skupnem znesku 1.347.849,90 SIT.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo toženkin ugovor zoper sklep o začasni odredbi, s katero se ji prepoveduje odtujiti ali obremeniti nepremičnino vl. št. 1337 k.o. K. z vknjižbo te prepovedi v zemljiški knjigi, obremeniti omenjeno dvosobno stanovanje ter premičnine za kmetijsko proizvodnjo.

Toženka je proti sodbi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga njeno spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožeča stranka s pripravljalno vlogo z dne 6.3.2004 zvišala tožbeni zahtevek, sodišče prve stopnje pa o spremembi sploh ni odločalo. Spremembe sodba ne omenja, sodišče prve stopnje pa tudi ni sprejelo sklepa, s katerim bi dovolilo spremembo, s čemer je kršilo določbo 185. člena ZPP. Nepopolno ugotovitev dejanskega stanja izkazuje zaključek sodišča prve stopnje, da so posli toženke kot pridobiteljice lastninske pravice fiktivni oziroma simulirani in je v resnici šlo za posle pokojnega J. S., ki je dajal sredstva za premoženje, čeprav sodišče za takšen sklep ni imelo nobenega prepričljivega dokaza. Pri prodajni pogodbi z navideznim kupcem gre za tri udeležence pogodbenega razmerja, to je prodajalca, zatrjevanega resničnega kupca in zatrjevanega navideznega kupca. Tožeča stranka pa v predmetni pravdi ni niti trdila, kaj šele dokazala obstoj dogovora med resničnim in navideznim kupcem, ki naj bi bila potrditvah tožeče stranke toženka, prav tako ni niti trdila niti dokazala, da je prodajalec za ta dogovor vedel in da je bila njegova volja, da je njegov sopogodbenik resnični kupec, ne pa navidezni. Ob trditvi, da so posli fiktivni oziroma simulirani, bi morala tožeča stranka v prvi vrsti postaviti ustrezni zahtevek na ugotovitev ničnosti kupnih pogodb. Prodajalec stanovanja v B. za J. S. sploh ni vedel, zaradi česar tudi prodajna pogodba ne more biti simulirana. Toženka je stanovanje kupila kot imetnica stanovanjske pravice od Ministrstva za obrambo. Poleg tega je toženka s potrdilom o plačilu izkazala, da je bila kupnina prodajalcu nakazana iz žiro računa podjetja A. B.. Če bi res šlo za denar pokojnega J.S., potem toženka ne bi imela nobenega razloga, da bi denar položila pri A. B.. Ne glede na navedeno meni, da le plačilo kupnine ne zadostuje za pridobitev lastninske pravice na stanovanju. Ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da kupna pogodba za nepremičnine vl. št. 1337 k.o. K. predstavlja fiktivni posel. Ne drži namreč trditev tožeče stranke, da je bila kupna pogodba za O. napisana na toženko iz razloga, ker je bil pokojni J. S. dolžan davčni upravi. V pravdi zaradi razveze zakonske zveze je pokojni S. trdil, da je lastnino zemljišča in zgradb zemljiškoknjižno prenesel na toženko na njeno prigovarjanje. Nikjer ni tudi izkazano, da naj bi davčni dolg obstajal že v letu 1992 ali 1997, ko je toženka kupila sporne nepremičnine. Poudarja, da sta priči B. M. in B. V. oba skladno povedala, da je pogodbo sklenila kot kupovalka toženka, pokojni S. pa je bil le njen pooblaščenec. Povedala sta tudi, da je kupnino v letu 1992 izročila toženka, ki je med sestavljanjem pogodbe šla po denar za kupnino v B.. B. V. je tudi povedal, da je čez nekaj let sam ponudil drugo polovico nepremičnin v prodajo toženki, kar pomeni, da je bila kupovalka in lastnica nepremičnin in jo je kot takšno štel tudi prodajalec. Z njim je toženka sklenila pogodbo, ki je ustrezala zakonitim pogojem za prodajo kmetijskih zemljišč po tem, ko se je javila na objavo prodaje na oglasni deski Upravne enote K., tako da o fiktivnem poslu ne more biti govora. Zakaj toženka ni predložila originala potrdila o prejemu zneska 106.000 DEM, je pojasnila že tekom postopka. Glede na oddaljenost dogodka pa je tudi mogoče pojasniti, zakaj so posamezne priče izpovedale različno glede zneskov prejetega denarja. Sodišče tudi nima prepričljivih razlogov, zakaj toženki ne verjame, da je prejela denar od očeta in ga porabila za nakup zemljišča in gradnjo na O.. Mnoge priče so izpovedale, da je toženka sodelovala pri gradnji, bodisi tako, da je naročila gradbeno dokumentacijo, organizirala gradnjo, se dogovarjala z delavci in plačevala opravljeno delo. Pokojni S. v tožbi ni navajal, da bi toženki kdaj dajal denar, da je plačala delavce. Iz tega izhaja, da je toženka vlagala svoje delo in svoja denarna sredstva ne le v nakup, pač pa tudi v gradnjo. Napačen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da četudi je bilo premoženje pridobljeno pretežno v času trajanja zakonske zveze oziroma delno v izvenzakonski zvezi, toženka niti z obsegom svojega dela niti z vlaganjem denarnih sredstev ni mogla pridobiti premoženja v zvezi katerega je spor. Vložek k soustvarjanju skupnega premoženja priznava v tožbi celo pokojni S. in sicer glede stanovanja v B. ter osebnega avtomobila. Primerjava zaslužkov po dohodninskih odločbah izkazuje, da so bili zaslužki S. večji predvsem v letih 1997 in 1998, medtem ko so za leta, ko je toženka kupila stanovanje ter zemljišče in gradila stanovanjsko hišo, njegovi prihodki dosti nižji. Toženka pa je z lastnim denarjem kupila tudi sporne premičnine. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bile vse stvari, ki so predmet tožbenega zahtevka, nabavljene v družbi I. K.. Traktor Tigrone je kupila pri A., d.d. Kranj, kupnino zanj pa nakazala direktno iz svojega bančnega računa. O tem sodba sploh nima razlogov, zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ista kršitev je podana tudi glede osebnega avtomobila Golf. Iz blagajniškega prejemka v spisu z dne 31.1.2000 namreč izhaja, da je avtomobil plačala toženka. Tudi ni logično, da bi pokojni S. plačal razliko kupnine, če pa naj bi bila že od jeseni 1999 v nesoglasju. Ponavalja tudi trditev iz postopka pred sodiščem prve stopnje, da je avtomobil Fiat Punto, v zvezi katerega tožeča stranka zahteva plačilo 15.000 DEM, kupil B. N. in zanj v celoti plačal kupnino, razen 50.000,00 SIT, kar je prispevala toženkina hčerka. N. je hčeri pustil avtomobil, kot odmeno za delo pri urejanju knjigovodstva za njegov lokal. Nelogično je tudi, da bi S. dne 26.6.2000 toženki izročil 15.000 DEM, potem ko je dne

25.4.2000 zoper njo vložil tožbo na razvezo zakonske zveze.

Zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper izdano začasno odredbo toženka vlaga pritožbo iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se predlog za izdajo začasne odredbe kot neutemeljen zavrne. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da obstoji nevarnost, da bo toženka vse premoženje prodala.

Gre namreč le za predvidevanja, saj namen prodaje ni z ničemer izkazan. Hiše in drugih nepremičnin v kateri prebiva nima namena prodati. Zgolj domnevano dejstvo morebitne odtujitve še ne kaže na to, da bo uveljavitev terjatve onemogočena. Sodišče prve stopnje tudi ne navaja, v čem naj bi bila nenadomestljiva škoda, ki naj bi nastala tožeči stranki.

Pritožba proti sodbi je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo o tožbenem zahtevku, ki je bil nazadnje spremenjen s pripravljalno vlogo z dne

6.3.2003. Razlogi izpodbijane sodbe se nanašajo na celotno stanovanje v B. in na celotno vozilo znamke GOLF, zato ne drži očitek kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Prav tako ne drži očitek relativne kršitve določb postopka, ker sodišče o spremembi tožbe ni odločilo s sklepom, saj ta okoliščina ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

Dejansko in materialnopravno podlago spremenjene tožbe so predstavljale trditve, da je bilo vse vtoževano premoženje pridobljeno bodisi v času trajanja zakonske zveze oziroma v izvenzakonski skupnosti pred njo. Vendar pa toženka, potrditvah tožnikov, k pridobitvi vtoževanega premoženja ni ničesar prispevala, saj za kaj takega ni imela potrebnih sredstev. Pri tem je po mnenju tožbe nepomembno, da se pogodbe, ki so bile pravni naslov za pridobitev nepremičnin in računi za premičnine, glasijo na toženko.

Pri vsakem nakupu je šlo dejansko za posel pok. J. S., ki je za to tudi dal ustrezna sredstva, toženka pa je na pogodbah oziroma računih nastopala le kot "slamnati mož", zato so bili ti posli glede nje fiktivni.

Sodišče prve stopnje je takšno dejansko in pravno podlago sprejelo in zaključilo, da toženka ni dokazala nasprotnih trditev, da naj bi bilo sporno premoženje pridobljeno izključno z njenimi sredstvi, da je vse premoženje ustvarjal oziroma financiral pok. S. in da je toženka le formalno navedena kot lastnica vtoževanega premoženja, saj je šlo za fiktivne posle. Po mnenju sodišča prve stopnje pa tudi ne gre za skupno premoženje, saj toženka niti z obsegom svojega dela niti z vlaganjem denarnih sredstev ni mogla pridobiti spornega premoženja.

Ker vtoževano premoženje predstavlja premoženje pok. S., je sodišče prve stopnje odločilo, da ga je toženka dolžna izročiti njegovim dedičem.

Pritrditi je treba zaključku sodišča prve stopnje, da vtoževano premoženje ne predstavlja posebnega toženkinega premoženja, kot tudi zaključku, da toženka ni uspela dokazati obstoja lastnih denarnih sredstev za pridobitev vtoževanega premoženja. Ni pa mogoče sprejeti nadaljnjega zaključka sodišča prve stopnje, da zato vse premoženje pripada dedičem pokojnega toženkinega razvezanega moža. Nesporno dejstvo je, da pridobitev vtoževanega premoženja časovno sodi v obdobje, ko je med pravnim prednikom tožnikov in toženko obstajala življenska skupnost - izvenzakonska od leta 1991 in zakonska od 17.2.1996 do 28.9.2000, pri kateri pa ni šlo, glede na ugotovljene dejanske okoliščine, le za osebnopravno oziroma emocionalno razmerje, temveč nedvomno tudi za ekonomsko. Vzpostava življenjske skupnosti praviloma pomeni tudi vzpostavitev premoženjske povezave. Tega tožeča stranka niti ne zanika, le da meni, da je toženka v takšni povezavi predstavljala le strošek.

Dejansko vsebino življenjske skupnosti toženke in pravnega prednika tožnikov je ta opredelil v tožbi, ko je navedel, da je hotel imeti tako življenjsko skupnost, da si bo po drugi razvezi zakonske zveze zagotovil pogoje za delo, da na starost ne bo v breme otrokom in da ga bo toženka do smrti oskrbovala. Pri tem bi, kot je navedel, "podarjeno premoženje obveljalo", če bi ga kot ljubeča žena oskrbovala do smrti. Navedel je še, da sta si oba s toženko želela medsebojne pomoči in spoštovanja, da ji je on omogočal materialno eksistenco, ona pa njemu potrebno pozornost, skrb in oskrbo, da mu je skuhala, kadar je bil na D., na razpravah ali za vikende, ga oprala, zlikala in imela rada. Po tožbenem izhodišču pok. S. naj bi se njeno delo ovrednotilo kot skupno premoženje, vendar le na stanovanju v B. in osebnem avtomobilu. V takšnih okoliščinah osebne oziroma čustvene povezave med toženko in pravnim prednikom tožnikov je torej prišlo do nastanka oziroma pridobitve spornega premoženja. Tako iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila v letu 1992 (21.8.1992) sklenjena pogodba za polovico nepremičnin vl.št.1337, nekaj let kasneje (l.1997) pa še za drugo polovico.

Vsakokrat je kot pogodbenica nastopala toženka, ki je tudi vpisana v zemljiško knjigo. Pritožbeno sodišče je že navedlo, da pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje glede toženkinih trditev, da naj bi šlo za nakup nepremičnine z njenimi sredstvi. Toženka teh trditev ni dokazala ne listinsko, izpovedi prič pa so bile tako nekonsistentne, da jim ni bilo mogoče slediti. Poleg tega pa je toženka dejanske trditve, kje je dobila denar za nakup, postavila že v času po opravi prvega naroka za glavno obravnavo oziroma, ko je bila prekludirana glede postavljanja dejanskih trditev (286. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Ker torej toženka sama ni imela sredstev, naj bi bila takšna pogodba, zato da bi se pravni prednik tožnikov izognil davčnim obveznostim, po mnenju sodišča prve stopnje, fiktivna. Takšna pogodba ne bi bila fiktivna oziroma navidezna v smislu 66. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), kot v pritožbi pravilno navaja toženka, saj ni navidezna njena vsebina, ampak ne bi bila v skladu z resničnostjo oseba enega pogodbenika. Glede na skladno izpoved prodajalca nepremičnine in njegove matere (B.), ki jo je v sodbi povzelo sodišče prve stopnje, da je bila pogodba sklenjena z toženko, prodajalec o navideznosti kupca ničesar ni vedel. Če ni soglasne volje pogodbenikov o tem, da so njune izjave volje navidezne, prodajna pogodba med toženko in prodajalcem ni mogla biti navidezna, zato omenjene pogodbe iz tega razloga niso neveljavne. Vprašljivo je lahko le razmerje med navideznim in resničnim kupcem, če je za tako razmerje sploh šlo. Dokler je med njima obstajala življenjska skupnost, vprašanje, ali je šlo za takšno razmerje, ali pa je morda šlo za skupen nakup dveh, ki sta ustvarjala življenjsko skupnost, s tem da je pravni prednik prispeval denar za kupnino, iz razlogov njegovih nespornih davčnih obveznosti, pa so bile pogodbe pisane na toženkino ime, ni bilo aktualno. Aktualiziralo se je šele z razpadom skupnosti. V prvem primeru bi lahko nastopila obveznost navideznega kupca, da v last resničnega kupca prenese kupljeno stvar. V drugem primeru pa bi bilo treba zadevo obravnavati po določbah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki se nanašajo na pridobitev skupnega premoženja (2. odstavek 51. člena ZZZDR).

Vrnitev nepremičnin v last resničnemu kupcu oziroma njegovim pravnim prednikom, ki bi temeljilo na razmerju med navideznim in resničnim kupcem, pa v obravnavani zadevi ne bi bilo več mogoče. Nesporno je namreč, izhaja pa tudi iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki imajo med drugim podlago v izvedenskem mnenju izvedenca gradbene stroke, da so bile na obravnavanem zemljišču zgrajene stanovanjska stavba, garaže, ..., vse to pa, kot je bilo navedeno, v času obstoja izvenzakonske oziroma zakonske skupnosti. Prav to okoliščino pa je glede vprašanja pravne pripadnosti premoženja sodišče prve stopnje materialnopravno napačno presojalo, ko se je omejilo le na vprašanje, kdo je financiral nastanek premoženja.

Premoženjski režim med zakoncema je namreč določen z zakonom, s kogentnimi normami, ki jih je treba upoštevati. Taka norma je določba, da je skupno premoženje vse tisto, kar pridobita zakonca z delom v času trajanja zakonske zveze (2. odstavek 51. člena ZZZDR).

Zakonca ne moreta pravno veljavno določiti drugačne pravne posledice.

Iz ugotovljenih dejanskih okoliščin izhaja obstoj obeh predpostavk za nastanek skupnega premoženja. Sporno premoženje je bilo pridobljeno v času zakonske oziroma izvenzakonske skupnosti. Podan pa je tudi drugi konstitutivni element za nastanek skupnega premoženja. Pri tem se za delo ne šteje le njegov ekonomski segment, to je tisti, ki prinaša neposredno finančno korist (iz naslova zaposlitve oziroma opravljanja poklica), ampak gre tudi za druge dejavnosti, ki so primeroma naštete v 2. odstavku 59. člena ZZZDR, kot npr. vodenje gospodinjstva, delo v zvezi z vzdrževanjem premoženja ali povečanjem njegove vrednosti ter pomoč drugemu partnerju. Že glede na samo naravo zakonske zveze, pri kateri igrajo čustveni momenti pomembno vlogo, je jasno, da povsem ekonomističen "cost - benefit" pristop ni primeren (dr.V. Žnidaršič, Premoženjska razmerja med zakoncema, str. 357). Prav tak pristop pa je mogoče očitati sodišču prve stopnje.

Pritožba pravilno opozarja na dejanske ugotovitve, ki jih je sprejelo tudi sodišče prve stopnje, da je toženka sodelovala pri pridobivanju premoženja, da je sodelovala pri gradnji, pri pridobivanju gradbene dokumentacije, da je sodelovala pri organiziranju gradnje, da se je dogovarjala z izvajalci, da je tudi kuhala za delavce in kar potrjujejo izpovedi številnih prič. Opozoriti je treba tudi na stališče pravne teorije, da dohodek zakoncev ni njuno posebno premoženje, ampak skupno. Prej navedenim ugotovitvam pa je treba dodati tudi tiste, ki jih je v tožbi izpostavil sam pravni prednik tožnikov in sicer, da je šlo med njim in toženko za medsebojno pomoč in spoštovanje oziroma da je on omogočal toženki v času skupnosti (in času pridobivanja vtoževanega premoženja) materialno eksistenco, ona pa njemu potrebno pozornost, skrb in oskrbo. Toženkin prispevek skupnosti res ni bil finančni, vendar pa gre za dobrine, katerih vrednost ne more biti sporna. Čeprav se jim ne da določiti denarnega ekvivalenta, pa so pravnemu predniku tožnikov, v času ko sta se s toženko razumela, lahko okoliščine, da je imel v jeseni življenja ob sebi osebo, na katero je lahko računal, ki mu je bila v pomoč in ga razbremenjevala skrbi za starost, osmislile življenje. Tožbena trditev, da je bila toženka le strošek skupnosti, zato ni korekten.

Iz vsega navedenega bi se dalo sklepati, da so v skupnosti pravnega prednika tožnikov in toženke vladali interesi pridobivanja in delovanja v skupno dobro in blaginjo obeh oziroma da zato sporno premoženje predstavlja skupno premoženje. Za tak zaključek, ki je materialnopravni, trditve obeh pravdnih strank, ki vztrajata, da gre za posebno premoženje enega ali drugega, ne predstavljajo nikakršne ovire.

Navedene ugotovitve pa se ne morejo raztezati le na del premoženja pridobljenega v času skupnosti oziroma na nepremičnine na O., ali pa le na stanovanje v B. in osebni avtomobil znamke Golf, kot je v prvotni tožbi predlagal pravni prednik tožnikov, ampak na vse premoženje nastalo v spornem obdobju na navedeni način oziroma na vse vtoževano premoženje.

Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljena dejstva napačno uporabilo materialno pravo (določbe 51. in 59. člena ZZZDR), ko je odločilo, da vse vtoževano premoženje pripada pravnim naslednikom prvotnega tožnika. Izpodbijano sodbo je bilo zato treba razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

V dopolnjenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati v tej odločbi izpostavljene dejanske okoliščine in presoditi, v kakšnem obsegu pripada vtoževano premoženje dedičem toženkinega razvezanega moža.

Pritožba proti odločitvi o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi ni utemeljena.

Glede na dosedanje dejanske ugotovitve ne more biti dvoma, da so tožniki izkazali verjetnost (najmanj delno) obstoja njihove terjatve (1. odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ). Pritrditi je treba tudi ugotovitvi o drugi predpostavki za izdajo začasne odredbe, in sicer, da toženka z njeno izdajo, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnikom (3. alineja 2. odstavka 272. člena ZIZ). Te predpostavke toženka s svojo pritožbo niti ne izpodbija.

Obstoj obeh predpostavk pa izkazuje pogoje za izdajo začasne odredbe, zato niti ni pomembno, v kakšni meri je podana objektivna nevarnost onemogočitve uveljavitve terjatve zaradi domnevne toženikine prodaje nepremičnin. Glede na navedeno je bilo treba toženkino pritožbo zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper izdano začasno odredbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).