Jedro

Zgolj dejansko izvrševanje posesti, ob dejstvu, da lastnik zemljišča temu ni nasprotoval, ni dovolj za priposestvovanje lastninske pravice ne po prej veljavnem 28. členu ZTLR ne po sedaj veljavnem 43. členu SPZ (pa tudi ne po pravnih pravilih ODZ-ja), temveč je potrebno, da je posestnik v dobri veri. Po 2. odstavku 72. člena ZTLR (smiselno enako določa sedaj 28. člen SPZ) pa je posest dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (točka II. izreka) zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je izključna lastnica južnega dela parc. št. 808 k.o. K., ki je omejen z javno cesto na parc. št. 902/1 k.o. K., s parc. št. 806/1 k.o. K. ter parcelnima številkama 34 in 35, obe k.o. D. ter zahtevek, po katerem je dolžna tožena T. M. na podlagi te sodbe tožnici dopustiti ustrezno geodetsko odmero zgoraj natančno opredeljenega južnega dela parc. št. 808 k.o. K., na podlagi katere bo nastala nova parcela ter nato v roku 15 dni od pravnomočnosti odločbe pristojne geodetske uprave, s katero bo to urejeno, izročiti tožnici primerno zemljiškoknjižno dovolilo, na katerem bodo njihovi podpisi po notarju overjeni in s katerim bodo izrecno in nepogojno dovolili vpis lastninske pravice na novo nastali parceli v korist tožnice do celote.

Tožnici je sodišče v posledici takšne odločitve naložilo, da je dolžna toženi T. M. povrniti pravdne stroške v znesku 2.437,56 EUR z zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi ter napadeno sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi ter napadeno sodbo razveljavi ter toženi stranki naloži v plačilo stroške tega pravdnega postopka s pripadajočimi obrestmi.

Po mnenju tožnika je zavrnitev zahtevka nezakonita in tudi nepravična. Sodišče je zavzelo stališče, da naj bi bila tožeča stranka nedobroverna glede koriščenja spornega dela nepremičnine, pri čemer je prezrlo izjavo tožeče stranke kot tudi prič, da sporni del nepremičnine uporabljajo čez 30 let ter da je del te parcele priposestvovala.

Sodišče tudi ni odločilo o zahtevku tožeče stranke glede močnejše pravice. Tožeča stranka je namreč ves čas zatrjevala, da je upravičena do posesti nepremičnin. Nobena priča zaslišana v tem postopku, trditve tožeče stranke ni omajala, dejstvo je, da je tožeča stranka sporno nepremičnino uporabljala ves čas ter da tožena stranka nikoli ni zahtevala, da jo le-ta toženi stranki vrne v posest. Tožena stranka je namreč ves čas vedela, da je dejanski posestnik nepremičnin in kdo za nepremičnino skrbi, kar pa sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. V odgovoru navaja, da iz izjav toženke in prič ter iz izvedenih dokazov izhaja, da so predniki tožeče stranke kot tudi toženka sama ves čas vedeli, da sporna nepremičnina ni v njihovi lasti in da imajo zgolj dovoljenje za košnjo, dokler družina toženke ne bi sama potrebovala sena. Prav tako je družina toženke vsa ta leta uporabljala južni del parc. št. 808 k.o. K., torej sporni del nepremičnine kot svojo lastnino. Kot izhaja iz izpovedi toženke in prič, lastnina tega dela nepremičnine tudi nikoli ni bila vprašljiva in ni bilo sporno, da ta del nepremičnine ni v lasti družine tožnice. Zato ne moremo govoriti o dobroverni posesti. Sodišče prve stopnje je po mnenju tožene stranke pravilno ugotovilo, da na nedobrovernost pravnega prednika tožnice, to je njenega očeta J. K., kaže predvsem notarski zapis pogodbe SV 188/95 z dne 25.1.1996, iz katerega izhaja, da se je zavedal, da ni lastnik južnega dela parc. št. 808 k. o. K., oziroma spornega dela nepremičnine in se je tudi tožnica najkasneje takrat seznanila, da sporni del nepremičnine ni v lasti njenega očeta, čeprav iz izpovedb prič I. Z., M. O. in M. K. in drugih izhaja, da so tožnica in njeni pravni predniki ves čas vedeli, da ta del nepremičnine ni v njihovi lasti. Navedba tožeče stranke, da sodišče ni odločilo o zahtevku tožeče stranke glede močnejše pravice, je nesmiselna, saj iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je tožeča stranka upravičena do posesti nepremičnin. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je šlo zgolj za dovoljenje za košnjo in družina toženke košnji ni nasprotovala. Prav tako iz zemljiške knjige izhaja, da je bila lastninska pravica na parc. št. 808 k.o. K. ves čas urejena in vknjižena na očeta tožene stranke, A. O. in to od leta 1948 dalje. Iz vseh izvedenih dokazov zatorej izhaja, da v nobenem primeru posest ne bi bila zakonita, saj ni temeljila na veljavnem pravnem poslu, ki je potreben za pridobitev lastninske pravice. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga pritožba smiselno očita sodišču prve stopnje, ni podan. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze o vseh odločilnih dejstvih in jih tudi pravilno ocenilo. Sodišču prve stopnje ob pravilni ugotovitvi, da je tožena stranka dokazala, da tožnica in njeni pravni predniki ob izvajanju posesti niso bili dobroverni, ni bilo treba posebej ugotavljati poteka priposestvovalne dobe in upoštevati posest tožnice in njenih pravnih prednikov, ki so jo izvrševali, kot trdi pritožba, čez 30 let, oziroma dejstva, da so člani družine K. in kasneje člani družine J. sporno zemljišče kosili za svoje potrebe. Tako Obči državljanski zakonik (ODZ), ki se je uporabljal do sprejetja Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih (nadaljevanju ZTLR) v letu 1980, kot ZTLR in Stvarnopravni zakonik, ki velja od januarja 2003, namreč kot temeljni pogoj za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem določajo dobrovernost posesti. Ta pogoj pa v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen, zato ni bistveno, koliko časa sta imela tožnica, pred njo pa njen pravni prednik nepremičnino v svoji posesti. Tako je par. 1460 ODZ kot enega od pogojev za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem določal poštenost posesti, to je, da ima nekdo iz verjetnih razlogov stvar, ki jo poseduje, za svojo, nepošten pa je tisti, kdor ve ali mora iz okoliščin domnevati, da stvar pripada komu drugemu. 28. člen ZTLR je določal, da dobroverni posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po poteku 20 let, dobroverni in zakoniti posestnik, pa po preteku desetih let. SPZ pa v 43. členu določa, da dobroverni lastniški posestnik nepremičnine pridobi lastninsko pravico na njej po preteku desetih let. Zgolj dejansko izvrševanje posesti, ob dejstvu, da lastnik zemljišča temu ni nasprotoval, kot navaja pritožba, zato ni dovolj za priposestvovanje lastninske pravice ne po prej veljavnem 28. členu ZTLR in ne po sedaj veljavnem 43. členu SPZ (pa tudi ne po pravnih pravilih ODZ-ja, ki bi lahko prišla v poštev glede pravnega prednika tožnice), temveč je potrebno, da je posestnik v dobri veri. Po 2. odstavku 72. člena ZTLR (smiselno enako določa sedaj 28. člen SPZ) pa je posest dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Res je, da se na podlagi 9. člena SPZ dobra vera domneva, če se ne dokaže drugače, vendar je tožena stranka tekom postopka argumentirano zatrjevala, da tožnica in njeni pravni predniki niso bili v dobri veri, za svoje trditve pa je tudi predložila ustrezne dokaze in to trditev po zaključenem dokaznem postopku tudi dokazala. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno zaključilo, da ne tožnica in ne njen pravni prednik nista bila dobroverna.

Tako iz notarskega zapisa pogodbe o dosmrtnem preživljanju in sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju, opr. št. SV 188/95 (priloga A7), kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, izhaja, da je bil pravni prednik tožnice J. K. (in tudi njegova žena A. K.) seznanjen s tem, da pri parceli 808 k.o. K. v zemljiški knjigi ni vpisan kot lastnik, saj je bilo v pogodbi zapisano, da zemljišče, ležeče med parcelo 806/1 k.o. K. in javno cesto ter parc. št. 34 k.o. D., od kar pomni, nemoteno uživa kot lastnik, je pa to zemljišče po podatkih zemljiškega katastra priključeno parceli 902 iste k.o.. Tudi tožnica se je najkasneje takrat seznanila s tem, da je zemljiškoknjižni lastnik tega dela zemljišča nekdo drug in zato o njeni dobri veri ni mogoče govoriti. Je pa iz izvedenega dokaznega postopka in ugotovitev sodišča razvidno, da je bila s tem seznanjena že prej, saj se je svojo materjo prišla pogovarjat o odkupu tega zemljišča (glej zapisnike o zaslišanju prič M. O., D. G. in I. O.). Dodatna okoliščina, ki jo je utemeljeno upoštevalo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dobrovernosti oziroma nedobrovernosti in je izkazana z zaslišanjem tožene stranke ter mnogih prič, pa je dejstvo, da so imeli pravni predniki tožnice sporno zemljišče v posesti na podlagi dovoljenja za košnjo. Tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obstajal dogovor med toženkinim očetom A. O. in očetom družine K.. Takšen dogovor pa brez dvoma ni pravni naslov, ki bi tožnici ali njenemu pravnemu predniku omogočil pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Posest pravnega prednika tožnice namreč iz tega razloga ni bila zakonita (upoštevaje 1. odstavek 72. člena ZTLR), poleg tega pa v posledici takšnega dogovora tudi ni mogel biti v dvomu o lastnini sporne nepremičnine. Pomembne pri dokazni oceni so tudi ugotovitve sodišča ob ogledu, in sicer dejstvo, da sporni del zemljišča v naravi predstavlja travnik in torej ne gre za zemljišče, ki bi ga uporabljala tožnica in njeni pravni predniki kot sadovnjak in bi tvorilo zaključeno celoto s parcelno številko 34 ter ugotovitev sodišča, da nepremičnina tožene stranke, parc. št. 35 k.o. D., nima drugega dostopa, saj kažejo na neverodostojnost tožničine izpovedi in nekaterih prič, ki jih je predlagala. Priče, ki jih je v zvezi s tem predlagala toženka, so namreč pojasnile, da je bilo to zemljišče ves čas travnik, da je družina tožnice to parcelo sicer kosila, so jo pa na strani tožene stranke uporabljali za dostop do svoje parcele št. 35 k.o. D., saj drugega dostopa ni bilo. Tožena stranka se je sklicevala in predložila v spis tudi zemljiškoknjižne in katastrske podatke iz katerih izhaja, da je na tej nepremičnini že od leta 1948 dalje bila vknjižena lastninska pravica na A. O. in da je v katastru bil ta del parcele ves čas jasno označen kot del parcele 808 k.o. K..

Ker je torej tožena stranka uspešno izpodbila domnevo o dobrovernosti, je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in ugotovilo, da tožeča stranka na spornem delu zemljišča ni pridobila lastninske pravice s priposestvovanjem.

Ostale pritožbene trditve glede močnejše pravice in zatrjevana upravičenja do posesti pa v pritožbi niso natančneje pojasnjene, poleg tega pa za odločitev takšne trditve tudi niso bistvene ob ugotovitvi, da je izostala dobrovernost, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja.

Ker po navedenem pritožbeni razlogi niso podani, uradni preizkus pa tudi ni pokazal kršitev, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2.odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v skladu z 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je zato tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker pritožnik stroškov ni priglasil, pritožbeno sodišče o tem ni odločalo, glede stroškov za odgovor na pritožbo, ki jih je priglasila tožena stranka, pa ocenjuje, da tožena stranka z navedbami v odgovoru na pritožbo ni v ničemer pripomogla k odločitvi o pritožbi, zato v smislu določbe 155. člena ZPP ocenjuje, da ti stroški niso bili potrebni za pritožbeni postopek in jih tožena stranka nosi sama. Odločitev o tem temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP.